EU vzdržana ob protinacistični resoluciji

Tudi Slovenija se je skupaj z ostalimi članicami EU v OZN vzdržala glasovanja ob sprejemanju resolucije, ki jo je podprla velika večina, 115 držav članic svetovne organizacije.

Evropske države pogosto poudarjajo, da je Evropa nastala na antifašističnih temeljih. Kljub temu pa so se ob glasovanju v Tretjem odboru OZN članice Evropske Unije, skupaj s Slovenijo, znašle v svetovni manjšini držav, ki so bile vzdržane na glasovanju o »Resoluciji o boju proti glorifikaciji nacizma, neonacizma in drugega delovanja, ki prispeva k razširjanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti«. Še bolj zanimivo je to, da so bile proti tej resoluciji samo tri države - ZDA, Kanada in Ukrajina. Protinacistično resolucijo je predlagala Rusija ob podpori 17 drugih držav, med njimi Venezuele, Kube, Pakistana, Nigerije in še nekaterih. Takšne resolucije se zaradi njihove nespornosti običajno sprejmejo z aklamacijo in ne z glasovanjem, vendar je bilo v tem primeru drugače, saj je delegacija ZDA zahtevala glasovanje o resoluciji. Rezultat glasovanja je bil predvidljiv - resolucija je bila sprejeta s 115 glasovi članic OZN za, 55 vzdržanimi glasovi in glasovi ZDA, Kanade in Ukrajine proti resoluciji. Prav tako so zanimive geopolitične razsežnosti omenjenega glasovanja, saj je glasovanje lepo pokazalo, kje v svetu so obsodbe nacizma blažje ali pa jih sploh ni. Ob vseh članicah zveze NATO in EU so se glasovanja o resoluciji v OZN namreč ubogljivo vzdržale tudi vse kandidatke za vstop v zvezo NATO.

Glede na vsebino resolucije, ki v ničemer ni sporna, ni jasno, zakaj so se članice EU vzdržale glasovanja. Resolucija opominja na zlo nacizma, navaja sodbe sodišča v Nürnbergu ter izraža »globoko zaskrbljenost zaradi vseh nedavnih manifestacij nasilja in terorizma, izzvanega z nasilnim nacionalizmom, terorizmom, ksenofobijo in netoleranco« in članice OZN opozarja, da »uskladijo nacionalno zakonodajo tako, da bi preprečevala sovražni govor in izzivala nasilje proti ranljivim skupinam«. Resolucija namreč resno nevarnost za svet vidi v »ekstremističnih političnih strankah, gibanjih ali skupinah« in hkrati poudarja, da so te grožnje »univerzalne in da nobena država na njih ni imuna«.

Po drugi strani pa se članice EU formalno sicer zavzemajo za splošno obsodbe nacizma, krivega za smrt 60 milijonov ljudi, ko pa so soočene s konkretnim glasovanjem, pa glede tega vprašanja prav tako zaradi političnih razlogov preprosto odstopijo. V konkretnem primeru je na primer ukrajinska delegacija zagovarjala neprepričljivo tezo, da bodo glasovali zoper resolucijo zato, ker je »Stalin ubil veliko ljudi v gulagih« ter zato, ker Rusija, predlagateljica resolucije, »podpira neonacistične in teroristične skupine v Ukrajini«. Predstavnica ZDA je na podoben način dejala, da je »zaskrbljena zaradi odkrito političnih motivov, ki so vodili glavnega sponzorja te resolucije«, ker naj bi Rusija »uporabljala iste fraze v sedanji krizi v Ukrajini« ter naj bi bila zato protinacistična resolucija »žaljiva in groba do tistih, ki so bili žrtve v rokah nacističnega režima«. Pri tem pa ZDA ni podprl niti Izrael, sicer tesen zaveznik ZDA, ki se v OZN opira skoraj na izključno podporo ZDA ob številnih odločitvah, povezanih z Palestinci. Izrael očitno z vsebino resolucije ni imel nikakršnih težav, kljub temu da je tesen zaveznik ZDA. Evropsko pozicijo je predstavil predstavnik Italije, ki je dejal, da je EU zaskrbljena zaradi tega, ker je predlagatelj resolucije »kršil človekove pravice«, vendar je povsem neprepričljiva. Težko je namreč najti državo, ki danes ni kršila človekovih pravic, vendar so mnoge države sveta kljub temu zbrale dovolj treznosti in poguma ter so jasno obsodile nacizem.

Da tega ni naredila Ukrajina, je po svoje razumljivo in zaskrbljujoče hkrati. Na to je takoj opozorilo tudi rusko zunanje ministrstvo, ki je zapisalo, da »je težko razumeti, da vodstvo države, katerih ljudje so občutili vse grozote nacizma in so dali opazen prispevek k zmagi nad njim, glasuje proti dokumentu, ki obsoja poveličevanje nacizma.« To glasovanje je tudi dokazalo, da pogoste obtožbe ruskih separatistov o poveličevanju nacizma v zahodnem delu Ukrajine niso brez osnove. Sicer pa o popularnosti nacističnih emblemov, znakov in ideologije predvsem v bataljonih ukrajinskih prostovoljnih milic, ki so se borile na domači fronti, pričajo številne reportaže svetovnih in tudi evropskih in ameriških medijev. Znano je, da je tesen sodelavec premiera Ukrajine Arsenija Jacenjuka tudi Andrej Parubij, soustanovitelj ukrajinske neonacistične Socialistične nacionalne stranke in voditelj prostovoljskega bataljona »Azov«, ki ima po pisanju New York Timesa za svoj simbol »nacistični simbol, ki spominja na svastiko«. Britanski Telegraph je na podoben način enoto Azov opisal kot »odkrito neonacistično« in polno pripadnikov, ki radi govorijo o prevladi »bele rase«, o »podljudeh z vzhoda« in potrebi, da se proti njim vodi »križarska vojna«. Prav tako je zanimivo, da je bil ob pripravi ameriškega vojaškega proračuna za leto 2015 zavržen amandma ameriškega kongresnika Johna Conyersa, v katerem je zahteval, da se ameriška sredstva ne predajajo v roke tistim silam v Ukrajini, ki izkazujejo nagnjenost k poveličevanju nacizma ali njihovih kolaboracionistov, vključno s simboli zagovornikov premoči bele rase (white supremacists), neonacistov in drugih.