Cenodžeri od Anne LoPizzo do Svilanita

Na včerajšnji dan pred 103 leti se je v ameriškem mestu Lawrence pričela stavka tekstilnih delavk in delavcev, najbolj znana po imenu »Kruh in vrtnice« (»Bread and Roses«). Stavka je trajala od 11. januarja 1912 do 14. marca 1912. Preko 20.000 tekstilnih delavk in delavcev je odkorakalo iz velikega obrata v znak zavračanja znižanja njihovega že tako nizkega plačila. Ko se je delovni teden skrajšal iz 56 na 54 ur, so delodajalci znižali plače delavk in delavcev. Stavka, ki jo je organiziral IWW (Industrial workers of the World), je bila znana pod različnimi imeni: »Tri štruce kruha« (to se je lahko kupilo z zneskom, ki so ga nameravali znižati delodajalci); »pojoča stavka« (po pesmih IWW, ki so se lahko slišale vsepovsod) ter seveda »kruh in vrtnice«, povzeto po sloganu »Želimo kruh in tudi vrtnice«, ki so ga nosile delavke. Stavka je bila začeta in organizirana povečini s strani migrantskih delavk, kar je ustvarilo enotnost in solidarnost preko etničnih, religijskih in kulturnih črt. Stavkajoči so pogumno vztrajali v svojih zahtevah po ustrezni plači vse do njihove uresničitve. Čeprav so jih polivali z ledeno mrzlo vodo in pretepali. Noseča ženska je bila težko pretepena in je splavila. Anno LoPizzo je ustrelila policija.

Več kot sto let kasneje smo priče novici, da tekstilno podjetje Svilanit ugaša stroje v Kamniku in seli proizvodnjo tekstilnih izdelkov v Turčijo. V Kamniku bo ostala le minimalna proizvodnja, poleg nje pa oddelki razvoja, oblikovanja in trženja ter Svilanitova trgovina.

Po besedah direktorice Mojce Šubic so se za selitev proizvodnje odločili zaradi »ekonomskih razlogov, saj bodo le tako lahko zvišali kakovost izdelkov in obenem zmanjšali stroške proizvodnje. Tega v Sloveniji ni mogoče narediti,« poudarja, saj »trg ne priznava stroškov tekstilne proizvodnje. V letu 2013 je sicer dodana vrednost na zaposlenega v skupini Svilanit znašala pičlih 16.000 evrov.« No, tukaj pa je še prevzem Svilanita, ali kakor poročajo mediji: Iz Svilanitovih bilanc je kljub vsemu jasno razvidno, da ga je pomembno bremenil tudi prevzem iz leta 2008. Kot so razkrili v Dnevniku, je »Mojca Šubic s Sašem Pušnikom, direktorjem financ in računovodstva, za nakup Svilanita namenila 7500 evrov lastnega denarja in še četrt milijona evrov posojila. Skoraj dva milijona evrov, kolikor bi morala plačati prejšnjemu lastniku, družbi BPT iz Tržiča, pa sta prenesla na Svilanit. Zaradi domnevno spornega lastninjenja podjetja so ju ovadili ljubljanski kriminalisti.«

In medtem ko vodstvo Svilanita pod krinko tako imenovanih ekonomskih razlogov seli proizvodnjo v Turčijo, nastaja na drugem koncu Evrope popolnoma druga zgodba, iz katere bi se lahko (tudi) to vodstvo marsikaj naučilo. V Irskem mestu Banbridge sta Sarah in Lorcan Quinn odprla tekstilno podjetje Enrich and Endure, ki je specializirano za proizvodnjo visoko kakovostnih tekstilnih izdelkov, kot so pokrivala in prti. Mesto je sicer zelo znano po dolgi tradiciji proizvodnje lana, ki pa je doživela velik udarec pred nekaj deset leti zaradi poceni dela in materiala iz Kitajske. Glavna poslovna usmeritev podjetja Enrich and Endure je s kombinacijo tradicije in modernega dizajna privleči mlajše kupce. Svoje proizvode proizvajajo v obratu Thomas Ferguson, ki je bilo ustanovljeno leta 1854. Spletno prodajo je podjetje odprlo v mesecu aprilu. V tem trenutku so uspeli prodreti do desetih držav, prav tako se že oblikuje baza zvestih kupcev. In kakor je povedal Lorcan Quinn: »Imamo premijske cene, ker je med kupci še vedno zavedanje o kvaliteti irskega lana«. In dalje: »revitalizacija tradicionalne obrti je izjemno pomembna. Lahko bi kupovali lan veliko ceneje na Kitajskem ali na Portugalskem, vendar to ni lokalno in poleg tega je kvaliteta tukaj boljša«. Oziroma če zaključimo z naslednjimi njegovimi besedami: »del odgovora na grožnjo globalizacije je ponuditi nekaj drugega. Če poskušaš konkurirati s ceno, ne moreš. Zato moraš dostaviti boljšo kvaliteto«.

Da ne govorimo o danskem (tako je, danskem) tekstilnem podjetju Mormor, ki z domačimi delavkami proizvaja visoko kakovostna volnena otroška oblačila s tradicionalnimi danskimi vzorci. Zelo uspešno podjetje s 130 zaposlenimi prodaja svoje proizvode med drugim v New Yorku, Londonu, Stockholmu, Oslu, Berlinu, itd.

A seveda je menedžerju bolj kot v iskanje globalnih tržnih niš lažje po globusu slepo slediti vedno nižji ceni in pri tem globalni potencial lokalne tradicije zamenjati z najbolj poceni koordinatami. Pa se ima tak menedžer sploh še pravico kititi z nazivom »menedžer«? Ali ni bolj primerno, da mu podelimo naziv »cenodžer«? In le kaj bi takšnemu cenodžeru povedala Anna LoPizzo?