Nemški davkoplačevalci plačujejo dobičke Goldman Sachsa

Nemški davkoplačevalci plačujejo visoke dobičke investicijske banke Goldman Sachs. To je posledica bizarne posojilne pogodbe še iz časov pred finančno krizo. Celo za uspeha vajeno investicijsko banko je to eden bolj dobičkonosnih poslov v zadnjem času.

Managerji nemške slabe banke FMS Wertmanagement (FMSW) so odkrili stara bremena nacionalizirane banke Hypo Real Estate in njene irske podružnice Depfa. Podpisano ima namreč posojilno pogodbo z investicijsko banko Goldman Sachs. Gre za pogodbo, ki je bila sklenjena še pred finančno krizo, tveganje pa morajo nositi nemški davkoplačevalci, ki plačujejo izgube FMSW.

Kako je prišlo do nenavadne poslovne povezave? Leta 2006 je šef Depfa v Dublinu, Gerhard Bruckermann, igral milijardno igro po tveganem modelu – dolgoročne transakcije vseh vrst so bile na hitro refinancirane z namenom unovčevanja obrestnih razlik. Dogovor, ki ga je v tem času Burckermann sklenil z Goldman Sachsom, je bil eden najbolj drznih. Do leta 2036 si lahko Goldman Sachs od FMSW izposodi do pet milijard dolarjev – in to po takratnih sanjskih pogojih. Obrestna mera, ki jo mora investicijska banka za to plačati, je 0,1 odstotne točke nad mednarodno referenčno obrestno mero Libor. Danes to pomeni, da Goldman plačuje približno 0,3 odstotka obresti – to je poceni celo pri današnjih nizkih obrestnih merah. Z nadaljnjim posojanjem denarja tako lahko investicijska banka ustvarja milijarde dobička, so prepričani strokovnjaki.

Depfi je posojilo kmalu po podpisu pogodbe začelo prinašati izgube, ker je banka morala za refinanciranje plačevati več, kot je dobila od obresti Goldmana. Depfa je šla leta 2007 pod nemško banko Hypo Real Estate, to pa je bilo potrebno reševati – leta 2010 je nastala slaba banka FMSW, ki je prevzela problematično zapuščino – tako je to postal problem nemških davkoplačevalcev.

Tudi bizarna kreditna linija se je namreč prenesla na FMSW – in je bila ena od prioritet šefa slabe banke Christiana Bluhma. Njegov cilj je bil zmanjšati volumen ali vsaj skrajšati trajanje dogovora. Vendar Bluhm pravno ni mogel iti proti Goldmanu, saj je več strokovnjakov dejalo, da je bila pogodba zelo trdna. Pogovori, delno tudi na najvišjem vodstvenem nivoju, niso prinesli popuščanja s strani Goldmana. Pogodba je bila navsezadnje sklenjena »med profesionalnimi udeleženci na trgu za ceno, običajno na tržišču«, so dejali v investicijski banki.

Zakaj bi se torej odpovedali dobičkonosnemu viru denarja? S tem, ko je posojilo prevzela FMSW, je zgolj še bolj privlačno: ker za slabo banko odgovarjajo nemški davkoplačevalci, velja kot bolj varno – zato rabi Goldman veliko manj kapitala za kritje tega posla.

Tudi Bluhmov pritisk na višji politični nivo ni bil uspešen. Finančno ministrstvo je odgovorilo, da za posamezne poslovne odločitve v skladu s statutom odgovarja zgolj vodstvo in uprava slabe banke.

Tako lahko Goldman še več kot desetletje s prijazno podporo nemških davkoplačevalcev dela milijardne posle. Če investicijska banka denar posoja naprej po običajnih tržnih obrestnih merah, lahko pri trenutnih nizkih obrestnih merah zasluži do 150 milijonov na leto, so izračunali finančni strokovnjaki.

© Der Spiegel