Darja Kocbek

, 07:33  |  Družba

Gospodarska kriza je čista propaganda

© Tomo Lavrič

Zakaj je novinarstvo v veliki meri podleglo propagandi? Zakaj sta cenzura in izkrivljanje običajna praksa? Zakaj je BBC tako pogosto trobilo plenilcev, ki imajo moč? Zakaj New York Times in Washington Post slepita bralce? Zakaj mladih novinarjev nihče ne nauči razumeti, kakšni so nameni medijev, kako doseči izpolnjevanje visokih zahtev in zakaj lažna objektivnost ne velja nič? Pa zakaj jih nihče ne nauči, da bistvo tako imenovanih velikih medijev ni informacija, ampak moč?

To so po besedah novinarja Johna Pilgerja ključna vprašanja. Živimo v časih, ko propaganda ni več »nevidna vlada«, je vlada. Vlada neposredno brez strahu pred nasprotovanjem, njen glavni namen pa je, da nas osvoji: naše razumevanje sveta, naše sposobnosti za ločevanje resnice od laži. Sedanja informacijska družba je dejansko medijska družba. Imamo medijsko vojno, medijsko cenzuro, medijsko demonologijo, medijsko kaznovanje, medijsko odvračanje pozornosti – imamo zbirko klišejev poslušnosti in lažnih domnev.

To se ni zgodilo čez noč. Pred 45 leti je bilo mogoče na naslovnici knjige The Greening of America prebrati: »Prihaja revolucija. Ta ne bo takšna, kot so bile revolucije v preteklosti. Izhajala bo iz posameznika.« Sporočilo avtorja knjige Charlesa Reicha je bilo, da sporočanje resnice in politično ukrepanje ni uspelo, samo »kultura« in samoopazovanje bi lahko spremenila svet. Čez nekaj let so sile profita povzročile, da je kult »jaz-izma« prevzel naš čut za sodelovanje, čut za družbeno pravičnost in internacionalizacijo. Razred, spol in rasa so postali ločeni, osebno je postalo politično, mediji sporočilo.

John Pilger je leta 2003 v Washingtonu delal intervju z znanim preiskovalnim novinarjem Charlesom Lewisom. Ko sta se pogovarjala o napadu na Irak, ki so ga ZDA izvedle malo prej, ga je vprašal, kaj ko bi najbolj svobodni mediji na svetu resno preiskali trditve predsednika Georga Busha in obrambnega ministra Donalda Rumsfelda, namesto da poročajo, kar je, kot kaže, čista propaganda. Lewis je odgovoril, da z zelo veliko verjetnostjo ZDA ne bi napadle Iraka, če bi novinarji opravili svoje delo. Enako so Pilgerju povedali tudi nekdanji novinar CBS Dan Rather, novinar Observerja David Rose, pa ugledni znani novinarji in producenti na BBC, ki pa niso želeli biti imenovani.

Več sto tisoč mož, žena in otrok, ki so umrli v iraški vojni, bi torej bilo danes še živih, milijonom ne bi bilo treba zbežati od doma, vojna med suniti in šiiti se ne bi razplamtela in Islamska država ne bi nastala, če bi novinarji opravili svoje delo, če bi postavili pod vprašaj in preiskali propagando, namesto da so jo širili, opozarja John Pilger.

Boter medijske mafije naj bi bil Rupert Murdoch in nihče ne more dvomiti v moč njegovih 127 časopisov in TV postaje Fox. Toda najbolj učinkovite propagande ne najdemo v Murdochovem tabloidu Sun ali na Fox News, ampak v liberalnih medijih. Ko je New York Times objavil, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje, je javnost to verjela prav zato, ker je to objavil New York Times, ne Fox News. Enako velja za Washington Post in Guardian, ki sta oba imela pomembno vlogo pri prepričevanju bralcev, da so sprejeli novo nevarno hladno vojno. Vsi omenjeni trije liberalni časopisi so napačno predstavljali dogajanje v Ukrajini kot zlovešče dejanje Rusije, čeprav je bil državni udar v Ukrajini delo ZDA v sodelovanju z Nemčijo in zavezništvom Nato.

To sprevračanje realnosti je tako vsesplošno razširjeno, da vojaško obkroževanje Ukrajine s strani Washingtona in zastraševanje Rusije ni sporno. To sploh ni novica, ampak je skrito za umazano kampanjo strašenja, znano iz prve hladne vojne. Spet nas ogroža zlobni imperij, ki ga vodi nov Stalin ali Hitler ali kak drug demon.

Hkrati pa v medijskih novicah nekaterih držav ni mogoče najti. Savdska Arabija, vir ekstremizma in podpornica teroristov, ki jih podpira Zahod, ni zgodba, vredna objave, razen, ko zniža ceno nafte. Jemen ZDA že 12 let napadajo z brezpilotnimi letali. Kdo to ve, koga to briga?

Tudi poročanje o gospodarski krizi je sporno. Zakaj so milijoni ljudi v Veliki Britaniji prepričani, da je kolektivno kaznovanje, ki se imenuje »varčevanje«, upravičeno? Po izbruhu finančne krize leta 2008 je bil razgaljen gnil sistem. Za delček sekunde so bankirji postali sleparji z obveznostmi do ljudi, ki so jih ogoljufali. Toda čez nekaj mesecev se je ta zgodba spremenila. Fotografije goljufivih bankirjev so izginile iz tabloidov in problem za milijone ljudi je postalo »varčevanje«.

Gospodarska kriza je po besedah Johna Pilgerja čista propaganda. Kdo brani večino? Kdo objavlja zgodbo večine? Kdo reče bobu bob? Ni to tisto, kar naj bi počeli novinarji? Novinar Carl Bernstein, ki je postal znan zaradi afere Watergate, je leta 1977 dejal, da je več kot 400 novinarjev in urednikov delalo za agencijo CIA. Leta 1991 je nekaj podobnega razkril novinar Guardiana Norton Taylor za Veliko Britanijo.

Danes to ni več potrebno. John Pilger dvomi, da je bilo treba plačati Washington Postu in drugim medijem, da so obtožili Edwarda Snowdna, da pomaga teroristom. Prav tako medijem gotovo nihče ne plačuje za blatenje Juliana Assanga. Jasno je, da je glavni razlog za napadanje Assanga v tem, ker je z WikiLeaksom razkril skorumpirano politično elito, ki so jo podpirali novinarji.

Zato si tudi ni zaslužil niti besede, ko je urednik Guardiana Alan Rusbridger letos skupaj z Edwardom Snowdenom prejel alternativno Nobelovo nagrado za mir. Človeku, ki je razkril digitalno prisluškovanje in časopisu Guardian prinesel eno od najpomembnejših zgodb, Alan Rusbridger ni namenil niti besede, čeprav je prav Assange s svojo ekipo Wikileaksa rešil Snowdna v Hong Kongu in mu zagotovil varnost.

Ta cenzura je bila še posebej ironična, grenka in sramotna zato, ker je bila slovesnost podelitve alternativne Nobelove nagrade za mir v švedskem parlamentu, ki molči glede primera Assange. To je molk, ki ga morajo novinarji prekiniti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.