Mit o svobodi tiska

Ameriški množični mediji v večini slepo podpirajo ideologijo korporacijskega kapitalizma. Povzdigujejo in promovirajo mit o ameriški demokraciji, kljub odvzemu državljanskih svoboščin in kljub temu, da je denar nadomestil volilne glasove. Izražajo spoštovanje do voditeljev na Wall Streetu in v Washingtonu, ne glede na to, kako podla so njihova kriminalna dejanja. V imenu patriotizma ponižno častijo vojsko in policijo. Za komentiranje dogajanja in politike izbirajo specialiste in izvedence, ki so pripadniki centrov moči. Več>>

Podlaga za njihova poročila so običajno sporočila za javnost, ki jih pišejo v korporacijah. Večino vsebine polnijo z govoricami o zvezdnikih, zgodbami o načinu življenja, s športom in nepomembnostmi. Vloga množičnih občil je zabavati ali širiti uradno propagando množicam. Korporacije, ki so lastnice medijskih hiš, zaposlujejo novinarje, ki so pripravljeni dvoriti elitam, in te novinarje promovirajo kot zvezdnike. Ti novinarji, ki lahko zaslužijo milijone dolarjev, so povabljeni, da se pridružijo tistim, ki imajo moč. Ti novinarji so hedonisti moči, na Truthdig piše Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

Ko je Gary Webb v San Jose Mercury News leta 1996 objavil, da agencija CIA sodeluje pri tihotapljenju ton kokaina za prodajo v ZDA in s tem denarjem podpira upornike v Nikaragvi, so ga mediji razglasili za novinarskega gobavca. Takšnih gobavcev je veliko, med njimi je tudi ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange. Ko so v začetku tega meseca začeli predvajati film Kill the Messenger o delu Garyja Webba, so časopisi, kot je The Washington Post, delo tega novinarja vnovič začeli napadati. Ti napadi so poskus množičnih medijev, da bi prikrili sodelovanje z elito. Množični mediji si tako kot drugi pripadniki liberalne srenje prizadevajo, da se prikažejo kot zagovorniki morale in kot neustrašni razkrivalci resnice in pravice. Ta mit pa lahko razširjajo le, če uničijo kredibilnost novinarjev, kot sta Webb in Assange.

Ko je San Jose Mercury News objavil opravičilo za objavo Webbovih člankov, je novinar izgubil službo. Kot preiskovalni novinar tako ni imel več možnosti delati. Grozilo mu je, da mu bodo odvzeli dom in leta 2004 je naredil samomor. Preiskava senata je pokazala, da so bile informacije, ki jih je objavil, resnične, a za tiste, ki so mu nasprotovali, resnica nikoli ni bila pomembna. Webb je agencijo CIA razkrinkal kot nasilno združbo tihotapcev orožja in drog. Razkrinkal je množične medije, da so odvisni od uradnih virov, zato so talci teh virov. Gary Webb je prestopil mejo in plačal za to.

Chris Hedges ugotavlja, da so za množične medije značilni enaka povprečnost, korporativizem in karierizem kot za akademsko sfero, sindikate, umetnike, demokratsko stranko in religiozne institucije. Vsi ponavljajo mantro o nestrankarstvu in objektivnosti, s čimer opravičujejo svojo podložnost centrom moči. Mediji poročajo, da bi jih brala, poslušala in razumela javnost, zato imajo večjo moč in jih država bolj nadzira. Mediji imajo ključno vlogo pri širjenju uradne propagande. Da to delo lahko učinkovito opravljajo, morajo ohraniti fikcijo neodvisnosti in integritete.

Množični mediji bralcem, gledalcem in poslušalcem povedo, kdo so, k čemu naj stremijo in jim obljubljajo pomoč, da to dosežejo. Ponujajo vrsto tehnik, nasvetov in shem, kako uspeti v osebnem in poklicnem življenju. Množični mediji obstajajo zato, da pomagajo državljanom občutiti, da so uspešni in so dosegli svoje cilje, čeprav jih dejansko niso, je opozarjal ameriški sociolog Charles Wright Mills. Državljani so pasivni opazovalci moči množičnih medijev, ki odločajo, kaj je res in kaj ni res, kaj je zakonito in kaj ne. Resnice ne odkrije javnost, določijo jo organi množičnega komuniciranja.

Državljani ne dobijo, kar potrebujejo, ampak kar hočejo. Množični mediji jim omogočajo, da se umaknejo v vabljiv svet zabave in spektakla. Del te mešanice so novice, ki niso glavna skrb množičnih medijev. Le do 15 odstotkov prostora je v časopisih namenjenega novicam, še nižji je ta delež v elektronskih medijih. Tisti, ki delajo v množičnih medijih, tako kot je Hedges delal dve desetletji, se v resnici zavedajo sodelovanja s tistimi, ki imajo moč, in da elite cinično manipulirajo z javnostjo. To ne pomeni, da dobrega novinarstva ni in da podložnost korporacijam na univerzah onemogoča dobro izobraževanje. To pomeni, da je odlično novinarstvo in odlično izobraževanje zelo težko izvajati zaradi notranjih pritiskov, ki so skriti javnosti. Takšno delo uniči kariero, še posebej v primeru vztrajnosti. Profesorji, kot je Norman Finkelstein, in novinarji, kot sta Webb in Assange, ki prestopijo mejo in postavijo pod vprašaj motive in kreposti uveljavljenih institucij, pa objavijo kriminalna dejanja imperija, se vedno znajdejo na cesti.

Mediji napadejo skupine znotraj elit samo takrat, ko ena frakcija napove vojno drugi. Šele, ko je nekdanji predsednik Richard Nixon napadel demokratsko stranko, so se ga lotili mediji. Njegov greh ni bil zloraba moči proti ljudem, čeprav jo je dolgo zlorabljal. Njegov greh je bila zloraba moči proti frakciji v okviru elite same. »Škandal Watergate, ki velja za dokaz neustrašnih in neodvisnih medijev, je značilen primer, kako omejeni so množični mediji, ko gre za preiskovanje centrov moči,« piše Chris Hedges.

Edward S. Herman and Noam Chomsky sta v knjigi Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media napisala, da je bila zgodovina dovolj prijazna, da nam je priskrbela »kontroliran ekspiriment« za ugotovitev, kaj je bilo na kocki v času afere Watergate, ko je konfrontalna drža medijev dosegla vrhunec. Odgovor je jasen in natančen: močne skupine so se sposobne braniti, kar ni presenetljivo. Po medijskih standardih pa je škandal, ko je ogrožen njihov položaj in pravice.

Dokler so nezakonitosti in kršitve omejene na marginalne skupine ali žrtve ameriških vojaških napadov, dokler je stroške mogoče razpršiti in jih naložiti državljanom, se mediji z njimi ne ukvarjajo. Nixon je lahko šel tako daleč in je imel lažni občutek varnosti zato, ker je pes čuvaj zalajal šele, ko je začel ogrožati privilegirane. Gary Webb pa je imel smolo, da je delal v času, ko je svoboda medijev enako prazen kliše kot demokracija sama.