MLADINA Trgovina

Kako je umrl evropski sen

In zakaj bi ga lahko zmaga Sirize na grških parlamentarnih volitvah ponovno obudila

Stebre evropske oblasti je zgrabila panika: kaj se bo zgodilo, če 25. januarja na grških parlamentarnih volitvah zmaga Siriza, koalicija levice, alternativa temu, kar Bruselj trdi, da je »prava pot«?

Stebre evropske oblasti je zgrabila panika: kaj se bo zgodilo, če 25. januarja na grških parlamentarnih volitvah zmaga Siriza, koalicija levice, alternativa temu, kar Bruselj trdi, da je »prava pot«?
© Profimedia

Po Evropi hodi pošast – pošast Sirize. Stebre evropske oblasti je zgrabila panika: kaj se bo zgodilo, če 25. januarja na grških parlamentarnih volitvah zmaga Siriza, koalicija levice, alternativa temu, kar Bruselj trdi, da je »prava pot«? Bo Grčija opustila evro in se vrnila k drahmi? Bo nemara zapustila Evropsko unijo? Grkom so začeli groziti ter jih strašiti s katastrofičnimi scenariji in apokaliptičnimi prerokbami: Grčijo čaka bankrot! Grčijo čaka stradanje! Grčija ne sme skreniti s prave poti! Grčija ne sme izvoliti Sirize! Če kaj, potem evropskim elitam – plus finančnim trgom in njihovim izterjevalcem, bonitetnim agencijam – ni do tega, da bi zmagala Siriza.

Samo pomislite: kaj če bo Grčija Bruslju – totalitarni trojki, neoliberalnemu diktatu, vsiljevanju varčevanja in zategovanja, prisilnemu jopiču finančnih trgov, izsiljenim sporazumom, privatizaciji – rekla ne? Nič ni srhljivejšega! Kaj če Grčija ne bo hotela biti več talka trojke, Bruslja in finančnih elit? Res srhljivo! Kaj če si bo povrnila suverenost? Kaj če bo ponovno prevzela oblast nad svojo državo in svojo ekonomijo? Kaj če se bo vrnila k demokraciji? Kaj če bo dvignila minimalno plačo in povečala javne investicije? Do konca srhljivo! Kaj če bo Grčija pokazala, da obstaja tudi alternativa? Katastrofa! Kaj če bo odpravila humanitarno krizo, ki jo davi in duši? Konec sveta! In kaj če ne bo hotela odplačati dolgov? Nehajte: to bo res slab zgled. Zelo slab. Ekstremno slab. Grčiji bi lahko sledila še kakšna država. Morda Španija, kjer Podemos, nova stranka, ki jo je pognalo vstajniško gibanje indignados, postaja politična velesila. Ali pa Slovenija, kjer Združeno levico, kot se zdi, od oblasti loči le še tretji val privatizacije.

Če upoštevate, da imajo Sirizo za »komunizem«, potem se hitro spomnite, da je bil leta 1933 za evropske stebre fašizem sprejemljivejši od komunizma.

In prav v tem je trik: stebrov evropskega novega reda ne moti to, da bi se jim sfižila Grčija (češ Grčija naj kar gre, dol nam visi, še bolje in lažje nam bo brez nje!), ampak to, da bi lahko Grčiji sledile tudi druge države. Da bi torej tudi druge države rekle: dovolj imamo tega vsiljenega varčevanja! Dovolj imamo teh vsiljenih strukturnih reform! Dovolj imamo tega prilagajanja politiki finančnih elit! Dovolj imamo izsiljevanja finančnih trgov! V Grčiji so videli le pacientko, ki jo je treba karantenizirati in ji predpisati močna zdravila, da se bolezen ne bi razširila v druge države – zdaj bi se lahko v druge države razširila nova grška bolezen, tako da bi namesto ene Grčije dobili več Grčij. To bi Evropsko unijo spremenilo. In če si kdo v resnici ne želi sprememb, potem si jih ne želijo prav finančne elite, ki – ironično! – najbolj navijajo za spremembe. Finančne elite hočejo ne le, da vse ostane tako, kot je, ampak da vse ostane tako, kot je bilo pred krizo.

Vse barve panike

In ta panika bi se verjetno stopnjevala, če je ne bi sunkovito presekal in preglasil pariški šok – morilski napad na uredništvo revije Charlie Hebdo, ki so ga napadalci, trije francoski islamisti, izvedli in prikazali kot vojaško shock & awe akcijo (»civilistov ne pobijamo«), kot povračilo za zahodne vojaške shock & awe akcije proti Islamski državi. Ravno prav pravzaprav. Okej, pokol so vsi obsodili, vsi so se solidarizirali s Charliejem, številni »razsvetljeni« so celo ponavljali dobro utečeno frazo, da »niso vsi muslimani teroristi«, frazo, ki je precej nerodna, saj se navadno nadaljuje, »toda vsi teroristi so muslimani«, pri čemer razpečevalci te fraze pozabljajo na Breivika, onega Norvežana, ki je pobil 77 ljudi, ker se z njimi ni strinjal (med njimi je bilo ogromno otrok), in na to, da so največje in najmnožičnejše žrtve islamističnega terorja prav sami muslimani (v Iraku, Afganistanu, Pakistanu, Siriji, Nigeriji in drugod) ter da sta bila med žrtvami v uredništvu revije Charlie Hebdo tudi dva muslimana. Težko je reči, kaj je bolj rasistično – ta fraza ali pokroviteljsko pričakovanje oziroma žaljiva zahteva, da se evropski muslimani pri tej priči in na ves glas opredelijo do pariškega terorističnega pokola (in da se po možnosti zanj celo opravičijo, kot da so krivi, ker ga niso že kar vnaprej obsodili)? Kot se spomnim, ni od evropskih kristjanov nihče zahteval, naj se opredelijo do dejanj onega Norvežana – niti do »koalicijskih« napadov na Afganistan in Irak. Ne, od kristjanov, ki se imajo za temelj Evrope, ni nihče terjal, da obsodijo evropski ekstremizem.

In ko so evropski stebri po pariškem šoku vneto poudarjali, da se je treba upreti ekstremizmu, se je zdelo, kot da bi k ekstremizmu, ki se mu je treba upreti, najraje prišteli tudi Sirizo. Kaj pa mislite, da je na nedeljskem pariškem multimilijonskem »shodu shodov« v prvi vrsti počel Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, ki je nedavno oznanil, da bi se v Grčiji raje pogovarjal z »znanimi obrazi« kot pa z »ekstremnimi silami«. Točno, Juncker je bil sporočilo: Siriza je »ekstremna sila«! Kot džihadizem, ga je mikalo, da bi dodal, a je to potem dodala igra asociacij. Ko je »protestiral« proti džihadizmu, je po malem protestiral tudi proti Sirizi – saj veste, proti vsem ekstremizmom.

Wir sind das Volk!

Ne bom rekel, da je Siriza evropske elite bolj šokirala kot teroristični napad v Parizu, toda povsem očitno jih je šokirala bolj kot parada islamofobije, alias »boj proti islamizaciji Evrope«, ki je zajel Evropo, še posebej Nemčijo, kjer si na množičnih shodih (shodih shodov?), ki jih prireja PEGIDA (Patriotski Evropejci proti islamizaciji Zahoda), roke podajajo »čisti« Nemci, nacionalisti, ksenofobi, šovinisti, neonacisti, certificirani ekstremisti in kriminalci, konspirologi, nogometni huligani, panični kristjani, borci za »zahodno dušo«, skini, agonični narcisi in mali ljudje, »pridni« patrioti, ki vpijejo, da so Ljudstvo (»Wir sind das Volk«), da je Domovina (Vaterland) ogrožena in da je treba tujce – imigrante, muslimane, turške in arabske – izgnati.

Pegidska retorika, ki nekdanjo »končno rešitev židovskega vprašanja« zamenjuje s »končno rešitvijo muslimanskega vprašanja«, je tako strupena, da bi jo bilo treba poslati v Haag, a je nekje vmes – ironično! čudežno! – postala sprejemljiva. Evropske oblasti jo tolerirajo. Nemške tudi. V njej vidijo le kanček politične nekorektnosti. Markus Ulbig, notranji minister Saške, kjer PEGIDA – recimo v Dresdnu – prireja množične shode, je, kot poroča Spiegel, rekel: »Ne moremo deset tisoč ljudi označiti za desničarske ekstremiste. S tem ustvarimo več težav, kot pa jih rešimo.« Ulbig, ki je kakopak desničar, član CDU, je še dodal, da je bilo med demonstranti veliko »državljanov srednjega razreda« in da »vseh ne moreš stlačiti v neonacistični lonec«.

Od evropskih kristjanov ni nihče zahteval, naj se opredelijo do dejanj onega Norvežana – niti do »koalicijskih« napadov na Afganistan in Irak. Od kristjanov, ki se imajo za temelj Evrope, ni nihče terjal, da obsodijo evropski ekstremizem.

Nacizma ne bi bilo brez »državljanov srednjega razreda«, ki jih leta 1933 – in leta 1934 in leta 1935 in leta 1936 in leta 1937 in leta 1938 in tako dalje – ni bilo mogoče »stlačiti v nacistični lonec«, toda nacizem je postal talilni lonec vseh razredov, vseh predsodkov in vseh končnih rešitev. Tak talilni lonec postaja PEGIDA. Tisti, ki so pred nekaj leti, po izbruhu krize, opozarjali, da se v Evropi kotijo razmere, ki utegnejo prebuditi fašistično mentaliteto, lahko zdaj, ob pogledu na Evropo in propadlo bruseljsko reševanje evropske krize, ugotovijo le, da se vračamo v leto 1933 (in leto 1934 in leto 1935 in leto 1936 in leto 1937 in leto 1938), le da »življenjski prostor«, o katerem so nekoč predli in ga brutalno – z aneksijami, okupacijami, vojnami – osvajali nacisti, zdaj zase terjajo finančni trgi, ki ga brutalno osvajajo s privatizacijami, vsiljevanji varčevalnih programov, izsiljevanji, ustrahovanji, ultimati, omejevanji demokracije in nameščanji svojih političnih marionet (v Grčiji, Italiji ipd.).

Wir sind das Volk v Dresdenu

Wir sind das Volk v Dresdenu
© Profimedia

Ergo: PEGIDE ne bodo ustavili – Sirizo pač. No, vsaj trudili se bodo. PEGIDA je očitno sprejemljivejša od Sirize. In Zlata zora tudi. S tem postane ta mučna primerjava z letom 1933 še očitnejša: če upoštevate, da imajo Sirizo za »komunizem«, potem se hitro spomnite, da je bil leta 1933 za evropske stebre fašizem sprejemljivejši od komunizma. In fašizem je bil tedaj le patološki eksces depresivnega, upehanega, obnemoglega, potolčenega, skriziranega, spodletelega, propadlega kapitalizma. Zdaj, ko depresivna Evropa ni le sredi gospodarsko-finančne, ampak tudi sredi hude politične krize, ni nič drugače.

Tiranija neodemokracije

Bodo evropski stebri in finančni trgi ustavili Sirizo? Ji bodo preprečili volilno zmago? V času, ko slavimo demokracijo (shod shodov), se zdi sicer čudno, da bi evropski stebri in finančni trgi demokracijo najraje kar preklicali, odpovedali, suspendirali, da jim gre torej demokracija, ki bi lahko izvolila Sirizo, bolj na živce kot antidemokracija, ki jo podžiga PEGIDA, toda to dejansko ni nič čudnega – demokracijo je v Evropi že zdavnaj zamenjala neodemokracija, pravi Eva Nanopoulos, profesorica z univerze Cambridge. Neodemokraciji, produktu neoliberalnih politik, parametrov ne določajo ustave, ampak finančni trgi – zasebni sektor, zasebni investitorji, korporativni giganti. Neodemokracija, ki demokracijo podreja interesom finančnih trgov, ne temelji na možnosti izbire (ne, vse možnosti niso enake, še manj enakopravne), ampak na zastraševanju volivcev, na »jeziku katastrofizma«. Prostotrgovinski sporazumi, ki jih Evropska unija sklepa z Ameriko, so plod te neodemokracije. A po drugi strani: vse to, kar so zadnja leta počeli Grčiji (in drugim, tudi Sloveniji), je plod neodemokracije.

Grčija ima bogate izkušnje z neodemokracijo, še posebej z njenim prototipom – diktaturo. Ko je leta 1967 kazalo, da bo na grških volitvah slavila levica (neke vrste predhodnica Sirize), je vojska izpeljala puč, prevzela oblast (»režim polkovnikov«), ukinila državljanske svoboščine, pravico do združevanja in svobodo tiska, prepovedala politične stranke, vpeljala vojaška sodišča in torturo ter po hitrem postopku zaprla na tisoče »komunistov«. Vojaška hunta, ki je vladala z zastraševanjem, Grčijo pa razglašala za »pacientko« (kot jo danes trojka), je trdila, da je s tem Domovino rešila pred komunizmom.

Fotografija prve vrste politikov na pohodu v Parizu od zgoraj, na kateri se lepo vidi varnostni, sanitarni kordon, ki politike ločuje od ljudskih množic

Fotografija prve vrste politikov na pohodu v Parizu od zgoraj, na kateri se lepo vidi varnostni, sanitarni kordon, ki politike ločuje od ljudskih množic

Toda to je bila le ponovitev akcije, s katero je Amerika po II. svetovni vojni pred komunizmom reševala Grčijo, Italijo in še nekatere druge evropske države. Bali so se, da bi začeli ljudje zaradi povojnega kaosa, obupa in pomanjkanja koketirati s komunizmom, da bi torej zahtevali sovjetizacijo svojih dežel. Ameriške oblasti so Američane italijanskega rodu prepričale, da so svojcem v Italijo pisarili pisma, v katerih so jih svarili, naj nikar ne volijo komunistične partije, v predvolilno kampanjo so vključile ameriške estradnike italijanskega rodu, recimo Franka Sinatro, in Vatikan, ki je začel z izobčevanjem članov komunistične partije in govorjenjem o »sveti vojni«. Kdor bo simpatiziral s komunisti, ne bo smel emigrirati v Ameriko! Italijane so na vse pretege strašili, recimo s Kozaki, brutalnimi, barbarskimi, umazanimi, posiljevalskimi enotami Stalinove vojske: Ne norite – na Trgu sv. Petra boste imeli Kozake!

Nič drugače ni bilo v Grčiji. In ker so se Američani tako zelo bali, da bi začela zahodna Evropa zaradi povojne bede razpadati in koketirati s komunizmom, so lansirali tudi Marshallov načrt, program za gospodarsko oživljanje, ki naj bi zahodni Evropi vrnil vero v kapitalizem in trg. Grke in druge so skušali prepričati, da se je kapitalizem spremenil, da je zdaj občutljivejši, nežnejši, radodarnejši, bolj socialen in bolj prijateljski.

Grkom in zahodnim Evropejcem so dali socialno državo: tu imate dobre plače, pokojnine, socialno zavarovanje, brezplačno zdravstvo in brezplačno šolstvo – komunizma ne potrebujete več! Predpostavka socialne države in evropskega sna je bila tale: prva generacija bo trdo delala, garala in se odrekala, da bi se lahko naslednje generacije – njihovi otroci – izšolale, dobro zaposlile, prebile v srednji razred in integrirale ter živele bolje od staršev.

Toda tega ni več. Neoliberalizem je v zadnjih 30 letih, v času krize pa še toliko bolj, preklical oboje – socialno državo in evropski sen. Socialna država in evropski sen se valjata v prahu, pepelu, krvi in brezupu francoskih (in nemških) getov, banlieuejev, satelitov in sarcellitov, kjer otroci priseljencev, sicer rojeni Francozi, ne morejo več naprej – socialne mobilnosti, možnosti šolanja, napredovanja, blaginje in sploh preboja na trg dela ni več, tako da živijo slabše kot njihovi starši in padajo med »odvečno prebivalstvo«, na katero nihče ne računa več, še najmanj neokapitalizem.

Ne bom rekel, da je Siriza evropske elite bolj šokirala kot teroristični napad v Parizu, toda povsem očitno jih je šokirala bolj kot parade islamofobije, ki jih prireja PEGIDA in na katerih si roke podajajo »čisti« Nemci, nacionalisti, ksenofobi, šovinisti, neonacisti …

In zdaj pravijo, da integracija muslimanov v Franciji in Nemčiji ni uspela, češ da otroci priseljencev namesto po integraciji raje posegajo po sovraštvu, islamističnem fundamentalizmu in orožju. Kar je patetično. Problem je namreč v tem, da so jim neoliberalne politike vse druge možnosti odklopile – da jih je torej neokapitalizem izključil. In tega, kar kapitalizem izključi, ni več mogoče integrirati.

Nelegitimnost javnega dolga

Zakaj se Bruselj, MDS in ECB, lobiji finančnih elit, bolj bojijo Sirize kot fašizma, je na dlani: bojijo se predvsem tega, da Grki ne bodo hoteli več odplačevati dolga – in da bo to potem sprožilo verižno reakcijo. In njihov strah je upravičen. Evropski javni dolg je nelegitimen, namreč pravita Damien Millet in Éric Toussaint, avtorja knjige AAA (Revizija, odpis, drugačna politika), ki je – v prevodu Katje Kraigher – izšla tudi pri nas. In zakaj je nelegitimen? Iz več razlogov.

Za začetek, obseg javnega dolga je začel naraščati v obdobju 1980–2000, »ko so evropske vlade znižale davke najbogatejših gospodinjstev in velikih podjetij, daleč večji del bremena pa so prenesle na gospodinjstva s skromnimi dohodki,« s čimer so zagnale »fiskalno protirevolucijo, ki je ustvarila zelo obsežne primanjkljaje,« ali bolje rečeno, »znižanje davkov na visoke dohodke fizičnih oseb, na njihovo premoženje in na dobiček zasebnih družb je državne oblasti prisililo v dvig javnega dolga,« kar pomeni, da so oblasti elite privilegirale na račun večine prebivalstva. Da je dolg nastal zaradi preambiciozne socialne države, ne drži – če bi to držalo, »potem revščina v času nagle rasti dolga ne bi naraščala«. V času krize pa je dolg narasel, ker so se zaradi zmanjšanja gospodarske dejavnosti močno zmanjšali prilivi držav, te pa so potem »povečale zadolževanje, namesto da bi pobrale visok izredni davek pri krivcih za krizo«.

Dalje, javni dolg je nelegitimen tudi zaradi državnih dokapitalizacij zasebnih bank (no, naše banke so – četudi državne – delovale tako tajkunofilsko, kot da so zasebne) in sprevrženega, škodljivega početja bonitetnih agencij, ki so državam taktično, izsiljevalsko nižale ocene (ker pa se države zadolžujejo na finančnih trgih, to zanje pomeni dodaten strošek, dražje zadolževanje).

Pri Grčiji je javni dolg še toliko nelegitimnejši, ker sta jo Nemčija in Francija, njeni največji upnici, v času, ko je bila že pod diktatom trojke in ko je že mastno rezala javne izdatke, silili, da je drago kupovala njuno orožje – fregate, bojne helikopterje, podmornice, bojna letala, oklepnike in tako dalje. Grčija je bila tako v času krize in hude zadolženosti prisiljena za nakup orožja porabiti štiri odstotke BDP – skoraj dvakrat več kot Francija in skoraj trikrat več kot Nemčija!

In prav tu je glavni ključ do nelegitimnosti javnega dolga. V pravu velja, »da je pogodba med dvema strankama veljavna samo, če lahko stranki samostojno odločata, torej mora imeti vsaka možnost reči ne ali zavrniti nekatere določbe, ki so v nasprotju z njenimi interesi. Glede na to, da so finančni trgi marca in aprila 2010 začeli Grčijo izsiljevati in da sta Evropska komisija in MDS nato Grčiji vsilila zelo stroge varčevalne ukrepe, ki pomenijo kršitev gospodarskih in socialnih pravic, lahko zaključimo, da Grčija ni imela možnosti samostojnega odločanja.« Ergo: »Ta dolg je nelegitimen.«

© Tomaž Lavrič

Na robu živčnega zloma

Dolgovi, ki so jih naprtili Grčiji, Španiji, Irski in Portugalski (pa tudi Sloveniji, se razume), so nelegitimni, ker so sovražni, sovražni pa so iz treh razlogov. Prvič, ker so nastali proti volji ljudstva, navsezadnje, v Grčiji je bil trojkin program varčevanja vsiljen brez ratifikacije parlamenta, na Portugalskem pa je za pomoč Mednarodnega denarnega sklada (MDS) zaprosila vlada v odstopu, ki ji je ljudstvo izreklo nezaupnico in ki je v zameno za pomoč sprejela tudi varčevalne ukrepe. Drugič, ker so bila sredstva porabljena v nasprotju z interesi prebivalstva, saj so pogoji, ki jih je vsilila trojka (varčevalne kure, zniževanje javnih izdatkov, sekanje socialne države, rezanje javnega sektorja, privatizacije, fleksibilizacija trga dela ipd.), oškodovali veliko večino prebivalstva. In tretjič, ker so upniki (posojilodajalci, finančne ustanove), ki so si denar sposojali po izredno nizki obrestni meri, državam pa ga potem špekulantsko posojali po oderuški obrestni meri, dobro vedeli, da so njihova posojila izsiljevalska, sovražna in škodljiva zdravju prebivalstva, da so bila torej izsiljena z grožnjami, prisilo in korupcijo, z zlorabljanjem stiske prezadolženih držav (po dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb so to razlogi za razveljavitev pogodbe in s tem zavrnitev dolgov), saj so vladam kar sami narekovali odločitve, v Grčiji in Italiji pa so kar sami imenovali tudi premiera.

»Dolgovi, ki so jih Grčija, Irska in Portugalska ustvarile v okviru sporazumov z Evropsko unijo in MDS, izpolnjujejo vse tri kriterije, s katerimi jih lahko označimo za sovražne dolgove. Pravno so nični in jih ni treba odplačati.« A to še ni vse. »Tudi druge države, na primer Španija in Italija, bi lahko kmalu šle po tej poti.«

To, da mora država dolgove odplačevati v vseh okoliščinah in da se država, ki ustavi zadolževanje, pogrezne v popolno izolacijo, kaos in smrt, je mit, ki ga razširjajo trojka in finančne elite. Prvič, uveljavljanje človekovih pravic je nad drugimi zavezami držav, med drugim tudi nad odplačevanjem dolgov in izvajanjem varčevalnih kur, ki posegajo v človekove in tudi v druge – ekonomske, socialne in kulturne – pravice prebivalstva. In drugič, od leta 1946 pa do leta 2008, potemtakem do izbruha krize, lahko naštejemo kar 169 ustavitev odplačevanja dolgov (Argentina, Rusija, Islandija, Ekvador ipd.), toda finančne elite in njihovi lobiji tega ne obešajo na veliki zvon – jasno, iz strahu, da bi tem svetlim zgledom sledile tudi druge države.

»Obdobja neplačevanja dolga so začetek gospodarskega okrevanja,« pravita ekonomista Eduardo Levy Yeyati in Ugo Panizza. Če država denar, ki bi šel v odplačevanje dolga, porabi za financiranje ekspanzionistične fiskalne politike, se lokalne obrestne mere znižajo – ker se lokalne obrestne mere znižajo, se izboljša gospodarski položaj – ker se izboljša gospodarski položaj, se zvišajo davčni prejemki – ker se zvišajo davčni prejemki, se poveča državni proračun, ta pa državi vrne življenje.

Trojka – Bruselj, MDS in ECB – pa je počela ravno nasprotno: Evropo je ubijala z zadolževanjem po nenormalno visoki obrestni meri in z neusmiljenimi varčevalnimi programi, ki niso bili le neproduktivni (in le oblika vraževernosti, kot je pred časom pripomnil Slavoj Žižek), ampak kontraproduktivni (v tem smislu bi bilo najbolj produktivno, če bi več kot tistih 300 milijard, ki jih napoveduje Juncker, razdelili kar direktno – »helikoptersko«, kot pravijo – prebivalcem EU!), samo Evropo pa so pripeljali na rob živčnega zloma, uničenja in fašizma.

Zadnji blišč somraka

»Zahtevati moramo, da organi, ki so sprožili nelegitimno zadolževanje, odgovarjajo pred sodiščem,« pravita Millet in Toussaint. Kar velja tudi za Mednarodni denarni sklad. Ne pozabite: v njegovem statutu piše, da članicam posoja denar, »ne da bi uveljavljal ukrepe, ki bi škodili državni ali mednarodni blaginji«. MDS, ki se v napovedih stalno moti (tako kot Bruselj, ki za svojo ekonomsko politiko uporablja povsem zgrešene modele, pravi nobelovec Joseph Stiglitz), hoče reformirati EU, toda reformirati bi bilo treba prav MDS, preden nas s svojimi »terapijami« ne potegne v tretji svet ali fašizem.

Tako kot so Američani Disneyland ustvarili, da bi sami izgledali resničneje, so trojko, lobi finančnih elit, v Grčijo poslali, da bi lahko druge evropske države še naprej živele v iluziji, da niso pod diktatom trojke. Evropejci se motijo, ko mislijo, da jih ogrožajo tujci, ki jim odžirajo delovna mesta in socialno državo. Ne, ogrožajo jih finančne elite, pa ne le zato, ker so njihova delovna mesta izselile v tretji svet, ampak tudi zato, ker so jim vsilile varčevalne kure, jih prisilile v obsceno podružbljanje izgub, jih vampirsko zadolžile, jih socialno, ekonomsko, politično in kulturno razdejale ter jim ubile evropski sen, na pogorišču katerega zdaj v zrak letijo oboji, karikaturisti islama in mošeje.

Vsi ti jezni, ponižani, razžaljeni, deklasirani, socialno ogroženi Evropejci, ki napadajo muslimane, bi morali vedeti, da imajo socialno, ekonomsko, politično in kulturno več skupnega z njimi kot pa s svojimi elitami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.