Luknjičave sankcije proti Rusiji

Rusija bi pod sedanjim režimom sankcij po ocenah nemške BND s svojimi 619 milijardami dolarjev deviznih rezerv preživela najmanj štiri leta.

Sankcije, ki so jih evropske države in ZDA zaradi ukrajinske krize uvedle proti Rusiji, imajo določen cilj. Ta cilj naj bi bil sprememba politike Rusije do Ukrajine. Vendar ima ta načrt tudi nekaj večjih težav. Ena od večjih je vsekakor dejstvo, da Rusija ni ravno majhna država. Rusija meji tako na zahodnoevropske kot tudi azijske države in ima veliko gospodarsko menjavo s številnimi državami sveta.

Razen tega je tudi članica VS OZN, kar v praksi pomeni, da najvišji organ, odgovoren za mir in varnost v svetu, ne more sprejemati nobenih ukrepov, ki bi bili v nasprotju z voljo Ruske federacije. Sankcije na ravni OZN, ustanavljanje posebnih tribunalov v okviru poglavja VII Ustanovne listine OZN, vse to, kar smo lahko videli v primeru razpada SFRJ, kjer so bili ti ukrepi sprejeti tudi s soglasjem (tedaj slabe) Rusije ,v tem primeru preprosto odpadejo.

Druga težava je dejstvo, da se je Rusija dolga leta temeljito pripravljala na sedanje razmere. Vojska se reformira že od leta 2000 (prelomen trenutek je bila intervencija zveze NATO proti ZRJ), ob tem pa si je Rusija za vsak primer pripravila tudi zajeten kup deviznih rezerv in zlata. Po ocenah nemške obveščevalne službe BND bi lahko Rusija brez večjih težav pod sankcijami zdržala okoli štiri leta. Denarne rezerve Rusije namreč znašajo okoli 619 milijard dolarjev, kar znaša 162 odstotkov državnih izdatkov za tekoče leto. Zato bi Rusija zgolj od teh sredstev lahko preživela 20 mesecev, ne da bi kdorkoli v državi sploh delal. Kar pa se seveda ni in se tudi nikoli ne more zgoditi. Ni sicer dvoma, da bodo sankcije Rusiji prizadejale določeno škodo, res pa je tudi, da ta škoda ni takšna, da je Rusija ne bi mogla kompenzirati. Še posebej v primeru, če bo v teh štirih letih zgradila nove plinovode do Kitajske in Irana in povečala svojo menjavo z azijskimi, latinskoameriškimi in arabskimi državami, ki še vedno niso in verjetno tudi ne bodo pripravljene sprejeti sankcij zoper Rusijo, ne glede na razvoj situacije v Ukrajini. Obenem Rusija sankcije izkorišča tudi zato, da razvija lastno industrijo in kmetijstvo tam, kjer se je doslej zanašala na bolj poceni uvoz. S tem pa bo del ruskega trga tudi po morebitnem koncu sankcij zoper Rusijo popolnoma izgubljen za številne evropske in ameriške proizvajalce. Ker ima Rusija tudi izjemno majhen javni dolg (v višini 13 odstotkov), hkrati pa je ena od pomembnih držav BRICS-a ter soustanoviteljica nove razvojne banke teh držav, ni verjetno, da bi imela težave z dostopom do tujih finančnih virov.

Da nove sankcije proti Rusiji ne bi bile upravičene, so v zadnjem času ocenili predsedniki več evropskih vlad, zadnji med njimi je bil avstrijski predsednik vlade Werner Fayman, ki je prepričan, da je prava pot za rešitev krize v Ukrajini le v pogovorih med vlado v Kijevu in predstavniki uporniškega Luganska in Donecka. O upravičenosti sedanjih sankcij pa bi po oceni stalnega predstavnika Rusije pri EU Vladimira Čižova unija morala razpravljati konec januarja. »O vprašanju sankcij bi se morali ponovno pogovarjati konec januarja, ker je zunanjepolitična služba Evropske komisije odločila, da se vse sankcije preverijo na vsake tri mesece. Zadnjič je bilo to storjeno 28. oktobra,« je dejal Čižov. Ne glede na to pa je tema sankcij stalno prisotna tudi na drugih sestankih EU. »Voditelji držav EU so izkušeni, pa so ta politično vroč krompir potisnili v roke v formalno razpravo nekaj stopničk niže - komiteju stalnih predstavnikov. Naše gospodarstvo v popolnosti deluje kljub sankcijam, čeprav ni mogoče reči, da sankcije ne povzročajo nikakršne škode. Pravo škodo zaradi sankcij pa bi bilo potrebno ocenjevati ne za ločeni gospodarstvi Rusije ali držav EU, pač pa za samo idejo ustvarjanja skupnega gospodarskega prostora od Lizbone do Vladivostoka. Režim sankcij uničuje to idejo, zasnovano na medsebojnem zaupanju,« je opozoril Čižov.

Sankcije usmerjene zoper Rusijo pa vse bolj vplivajo tudi na tesnejše povezovanje kitajskega in ruskega gospodarstva. Dober primer je vojaška industrija, saj so številni izdelki obeh industrij komplementarni. Medtem ko Rusija letno izvozi za 52 milijard dolarjev vojaške opreme na Kitajsko, je Kitajska močna na določenih področjih, kjer Rusija še nima dovolj dobrih izdelkov. Rusija na primer še vedno ni dosegla faze serijske proizvodnje daljinsko vodenih letal oziroma »dronov« in je v tem pogledu odvisna od evropskih in izraelskih izdelkov, vendar ima Kitajska v serijski proizvodnji že dve takšni izvidniški letali, ki sta celo boljši od nemških izdelkov, ki imajo resno napako - ne morejo leteti pozimi. Rusija in Kitajska se pripravljata tudi na sodelovanje na področju civilnega letalstva in sodelovanje pri proizvodnji elektronskih elementov satelitov ter sistema zgodnjega opozarjanja na raketne napade. Največji zmagovalec ekonomskega, političnega in vojaškega spopada v Ukrajini med ZDA in Evropo na eni in Rusijo na drugi strani bi tako lahko bila predvsem Kitajska.