V senci neonacistov

Nova ukrajinska politična razmerja sil kažejo, da bo podpora nove ukrajinske vlade v zahodni Ukrajini v precejšnji meri odvisna od skrajnih desničarjev, med katerimi so tudi številni ukrajinski neonacisti.

Ukrajinske volitve so – vsaj na zahodu države – privedle do pričakovane zmage »domoljubnih« in nacionalističnih strank. Vendar pa se večina zahodnih medijev pri poročanju iz Ukrajine, kot je že pred časom ugotovil ameriški raziskovalni novinar Robert Parry, dosledno izogiba omenjanju besed, ki se začenjajo na »N« in bi zelo dobro opisale stanje duha in vrednote precejšnjega dela pripadnikov skrajnih političnih sil v državi. Številni politiki so se v času predvolilne kampanje v Ukrajini pogosto sklicevali na svoj patriotizem, se postavljali z vojaki in prostovoljci, ki so se borili na vzhodu države. Po drugi strani pa so tudi mobilizirani vojaki in predvsem prostovoljci v teh enotah dali precejšen prispevek ob volitvah, ki sicer niso potekale na Krimu in vzhodu države in so tudi zato, povsem pričakovano, prinesle še toliko bolj očiten zasuk v desno. Več>>

Kljub temu pa je bilo tudi v zahodnih medijih objavljenih več prispevkov, iz katerih se da precej jasno razbrati ideologija nekaterih najbolj »domoljubnih« borcev, ki so se za »novo Ukrajino« borili tako z orožjem v roki kot pozneje tudi z volilnim lističem na nedavnih volitvah. Poročilo dopisnika Guardiana, ki se je v Ukrajini srečal z pripadniki bataljona Azov na fronti, tako na primer opozarja bralce, da bi bataljon, ki bi lahko bil ukrajinsko »najboljše orožje«, lahko predstavljal tudi ukrajinsko »največjo nevarnost«, predvsem zaradi njihove neonacistične ideologije. Da gre res za neonaciste, je prepričan tudi novinar britanskega Telegrapha. V New York Timesu in drugih časnikih pa medtem ukrajinske »domoljube«, ki se krasijo z nacističnimi »wolfsangeli«, svastikami in podobnimi znamenji, najpogosteje imenujejo le - »nacionalisti«. S tem seveda takšni zagovorniki neonacizma dobijo podobo nečesa sprejemljivega. Dodaten korak k »spravi« z neonacisti je naredil tudi ukrajinski predsednik Petro Porošenko in to neposredno pred volitvami, ko je dan ustanovitve kolaboracionalistične organizacije Stepana Bandere v času druge svetovne vojne razglasil za dan veteranov.

Že med spopadi na vzhodu Ukrajine je več novinarjev zahodnih medijev dovolj jasno opisalo, kdo so najbolj zagrizeni borci proti »separatistom«. V članku Andrewa E. Kramerja v Timesu lahko na primer preberemo naslednje: »Uradniki v Kijevu trdijo, da vojska in paravojaške enote, v katerih je okoli 7000 mož, koordinirajo svoje aktivnosti, toda prostovoljci so včasih jezni in jih ni mogoče nadzorovati. Nekateri, kot na primer bataljon Azov, ki je zavzel mesto Marinka, ima izobešeno zastavo z nacističnim simbolom, ki je podoben svastiki.« Telegraph na podoben način piše, da bi prostovoljci, ki se borijo proti separatistom, morali pognati »mravljince po hrbtenici Evrope«, saj so bataljoni Donbas, Dnipro in Azov takšni, da je njihovo financiranje »nejasno«, njihova »izvežbanost slaba«, njihova »ideologija pa pogosto alarmantna«. Pripadniki bataljonov so po oceni novinarja namreč »odkriti beli supermačisti ali antisemiti.« Poveljnik bataljona Azov Andrij Biletski je bil na primer predsednik Socialne Nacionalne Skupščine, ki je zapisala, da je »zgodovinska misija našega naroda, da vodi bele rase sveta v končno bitko za preživetje. Križarski pohod proti Semitom, ki vodijo podljudi«.

Novinar časnika Foreign Policy Alec Luhn, ki je obiskal Mariupol v Ukrajini, je zapisal naslednje: »Proruske sile trdijo, da se borijo proti ukrajinskim nacionalistom in fašistom in v primeru Azova in drugih bataljonov so te trditve v bistvu pravilne.« Vendar pa v številnih vodilnih ameriških in evropskih časnikih, pa tudi v ameriškem State Departmentu, te preproste resnice niso želeli in je še vedno ne želijo priznati. Ob zmagi nacionalističnih strank na volitvah v Ukrajini se zato prehitro pozablja tudi na dejstvo, da so te stranke, za katere je glasovalo veliko skrajnih desničarjev, postale popularne prav zaradi spora z vzhodnim delom države, ki je bil potem, ko je EU odklonila trojna pogajanja med Rusijo, EU in Ukrajino označen za »problem« in je nato postal območje vojne ter »protiteroristične operacije«. Pri vzponu nacionalistov na volitvah se prav tako pozablja, da so v tej vojni vodilni v različnih skrajno desničarskih organizacijah zasedali najpomembnejša mesta v državni upravi po 22. februarju letos, ko je v Kijevu prišlo do prevrata, v katerem je bil odstavljen predsednik Viktor Janukovič, s tem pa so si lahko nabrali velik »patriotski kapital« pred volilci. Po drugi strani je bila Stranka regij kompromitirana zaradi Janukoviča, hkrati pa velik del njenih volivcev na »okupiranih« oziroma »osvobojenih« območjih (odvisno od perspektive) na zadnjih parlamentarnih volitvah v Ukrajini - sploh ni glasoval.

Da je spomin na divizije, ki so se borile za Tretji rajh v Ukrajini še zelo živ, se je pokazalo tudi ob nekaterih demonstracijah letos pomladi, pred najhujšimi spopadi, ko so ukrajinski neonacisti organizirali velik mimohod v čast pripadnikov nekdanje nemške 14. Waffen SS divizije »Galicija«, v kateri so se ukrajinski pripadniki te divizije v drugi svetovni vojni borili zoper boljševike na vzhodni fronti. 

71. obletnica ustanovitve divizije je potekala 28. aprila v Lvovu. To je bil mimohod s praporji skozi središče Lvova. Dogodka se je udeležilo več sto večinoma mlajših častilcev divizije nekdanjega tretjega rajha. Ob tem so nosili simbol divizije – rumenega leva s tremi kronami na modri podlagi, pa tudi slike Stepana Bandere, voditelja ukrajinskega odporniškega gibanja oziroma Organizacije ukrajinskih nacionalistov med drugo svetovno vojno, ki je sodeloval z nacisti in ga imajo ukrajinski nacionalisti za heroja, dober del prebivalstva, predvsem na vzhodu države, pa ga obsoja kot narodnega izdajalca. Prisotni so si med mimohodom dali duška z vzklikanjem gesel kot so »SS divizija Galicija!«, »Slava narodu – smrt sovražniku!« ter »Bandera in Suškevič sta heroja Ukrajine!«. Omenjena divizija je sicer obstajala leto dni, dokler ni razpadla v bojih z Rdečo armado leta 1944, med sojenjem na sodišču v Nürenbergu po drugi svetovni vojni pa so bili pripadniki SS-a in pripadniki omenjene divizije razglašeni za vojne zločince, enako kot tudi nacistična organizacija sama. Kljub temu pa mnogi ukrajinski nacionalisti še zmeraj verjamejo, da je bila osrednja naloga te divizije »obramba« Ukrajine in da je pri izgradnji naroda in obrambi države včasih potrebno uporabiti tudi »železno pest«, tako kot je to učil Stepan Bandera, to pa pomeni tudi obračunati z vsemi »neukrajinskimi« deli družbe. V času druge svetovne vojne so v Ukrajini ubili 800.000 Židov, 150.000 Poljakov in veliko število pripadnikov drugih narodov, za te zločine pa so bili poleg okupatorjev odgovorni tudi njihovi kolaboranti. Poleg divizije Galicija je nemški režim v Ukrajini ustanovil tudi bataljon Nachtigall in Ukrajinsko legijo, vojna v Ukrajini pa je v očeh precejšnjega dela javnosti tudi tem silam po letošnji nekajmesečni vojni že podelila avreolo »osvoboditeljev«.