Tamara Kajtazović

 |  Svet

Politika priimkov

Priimki niso nujna družinska dediščina – lahko so zelo politični in nastanejo zaradi zahtev oblasti. Afganistan se je pridružil številnim državam, ki so svoje državljane pozvale, da svojim imenom dodajo priimke. Vlada se je namreč lotila prvega cenzusa po več kot treh desetletjih in pri tem naletela na težavo: veliko ljudi v Afganistanu pozna oziroma uporablja le svoje ime.

Kot piše Joseph Goldstein v New York Timesu, je namen afganistanskega cenzusa med drugim ugotoviti, koliko prebivalcev država dejansko ima – ocene se gibljejo med 35 in 40 milijoni ljudi, s tem pa preprečevati zlorabe na volitvah. Vsak Afganistanec bo prejel novo osebno izkaznico, ki bo imela čip z biometričnimi podatki. Nekateri so zaskrbljeni, da bodo nove osebne izkaznice povzročile napetosti v etnično pisani državi. Paštuni so največja etnična skupina v državi, sledijo jim Tadžiki, Hazari, Uzbeki in drugi. Manjšinske etnične skupine se tako bojijo, da bi novi podatki pokazali, da je njihovih pripadnikov manj, kot trdijo.

Pri cenzusu se sicer soočajo z marsikatero težavo: veliko ljudi ne ve, kdaj so bili rojeni, prav tako pa ženske ne želijo govoriti z vladnim osebjem, ki cenzus izvaja, če njihovih mož ni doma. Kadar je osebje, ki opravlja cenzus, uspešno in se stanovalci odzovejo, z njimi izpolnijo vprašalnik – med drugim si morajo državljani izbrati priimek.

Nekatere države – na primer Iran in Turčija, so priimke uvedle že v prvi polovici 20. stoletja, medtem ko Afganistan tega ni storil. Pomanjkanje priimkov lahko povežemo z oddaljenostjo in plemensko naravo afganistanskih vasi. Del krivde je mogoče pripisati tudi zgodovinski šibkosti nacionalnih vlad. Nekateri Afganistanci so v zadnjih letih prevzeli priimke, ko so se prijavili za vize v tujih državah, drugi so to storili ob prihodu tujih organizacij in zaposlovalcev, ko je talibanska vlada padla leta 2001. Vendar pogosto sorodniki niso izbrali istih priimkov.

Afganistanski pristop do izbire priimkov je tako zelo svoboden – v nasprotju z vladami nekaterih držav, ki so pozvale prebivalstvo k prevzemu priimkov zaradi večjih političnih ciljev, piše Edward Delman v Atlanticu. Španske kolonialne oblasti so recimo leta 1849 določile, da morajo biti Filipincem določeni priimki, ker so pred tem prebivalci uporabljali le eno ime, kar je povzročalo težave v birokraciji. Vlada je izdala katalog možnih priimkov in vsaki družini je bil določen priimek iz tega seznama. Za razliko od Afganistana je bilo na Filipinih to obvezno in implementirano skozi izobraževalni sistem in cerkev. Posledično veliko Filipincev danes nosi nenehen opomnik o svoji kolonialni preteklosti – opomnik, ki jim je bil dodan zavoljo birokratične učinkovitosti.

Današnji Turki imajo prav tako priimke, ki jih je vsilila vlada. Turška vlada je ta ukrep sprejela v okviru širšega projekta izgradnje moderne, zahodnjaške nacionalne države na ruševinah Otomanskega cesarstva. Leta 1934 je bil tako sprejet Zakon o priimkih, ki je bil po besedah profesorja Senema Aslana »sredstvo družbene preobrazbe združevanja državljanov v homogeno, narodno enoto«. Turčija je država z različnimi etničnimi skupinami in verami, Zakon o priimkih pa je izbrisal označevalce, ki bi lahko ločili ljudi po pripadnosti etnični skupini. Tako je bil orodje za vzpostavitev turške nacionalne identitete.

Po besedah politologa Jamesa Scotta so države dolgo uporabljale priimke kot orodje za utrjevanje moči in vzpostavljanje sofisticiranih oblik vladne administracije. V zadnjem času sicer priimki izgubljajo moč kot politično orodje – rojstni certifikati, bolj specifični nazivi, osebne izkaznice, potni listi, številka zavarovanja, fotografije, prstni odtisi in DNK profili so nadomestili instrument stalnega priimka.

Tudi Bolgarija je primer uporabe priimkov v politične namene. Država je dom številnim turškim in bolgarskim muslimanom in v času komunističnega režima sta se obe skupini prebivalstva morali asimilirati in pridobiti »bolgarsko identiteto«. Vlada je v 80. letih prejšnjega stoletja vzpostavila program oziroma »proces ponovnega rojstva« - muslimani so morali svoja tradicionalna imena zamenjati z bolgarskimi. Oblasti so šle tako daleč, da so na pokopališčih izbrisale turška imena. Proces preimenovanj in represija turškega kulturnega izražanja je povzročil množično izselitev etničnih Turkov v Turčijo.

Delman tako poudarja, da priimki sicer vzpostavljajo družinsko identiteto, vendar tudi kažejo, kako je ta družina »izpogajala« svojo identiteto z državo, v kateri domuje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.