Komentar: Mencanje ustavnega sodišče koristi Janezu Janši

Je večina ustavnih sodnikov danes, ko so začasno zadržali sklep državnega zbora o odvzemu poslanskega mandata Janezu Janši, politično in pravno rehabilitiralo prvega obsojenca?

Na prvi pogled seveda, Janez Janša je znova poslanec, na seje parlamenta bo prihajal iz zapora, povečal se mu je malenkostno načet ugled v SDS-ju. Začasno zadržanje izvajanja nekega izpodbijanega sklepa praviloma pomeni, da bo ta sklep po končni odločitvi ustavnih sodnikov tudi razveljavljen. In Janša bo morda čez nekaj mesecev res znova postal polnokrvni poslanec državnega zbora.

Podrobnejše branje odločbe in ločenih mnenj pa razkriva, da se pravna zgodba o poslanskem mandatu in njeno logično nadaljevanje s prihajajočo presojo odločitve vrhovnega sodišča v primeru Patrie ne bo hitro končala. Ustavna sodnica Etelka Korpič - Horvat je namreč v kratkem odklonilnem ločenem mnenju pokazala temeljno dilemo, pakt, v katerega so se ustavni sodniki ujeli v primeru Janše. Po njenem mnenju odločitev večine ustavnih sodnikov, ki so do dokončne presoje, ali je pravnomočno obsojeni poslanec, ki se mu je naknadno odvzelo mandat, upravičen do dovolj učinkovitega sodnega varstva, ni bila pravilno vrednotena.

Konkretneje, večina ustavnih sodnikov se ni ukvarjalo z vprašanjem »škodljivih posledic, če bi pri sprejemanju odločitev v državnem zboru sodeloval poslanec, za katerega bi se kasneje izkazalo, da mu je bil mandat zaradi pravnomočne obsodbe na zaporno kazen utemeljeno odvzet«. Ni jih zanimala integriteta zakonodajne veje oblasti, niso želeli presojati o tem, kaj bi pomenilo, če bi se za obsojenega poslanca »kot predstavnika vsega ljudstva in ne le volivcev, ki so glasovali zanj, kasneje izkazalo, da odvzem mandata ni bil v neskladju z ustavo.«

Če poenostavimo, večina ustavnih sodnikov je presodila, da je (v dvomu) bolje začasno vrniti mandat Janezu Janši, v vmesnem, seveda nedoločenem času, pa bodo presodili, ali (nekdanji) poslanec res nima sodnega varstva. Hkrati se večina ni ukvarjala z vprašanjem, kaj pravnomočno obsojeni poslanec sploh počne v državnem zboru. Znova so dali poudarek procesnemu, in ne vsebinskemu odločanju. Odločili so se, da se ne odločijo, obsojeni pa je dobil nazaj poslanski mandat.

Zakaj takšen strah pred odgovornostjo, je težko ugotoviti. Lahko sklepamo. Odločitev o poslanskem mandatu vendarle ni tako enostavna, kot so trdili podporniki Janeza Janše, saj bi ga v tem primeru večina ustavnih sodnikih že dokončno vrnila v parlament. Ni enoznačnih odgovor na vprašanje, kaj lahko v državnem zboru počne pravnomočno obsojeni politik.

Ustavno sodišče si je kupilo še nekaj mesecev časa. Ne sicer prvič, pred kratkim se recimo niso znali odločiti, kaj naj storijo pri tehtanju odločitve o razlastitvi obvezničarjev državnih bank in so težo odločitve raje preložili na Sodišče Evropske unije.

Takšnega, mencajočega, razdrobljenega, nesamozavestnega ustavnega sodišča ne potrebujemo. Odgovor na vprašanje poslanskega mandata zaradi koruptivnih dejanj pravnomočno obsojenega politika ne more biti tako težak.