Darja Kocbek

 |  Svet

Berlin skrbi širjenje vpliva Rusije na Balkanu

Nemško vlado skrbijo prizadevanja ruskega predsednika Vladimirja Putina, da bi povečal svoj vpliv na Balkanu. Pred kratkim je v Moskvo odšel Gernot Erler, ki je v nemški vladi pristojen za odnose z Rusijo. Tam bo imel pogovore s parlamentarci o ukrajinski krizi. Ker je večino kariere delal za izboljšanje odnosov med Nemčijo in Rusijo, dobro pozna Ruse, kljub temu pa je bil nedavni obisk Moskve zanj zelo težak, saj nihče v parlamentu ni hotel govoriti z njim. Po poročanju spletnega Spiegla, je to bilo jasno sporočilo: Rusija ni več zainteresirana za dialog, kar velja tako za parlamentarce kot za predsednika Vladimirja Putina.

Putin ima sicer še redne stike z nemško kanclerko Angelo Merkel, a ta je prepričana, da se tisto, kar ruski predsednik pove in kar počne, ne sklada več. Ruska politika po novem temelji na »načelu organizirane nepredvidljivosti«, razlaga Erler. V očeh Berlina se je Rusija samo v enem letu iz težavnega partnerja spremenila v sovražnika. Berlin zato zdaj išče poti, kako upočasniti širjenje ruskega vpliva, zlasti na območju Balkana, kjer nekatere države niso povsem stabilne.

Nemci trdijo, da se spet vračajo recepti iz časov hladne vojne, zato je po mnenju enega od visokih diplomatov treba začeti razmišljati o novi »strategiji omejevanja«. Ta izjava se nanaša na koncept omejevanja moči Sovjetske zveze iz telegrama, ki ga je februarja 1946 poslal veleposlanik ZDA v Moskvi George Kennan. Ta koncept je bil osnova politike Zahoda do Sovjetske zveze.

Izvedenec za Rusijo Stefan Meister se strinja, da se mora Zahod bolj kot do zdaj osredotočiti na samoobrambo. Eden od uradnikov v kabinetu Merklove pa je prepričan, da so današnje razmere na nek način bolj težke kot so bile v letih pred razpadom Sovjetske zveze. Takrat je Moskva vsaj spoštovala dogovore.

V času hladne vojne je beseda kremelologija pomenila prizadevanja ugotoviti, kaj sovjetsko vodstvo v resnici misli. To je zdaj nadomestila beseda putinologija. Nemška kanclerka kljub številnim pogovorom s Putinom še vedno ne ve, kako daleč je ruski predsednik pripravljen iti v sedanjem konfliktu z Zahodom oziroma ali to sploh sam ve. Po Putinovem prepričanju so ZDA uničile sistem mednarodnega prava in hočejo vzpostaviti unipolarni globalni red. Dejal je, da skuša tako imenovani zmagovalec hladne vojne reorganizirati svet v skladu s svojimi interesi. Po Putinovih besedah je Washington odgovoren za vzpon islamskega terorizma, pa tudi za konflikte v Iraku, Siriji in Libiji.

Medtem ko se ZDA vmešavajo v države povsod po svetu, Washington kritizira Rusijo, da to počne v Ukrajini. »Kar je Jupitru dovoljeno, volu ni,« je dejal misleč na latinski izrek, ki se pogosto uporablja za uporabo dvojnih standardov. Toda medved »se ne bo trudil vprašati za dovoljenje«, medved je »gospodar tajge« in se nikomur ne bo umaknil. Ne bo pa se širil na druga območja. Tajga se nanaša na gozdno območje v Rusiji, Nemci se na podlagi teh Putinovih besed zdaj sprašujejo, kje se za Putina konča tajga in začnejo druga območja.

Merklova je po zasedanju G20 v Avstraliji dejala, da ukrajinska kriza ni regionalna zadeva, EU pa ne bo spraševala Moskve, kot je to nekoč počela Nemška demokratična republika (DDR). To ne velja le za Ukrajino, ampak tudi za Moldavijo, Gruzijo, Srbijo, balkanske države. Nemci so prepričani, da je bila njena omemba Balkana upravičena. Rusija se je namreč v Varnostnem svetu OZN vzdržala glasovanja o podaljšanju misije EUFOR v Bosni in Hercegovini. Takšnega glasovanja se je vzdržala prvič. V Moskvi so pojasnili, da so se vzdržali zato, ker je resolucija vsebovala omembo možnosti BiH za vstop v EU. Istočasno je Moskva izrazila pomisleke glede kandidature Nemčije za predsedovanje organizaciji OVSE v letu 2016.

V Berlinu pravijo, da je Moskva spremenila svojo politiko glede Balkana. Njen namen je preprečiti nadaljnje približevanje regije Evropski uniji. Nemško zunanje ministrstvo v zaupnem dokumentu opozarja, da si Rusija prizadeva, da bi bolj navezala nase Beograd. Ta prizadevanja gredo dalj od vojaškega sodelovanja in dobave plina. Moskva v javni diplomaciji uporablja jasno panslovansko retoriko, s katero ima v javnosti visoko podporo, zlasti zaradi stališča do kosovskega vprašanja. Nemški konservativni evropski poslanec Elmar Brok trdi, da je Putinov cilj tako močno pritisniti na balkanske države, da se bodo odpovedale članstvu v EU ali da bodo, ko bodo postale članice EU, vplivale na evropske resolucije tako, da bodo te v skladu z interesi Rusije.

Nemški kmetijski minister Christian Schmidt je po nedavnem obisku v Bosni in Hercegovini izjavil, da Rusija skuša pridobiti vpliv v tej državi prek Republike Srbske, kar ovira tudi Srbijo na njeni poti v Evropsko unijo. V Svetu za zunanje zadeve v Moskvi pa so za Putina pripravili strategijo, v kateri navajajo, da se »v regiji, ki je zgodovinsko povezana z Rusijo, ne moremo omejevati na investiranje v podjetja, denar moramo porabljati za infrastrukturo in ljudi, ki Rusijo vidijo kot alternativo Zahodnim silam«.

Ruske železnice tako že obnavljajo 350-kilometrov prog v Srbiji za 750 milijonov evrov, naftna družba Lukoil ima v lasti 79,5 odstotka Beopetrola, Gazprom je večinski lastnik srbske nacionalne plinske družbe. V Črni gori je Rusija največji tuji investitor in ima pod nadzorom tretjino vseh podjetij v državi, skrbi Nemce.

Opozarjajo pa tudi, da za nemško vlado ni lahko ukrepati proti ruski ofenzivi. V bistvu balkanskim državam lahko več ali manj le dopovedujejo, da je približevanje EU njihov interes. Putin po prepričanju nemške vlade svoj vpliv širi tudi v članicah EU, zlasti v Bolgariji. Ta država je zgodovinsko tesno povezana z Rusijo in je tako rekoč povsem odvisna od ruskega plina. Nemško zunanje ministrstvo v svojem internem poročilu navaja, da je okrog 300 tisoč Rusov kupilo premoženje v Bolgariji. Nemce enako kot Bruselj skrbi, da bi bolgarska vlada lahko pod pritiskom Moskve v prihodnje pogosteje blokirala pobude EU kot do zdaj.

Glavni problem Zahoda je, da je Putin očitno pripravljen širiti ruske interese v svojem sosedstvu na gospodarskem, političnem in po potrebi tudi vojaškem področju, Zahod pa nima veliko za ponuditi kot odgovor na to politiko, saj ni pripravljen iti v vojno za Ukrajino ali Moldavijo. Tudi z gospodarskimi sankcijami se ne strinjajo vsi v Nemčiji in EU.

Angela Merkel je v Bruslju le s težavo prepričala predsednika italijanske vlade Mattea Renzija in predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana, da sta soglašala s sankcijami. Razjezila jo je tudi visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federice Mogherini, ki je učinkovitost sankcij pred kratkim postavila pod vprašaj. Doma v Berlinu je socialni demokrat Klaus von Dohnanyi dejal, da je Rusiji treba dovoliti, da lahko vpliva na svojo neposredno soseščino. Več udeležencev nedavnega sestanka na zunanjem ministrstvu je kritiziralo sedanjo strategijo vlade do Rusije in menilo, da je Rusom treba dati več koncesij.

Zato ni čudno, da je zunanji minister Frank-Walter Steinmeier enemu od zaupnikov dejal, da je v diplomaciji treba stoprvič odpreti vrata, čeprav ti to stokrat ne uspe in si zaradi tega jezen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.