Globalizacija oziroma privatizacija sodstva, mednarodni sporazumi in zmedeni Bruselj

Romunska milijarderja Ioan in Viorel Micula sta konec leta 2013 dobila tožbo na mednarodnem arbitrarnem sodišču v Washingtonu, ki sta jo nekaj let prej vložila proti Romuniji. Zahtevala sta odškodnino zaradi izpada dobička, saj jima je država ob vstopu v EU odtegnila davčno subvencijo. Takšnih arbitražnih sodišč je več in med njimi je trda konkurenca, saj gre za ogromno denarja. Na teh sodiščih ne delajo klasični sodniki, ki jih plačujejo države, ampak pravniki, o katerih se sprti strani najprej sporazumeta. Delati začnejo, ko investitor ugotovi, da ga je vlada tuje države spravila ob denar in se lahko sklicuje na »zaščitno klavzulo«. Takšne zaščitne klavzule so zdaj v številnih mednarodnih sporazumih. Vlade jih vpisujejo v te sporazume zato, ker verjamejo, da bo njihova država tako bolj privlačna za investitorje. Dejansko pa se je v zadnjih letih zelo povečalo število dragih arbitražnih postopkov proti državam. Postavlja se vprašanje, ali več velja evropska zakonodaja ali odločitve zasebnih arbitražnih sodišč?

Brata Micula sta v 90. letih prejšnjega stoletja kupila švedsko družbo, prek katere sta investirala v Romuniji. Ob izviru mineralne vode sta postavila polnilnico vode, sokov in limonad. Ta investicija je bila zanju privlačna, saj jima je romunska država zagotovila velikodušne subvencije. Ni jima bilo treba plačati tako rekoč nič voznih dajatev za surovine, oproščena sta bila plačila DDV ob nakupu strojev. Ni jima bilo treba plačati davka od dobička. Po poročanju die Zeit je posel tekel tako dobro, da se je Victor, 18-letni sin Viorela Micule, v šolo lahko vozil s helikopterjem, če ni sedel v ferrarija.

Na prvi pogled je to tipična postsocialistična zgodba o najdbi rudnika zlata. A zadeva Micula je veliko več. Je primer, kako so si nekateri podjetniki oblikovali svoj pravni sistem, ki se vse bolj širi vzporedno ob državnem pravnem sistemu in vladam oži odločevalski prostor. Ko je Romunija postala članica EU, je morala enako kot druge nove članice prevzeti kup evropskih predpisov. Zato je vlada že v času pogajanj o članstvu črtala privilegije za domače gospodarstvo. Za domača podjetja je zmanjšala subvencije, tudi za podjetje bratov Micula.

Brata je to strašno ujezilo in najela sta odvetnika. Ne katerega koli, ampak Emmanuela Gaillarda s pisarno na Elizejskih poljanah v Parizu, ki je najbolj znan za reševanje tovrstnih problemov. Ta tožbe proti romunski državi ni vložil na katerem od romunskih sodišč, ampak na mednarodnem arbitražnem sodišču ICSID v Washingtonu.

Odvetnik Emmanuel Gaillard je letos poleti dobil tožbo za nekdanje večinske lastnike ruskega naftnega koncerna Jukos. Sam se je pohvalil, da je za svoje stranke iztožil »največji znesek, ki ga je do zdaj dosodilo arbitražno sodišče«. Ruska država bi jim morala po sodbi arbitražnega sodišča v Haagu zaradi razlastitve plačati odškodnino 50 milijard dolarjev.

Takšnih arbitražnih sodišč je več in med njimi je trda konkurenca, saj gre za ogromno denarja. Odvetniki, stranke, ki jih zastopajo, in tudi sodišča sama služijo s pristojbinami. Na teh sodiščih ne delajo klasični sodniki, ki jih plačujejo države, ampak pravniki, o katerih se sprti strani najprej sporazumeta. Delati začnejo, ko investitor ugotovi, da ga je vlada tuje države spravila ob denar in se lahko sklicuje na »zaščitno klavzulo«. Takšne zaščitne klavzule so zdaj v številnih mednarodnih sporazumih. Vlade jih vpisujejo v te sporazume zato, ker verjamejo, da bo njihova država tako bolj privlačna za investitorje. Dejansko pa se je v zadnjih letih zelo povečalo število dragih arbitražnih postopkov proti državam.

Bratoma Micula je pomagalo, da je njun odvetnik Gaillard lahko uporabil švedsko-romunski sporazum o zaščiti investicij, ker sta svoje investicije vodila prek Švedske. To lahko imenujemo globalizacija sodstva ali njegova privatizacija, opozarja Petra Pinzler v die Zeit. 

Odvetnik Gaillard je pred arbitražnim sodiščem trdil, da sta bila brata Micula pri svoji investiciji po krivici oškodovana, saj sta računala, da bodo subvencije trajale vsaj deset let. Odvetniki romunske vlade so trdili nasprotno: nikoli ni bilo obljubljeno, da bodo predpisi o olajšavah za podjetja ostali enaki in se ne bodo spremenili. Poleg tega je država imela utemeljene razloge za njihovo ukinitev, saj je hotela v Evropsko unijo, evropska pravila pa so pomembnejša od dvostranskih sporazumov.

Sodniki arbitražnega sodišča so odločali za zaprtimi vrati. Svojo odločitev so sprejeli decembra lani in jo napisali na 367 straneh. Na koncu piše: »Tožena stranka je kršila dvostranski sporazum o zaščiti investicij«. Romunija mora za »izgubljene dobičke« plačati bratoma Micula skupaj z obrestmi 250 milijonov dolarjev, ker je ukinila subvencije, ker je hotela drugačno gospodarsko politiko in ker arbitražno sodišče meni, da je zaščita investitorjev pomembnejša od evropskih pravil.

Zgodba pa se s tem ne konča. Medtem ko sta brata Micula še razmišljala, v kateri državi bosta 250 milijonov dolarjev najlažje izterjala, se je oglasila evropska komisija. Njen generalni direktorat za konkurenco je maja letos romunski vladi izrecno prepovedal, da bi jima plačala en sam evro. To izplačilo bi namreč po oceni evropske komisije bilo »nedovoljena državna pomoč«. Evropski birokrati so torej od romunske vlade zahtevali, naj odločbo arbitražnega sodišča ignorira.

Tako je nastal mednarodni spor, ki pa je za Bruselj zelo neprijeten. Ista evropska komisija, ki od Romunije zahteva, naj ignorira zaščito investitorjev, medsebojno zaščito investitorjev znotraj EU obravnava kot neskladno s skupnim trgom, želi pa prav takšne klavzule vpisati v vse več trgovinskih sporazumov in tako razširiti pristojnosti arbitražnih sodišč po vsem svetu.

Romunija prisojene odškodnine še ni plačala, brata Miculas pa sta prek svojih odvetnikov pred nekaj dnevi na arbitražnem sodišču že dosegla, da lahko zasežeta premoženje romunske države v državah, ki so podpisnice konvencije ICSID. Podpisnica te konvencije je tudi Slovenija.

Na podlagi te sodbe odvetniki bratov Micula lahko prek rednih sodišč zahtevajo zaplembo premoženja romunske države. Ta sodišča v skladu s konvencijo ICSID lahko popravijo le pravne napake, ne morejo pa popravljati sodb. Tudi Rusija zavrača plačilo odškodnine za Jukos. Ni si mogoče predstavljati diplomatskih posledic, da bi kjer koli na svetu zaplenili premoženje Rusije in ga izročili tujim delničarjem, opozarja Petra Pinzler.

Brata Micula, kot kaže, skušata priti do premoženja romunske države v ZDA. Viorel Micula je na zveznem sodišču v okrožju Kolumbija vložil zahtevo za izplačilo slabih 253 milijonov dolarjev. »Biti hočemo zgled za druge, morda tudi za celotno Romunijo,« piše na spletni strani bratov Micula. Zgled za odvetnike je njun primer že zdaj, saj pravni stroški postopka že zdaj presegajo 30 milijonov evrov.