Pleme, ki ne želi ohraniti svojega jezika

Etnične skupine si običajno prizadevajo za ohranitev elementov identitete, ki jih povezujejo, na primer jezika, ki je še posebej ranljiv. UNESCO namreč ocenjuje, da bi do konca stoletja lahko polovica danes govorjenih jezikov izumrla. Toliko bolj presenetljive so zato želje indijanskega plemena Maidu, ki želi, da njihov jezik umre skupaj z zadnjimi pripadniki plemena. Več>>

Pleme Maidu se nahaja na področju Kalifornije v Severni Ameriki. Na začetku 21. stoletja je približno 4000 potomcev tega plemena, vendar samo še pet oseb govori njihov jezik. Pripadniki plemena namreč ne želijo, da bi se jezik plemena ohranil in prenašal v naslednje generacije. Tudi tisti, ki jezik poznajo, ga ne uporabljajo.

Kot piše Caroline Davies na BBC, je tradicija pripadnikov plemena Maidu drugačna. Zaupanje do oblasti je zaradi kolonialnih izkušenj zelo majhno, zato se pleme zapira pred svetom. Pretekle ameriške vlade so do avtohtonih priseljencev ubirale različne pristope. Zgodnji kolonizatorji v 16. stoletju so razpisovali nagrade za glave pripadnikov indijanskih plemen. V 60. letih 19. stoletja so oblasti vzpostavile šole za ameriške Indijance, s katerimi so skušale spodbuditi asimilacijo. Otroci iz plemen so bili prisiljeni hoditi v šolo, govoriti angleški jezik in posvojiti evropska imena – oblasti so upale, da bodo tako pozabili na svoje korenine in indijansko dediščino. Kasneje, v 20. stoletju se je nezaupanje do oblasti upravičeno nadaljevalo - veliko Indijancev je bilo z obljubami o finančni varnosti preseljenih iz rezervatov v mesta, na koncu pa so pristali v slumih.

Pripadnost plemenu in poznavanje jezika sta tako v preteklosti povzročila veliko trpljenja. Pripadniki se bojijo, da bi nadaljevanje tradicije in prenašanje dediščine prineslo novo gorje. »Tisti, ki jezik plemena poznajo, ga povezujejo s težkimi časi. Ne želijo ga govoriti, saj nočejo povzročiti težav,« pojasnjuje Trina, ena od potomk pripadnikov plemena.

Jezikovna ovira je ena redkih obramb, ki jih pleme še ima pred zunanjim svetom. Pleme bi tako raje izumrlo, kot da bi svojo kulturo delilo s svetom, ki mu ne zaupa in ki mu je povzročil toliko trpljenja. Nekateri to vidijo kot jalovo početje skupnosti, ki raje umre, kot se prilagodi, drugi kot plemenito dejanje socialne odgovornosti skupine, ki želi na ta način preprečiti nepredvidene posledice. V plemenu namreč močno verjamejo, da deljenje znanja bogati življenje, vendar prinaša tudi odgovornosti. »Če preneseš znanje naprej, si ti odgovoren za posledice. Če nekdo zlorabi znanje, ki si mu ga dal, si soodgovoren za to,« pravi Trina.