Hitre spremembe v prestolnici dežele orla

Tirana je mesto kontrastov. Mesto, kjer je kot drugje po Vzhodni Evropi komunizem v začetku 90. let prejšnjega stoletja doživel svoj zaton, v arhitekturi pa bo ostal še dolgo viden. In mesto, ki pod okriljem ZDA neizmerno hitro raste in se razvija v smeri kapitalističnega Zahoda.

Mesto manj novega in novega ter vseh odtenkov vmes

Pogled čez okna letališke stavbe edinega mednarodnega letališča Nënë Tereza nam odkrije, da se tu gradi. Na veliko. Betonske stavbe vseh velikosti, barv, oblik in gradbenih faz se držijo avtoceste, ki vodi do glavnega mesta. Za kulise v ozadju služijo griči, po katerih so posejane večnadstropne stanovanjske hiše, tudi te v različnih gradbenih fazah. A gradnja v teh koncih ni nič novega. Tirana je iz komunističnih časov podedovala ogromno število betonskih blokov, ki so stavbe in spomenike iz starejših obdobij (sploh mošeje, ki so bile pod ateistično vladavino Enverja Hoxhe ena glavnih tarč) potisnili v podrejeni položaj, danes pa so te betonske gmote vedno bolj v senci novega vladarja, kapitalizma, ki kaže svojo moč s steklenimi nebotičniki, katerih arhitekti več kot odkrito tekmujejo v višini. Albanija z gotovostjo stopa po tirnicah razvoja držav po zahodnem modelu, kjer vidno vlogo igrajo tuja vlaganja v infrastrukturo in podjetja. Prvi pomembni vir tujega kapitala je denar iz albansko-ameriškega podjetniškega fonda. Neprofitna organizacija, ustanovljena leta 1995, je usmerjena v izgradnjo privatnega sektorja. Drugi pomembni vir kapitala je diaspora. Albanija ima nekaj nad tri milijone prebivalcev, še več pa jih živi izven matične države. Največ v sosednjih Kosovu, Makedoniji, Grčiji in Črni Gori, precej v Italiji in Turčiji, veliko pa tudi v Nemčiji, Švici, ZDA in Kanadi. Bruto družbeni proizvod na prebivalca se je, okrepljen s tujo pomočjo, po podatkih Svetovne banke od leta 2003 (1,863$) povečal za dva in polkrat in je leta 2013 znašal 4,652 dolarjev na prebivalca. Neustavljiv pohod kapitala najbolje ponazarja središče mesta, ki se spreminja v velik poslovni kompleks, vplivi pa se širijo po vseh glavnih vpadnicah na obrobje, kjer vznikajo novi nakupovalni centri. Glavne prometnice, bolje rečeno avenije, so prenovljene in urejene. Na njih se izmenjujejo ponudniki, ki ponazarjajo albansko odprtost v svet: turistične agencije, pri katerih sicer prednjačijo ponudbe za potovanja na sosednje Kosovo, pisarne letalskih prevoznikov, tuje banke, prodajalne mobilne in računalniške tehnologije. V reki ljudi, ki hiti po avenijah, je opaziti številne policiste. Možje postave so vzrok, da pouličnih prodajalcev, ki prodajajo izdelke dvomljive kakovosti, na glavnih ulicah skorajda ni srečati. Le tu in tam ima svoj mali prostor kakšen prodajalec nogavic in vezalk. Korak stran od avenij pa se razkrije druga, manj nališpana stvarnost moderne Tirane. Zgovoren dokaz, da obnovljeno središče in največje prometnice nikoli ne pokažejo prave slike nekega mesta. Življenje ljudi, ki se družijo v kavarnah, na ulicah pa igrajo nogomet ali domine, kljub vsemu navideznemu kapitalističnemu blišču ne dosega visokega standarda in blaginje. Delo na črno, izplačila nižja od navedenih na pogodbah, tri različne službe za preživetje in vseprisotna korupcija predstavljajo vsakdan velikega števila ljudi. Realnost iz denarnic pa se odslikava v bivalnem okolju. Električni kabli, prosto napeljani po zraku, nemalokrat visijo zelo nizko in ogrožajo mimoidoče, umazanija, potepuški psi, ki delajo družbo revežem, ki brskajo po smetnjakih, luknje in razpoke v cestah in propadajoča pročelja blokov. Lokalna tržnica, kjer prodajajo poceni plastiko, posode ter tekstilne ponaredke priznanih znamk, je množično obiskana, moderen nakupovalni center v njeni bližini, ki ponuja originale oblačil in obutve teh istih znamk, pa sameva. Toda podoba Tirane tako ni črno-bela, niti siva ne, ampak precej bolj pisana. K temu je v veliki meri pripomogel bivši župan Tirane in trenutni predsednik vlade Edi Rama, ki se kot slikar ni najudobneje počutil v objemu sivega betona. Zagovarjal je idejo, da barve vzbujajo dobre občutke pri ljudeh in da bo pisana Tirana postala prijaznejše mesto. Njegovo idejo so naveličani sivin arhitekture socialističnega realizma z veseljem podprli prebivalci, tujim umetnikom pa so fasade postale platno za izražanje. Popustiti so morali tudi financerji iz Evropske unije, katerim so se barve na začetku zdele preveč divje za evropske standarde, župan pa jih je hitro odslovil z besedami, da se obnašajo kot cenzorji iz nekega drugega obdobja države. Tirana je tako mesto blokov, ki tekmujejo v barvnih kombinacijah, pisane so tudi klopce na ulicah in v parkih. Prijetnejša je tudi podoba mesta na meji med javnim in zasebnim. Na balkonih so številne rože, ki jih velikokrat spremlja pesem udomačenih ptic pevk. Večkrat ne samo ene, ampak treh ali štirih naenkrat. Ti domači vrtovi predstavljajo le eno od vej trenda ozelenjevanja mestnih površin. Začasa Rame so porušili na tisoče nelegalno zgrajenih stavb, da so ljudem vrnili javni prostor. Nekdanji beton se je spremenil v parke, na ulicah so posadili drevesa. Ramov plan, da bi glavni trg, imenovan po heroju Skenderbegu, spremenili v zeleno oazo za pešce, v katero bi imel dostop le javni promet, je spremenil novi župan Lulzim Basha, ki je trg pustil odprt za promet. Zelene površine počasi osvajajo vedno večji del mestnega prostora, promet po drugi strani pa ga ima zagotovljenega in si ga ne pusti vzeti.

Mercedes počasi izgublja svojo veljavo

Avtomobil je v Tirani vladar iz številnih razlogov. Javni prevoz v Albaniji je v veliko primerih precej muhasto urejen ali praktično neobstoječ, tako je vožnja z avtomobilom ponavadi edina možna opcija. Avtomobilov je posledično veliko. Večina ljudi se še vedno prevaža s cestnimi ladjami označenimi s trikrako zvezdo, ki zagotavlja kakovost in vzdržljivost prevažanja po ne najboljših cestah, so pa druge avtomobilske znamke v strmem porastu. Velik delež, kot je v navadi tudi v drugih prestolnicah, predstavljajo izdelovalci velikih terenskih vozil. Poleg luksuza kot takega in udobne vožnje čez občasne luknje na cesti, je razlog tudi v organiziranosti prometa, kjer v množici avtomobilov, posameznih motorjev in rikšam podobnih kolesarjev velja zakon močnejšega. Semaforji služijo bolj kot priporočilo, podobno je z mahanjem in žvižganjem prometnih policistov. Pešči kljub svojemu velikemu številu nimajo posebnih pravic, tako da se morajo zanašati predvsem na hitre noge in dobre reflekse. Albanci sicer priznajo, da niso najboljši vozniki, kar je precej razumljivo, če pomislimo, da ima večina vozilo in vozniške izkušnje šele dobrih 20 let. Vse do konca komunističnega režima je bilo osebno vozilo namreč rezervirano le za kroge ljudi blizu nekdanjega predsednika Hoxhe.

Nova podoba simbolov preteklosti

Enver Hoxha, ki je od konca druge svetovne vojne pa do leta 1985 s trdo roko vodil državo, se je rad zapletal v nesoglasja. Tako z velikim komunističnim bratom Sovjetsko zvezo, kot tudi s svojimi sosedi pod vodstvom Tita. Rezultat hladnih odnosov je bila izolacionalistična politika in nenehna fobija pred zunanjim sovražnikom, katere zapuščina je okoli 700.000 bunkerjev razpostavljenih po celotni državi. Opazovalcu, neobremenjenemu s strahom pred potencialnimi sovražniki, marsikje nelogično postavljeni, se skrivajo tudi pod drevesi v mestnih parkih Tirane, med nekaj klopcami, suhim vodometom in otroškimi igrali. Od padca komunistične vladavine dalje so prepuščeni razpadanju, saj jih je zaradi trdne konstrukcije težko odstraniti. Niso pa redki primeri preureditev v druge namene, recimo v shrambo, stajo ali zasilno bivališče. Nekateri so postali restavracije in kavarne, služijo tudi kot prostor za vaje glasbenih skupin, ali pa skriti kotički za srečevanja ljubimcev. Bunkerji niso edina zapuščina prejšnjega režima, ki je z novo državo dobila novo vlogo. Piramida, nekdanji ponos Tirane, postavljen v spomin umrlemu Hoxhi, je danes navidez popolnoma zapuščena. Razbite šipe, smeti, grafiti in smrad po urinu pripomorejo k utrditvi prepričanja o njeni nepomembnosti, skorajda odvečnosti za današnje prebivalce Tirane. A videz vara, saj Piramida s svojo okolico dejansko živi. Enkrat kot ogromno igrišče odraščajoče mladine, ki tekmuje, kdo bo prvi splezal na vrh in se z njega vrnil brez zdrsa na spolzkih ploščah, drugič kot začasni razstavni prostor ali pa knjigarna na prostem. Srečevanja in delovanja ljudi ob Piramidi so tako kot mesto živahna in precej kontrastna. Čez dan na ploščadi pred spomenikom potekajo protesti antikapitalistične politične organizacije, kjer so njeni redki predstavniki pod budnim očesom policije, ki jih hitro odvede, če so po mnenju oblasti preveč glasni. Zvečer pa se odvija koncert pod sponzorstvom domačih velikanov mobilne tehnologije pod okriljem tujih mobilnih gigantov. Kapitalistična parada z reflektorji, ki osvetljujejo imena tega ali onega zadovoljitelja potrošniških potreb, ter spremljajoči hrup (oblasti takšna oblika glasnosti ne moti) iz zvočnikov, več kot uspešno pretvorijo spomenik komunističnega voditelja v senčno kuliso v ozadju, ki v tistem trenutku zanimiva le še kot prostor za izobešanje oglasnih panojev.

Še en primer preurejanja podob ne tako oddaljene preteklosti je veliki mozaik nad vhodom Narodnega muzeja. Klasičen primer socrealizma, ki prikazuje Albance od časov Rimskega cesarstva pa do 80. let prejšnjega stoletja, se po letu 1992 ni uspel izogniti popravkom. Zlata zvezda, ki je nekdaj sijala ob glavi bojevite predstavnice delavstva v sredini mozaika, se je tako kot njena manjša sestra nad simbolom dvoglavega orla zlila z rdečo barvo zastave. Država, ki se je v zelo kratkem času obrnila od komunizma do kapitalizma, je na hitro odstranila simbole, ki so prevladovali v obdobju od leta 1944 do 1992. Njihovo mesto danes nič kaj skromno zasedajo simboli nove ekonomske usmerjenosti – imena domačih in tujih dirigentov finančnih tokov.