Psihologom 81 milijonov dolarjev za mučenje

Zdravniki v ZDA zahtevajo pregon svojih kolegov psihologov in drugih zdravstvenih delavcev, ki so sodelovali pri mučenju priprtih v tajnem programu ameriške CIE.

Zdravstveni delavci, ki so pomagali in izvajali program mučenja za ameriško agencijo CIA, v katerem so obveščevalci z uporabo »trdih tehnik zasliševanja« mučili predvsem osumljene zaradi terorizma, so izdali temeljna načela svojega poklica in zato bi bilo njihova ravnanja potrebno čimprej preiskati zaradi vojnih zločinov. Tako so v svoji izjavi zapisali zdravniki, zbrani v pobudi »Zdravniki za človekove pravice« teden dni po delni objavi sklepov šokantnega in močno cenzuriranega poročila ameriškega senatnega odbora za nadzor nad obveščevalnimi službami. Zdravniki, zbrani v omenjeni civilnodružbenimi pobudi, se zavzemajo za to, da se ustanovi ameriška zvezna preiskovalna komisija, ki bi ocenila vpletenost zdravstvenih delavcev v program mučenja CIE. To še posebej velja za dva psihologa, zaposlena s strani CIE, ki sta se sedaj znašla v središču pozornosti po objavi senatnega poročila, v katerem je opisano, kako so ameriški obveščevalci priprte pretepali, metali ob zid, zapirali v majhne prostore, obešali, jim odrekali hrano, obleko in spanec, izvajali lažne eksekucije, polivali z vodo oziroma izvajali »vodno deskanje« in številne druge postopke mučenja predvsem zato, da bi dokazali teorijo ameriškega podpredsednika vlade Dicka Chenneya in predsednika Busha, da je bil iraški avtokrat Sadam Husein povezan s teroristi, ki so izvedli napade 11 septembra v ZDA. Vse to je uradno, s svojimi dokumenti »pokrilo« še ameriško pravosodno ministrstvo, ki je izdelalo oceno, da postopki »trdega zasliševanja«, kot so v svojem »novogovoru« imenovali mučenje – v resnici sploh niso mučenje. Šele sedanji predsednik ZDA je že kmalu po svoji izvolitvi stvari vendarle imenoval s pravim imenom, ko je priznal, da »smo mučili nekatere ljudi« in da je bilo to v nasprotju s temeljnimi vrednotami države. Dodaten udarec zagovornikom mučenja so predstavljale še ugotovitve, da vse to mučenje na koncu ni privedlo do nobenega pomembnega odkritja, s katerim bi bili preprečeni teroristični napadi.

Po nekaterih neuradnih navedbah naj bi bila v okoli sto primerih skrajna posledica mučenja celo smrt mučenih. Poročilo razkriva, da so bili obveščevalci neprestano pod hudim pritiskom, da »proizvedejo« dokaze o vpletenosti Iraka v teroristične napade v ZDA, čeprav so ves čas opozarjali nadrejene, da po njihovih podatkih omenjena teorija o vpletenosti Iraka sploh ne drži. Za skrajne muslimanske skupine je namreč Sadam Husein veljal za preveč sekularnega in »socialističnega« odpadnika, zato med njegovimi tajnimi službami in izvajalci terorističnih napadov ni bilo nikakršnih vsebinskih povezav. Veliko povezav pa je bilo, kar je v svojih knjigah in dokumentarcih razkrival že Michael Moore, prav med ameriškimi konservativci na oblasti in še posebej med družino Bush s savdijskimi avtokrati, katerih člani družine so bili tesno povezani prav z Osamo bin Ladnom, organizatorjem napadov v ZDA, ki so se po napadih enajstega septembra bliskovito hitro umikali iz ZDA – pogosto s pomočjo ameriških organov. In niso bili nikoli priprti ali vsaj zaslišani v zvezi s terorizmom.

Ob debatah o splošni neupravičenosti mučenja in neuspešnosti in nezakonitosti tega postopanja, ki je prvič postalo znano že po razkritjih v zaporu Abu Graib v Bagdadu, se je sedaj po poročilu ameriškega senata postavilo še vprašanje etičnosti ravnanja tistih strokovnjakov, ki so s svojimi posebnimi znanji sodelovali v tem programu. Gre predvsem za dva psihologa, Jamesa Mitchella in Bruca Jessena, ki sta odigrala osrednjo vlogo pri razvoju programa mučenja za CIO. Mitchell in Jessen sicer nista imela nobenih lastnih izkušenj z mučenjem, vendar sta na podlagi svojega znanja psihologije svetovala agentom CIE in bila za svoje ravnanje še posebej bogato nagrajena od zvezne ameriške vlade, saj je njuno podjetje s svetovanjem za izvajanje mučenje zaslužilo kar 81 milijonov dolarjev. Pri tem sta pravzaprav uporabila tehniko »inženiringa od zadaj naprej«, saj sta svoja priporočila razvila na podlagi ameriškega vojaškega priročnika s kratico »SERE«, ki pomeni »preživetje, izmikanje, odpor in pobeg« in v ameriški vojski služi kot učbenik, ki naj vojakom da znanje, s katerim bodo lažje preživeli nasprotnikovo mučenje v primeru, če bi bili ujeti. Priročnik je nastal na podlagi izkušenj ameriških vojakov v korejski vojni v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Takšna »obratna« uporaba priročnika je seveda sporna, kajti senatno poročilo navaja, da so »pod vodstvom Busheve administracije pripadniki CIE sistematično mučili osumljene terorizma, v najmanj enem primeru – vse do točke smrti. Ta program je bil v veliki meri odvisen od sodelovanja in aktivnega delovanja zdravstvenega osebja, ki je omogočilo, prikrivalo in poskušalo upravičiti te zločine,« je zapisano v poročilu ameriškega odbora za nadzor obveščevalnih služb.

Kot navaja poročilo, so strokovnjaki, ki so izvajali te programe, prekršili več konvencij in drugih mednarodnih pravnih instrumentov za zaščito človekovih pravic. Poseben problem predstavlja dejstvo, da so ZDA podpisnica Konvencije proti mučenju in da imajo zato obveznost, da preganjajo vse izvajalce mučenja. Hkrati pa je predsednik ZDA Barack Obama kljub svojim verbalnim obsodbam mučenja že ob nastopu svoje funkcije napovedal, da njegova administracija ne bo preganjala članov prejšnje Busheve vlade zaradi storjenih kršitev, kar pa je v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi ZDA.