Igor Mekina

 |  Ekonomija

Nobelovci proti varčevanju

Za Paula Krugmana so ukrepi »kvantitativnega sproščanja« Evropske centralne banke (ECB) prišli veliko prepozno, Joseph Stiglitz pa predlaga nov odpis grških dolgov ter pomoč Grčiji, ki bi bila koristna za vso EU.

Ukrepi ECB, ki bo v okviru napovedanega programa kvantitativnega sproščanja od letošnjega marca do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic, skupaj pa za 1140 milijard evrov, so že naleteli na različne komentarje vodilnih ekonomistov. Pot je tej odločitvi tlakovala sodba Evropskega sodišča v Strasbourgu, ki je - poenostavljeno povedano - sklenilo, da ni važno, kar piše v pogodbah, saj lahko ECB stori vse, kar hoče, da reši evro. Zoper takšno razlago je v okviru ECB pogosto nastopal predsednik nemške centralne banke Bundesbank, ki pa je v tem primeru ostal v manjšini. Finančni paket ECB je bil presenetljivo tudi večji od podobnega japonskega, vendar je približno štirikrat manjši od ameriškega, čeprav je ameriško gospodarstvo le nekaj večje od skupnega evropskega. Američani so ob zadnjem »sproščanju« natisnili in na trge poslali okoli 4000 milijard dolarjev. Gre sicer res za zgodovinsko odločitev osrednje denarne ustanove v območju evra, ki se je s tem premaknila bliže vlogi, ki jo imajo v ZDA ameriške Zvezne rezerve (FED).

Vendar pa na nobelovca Paula Krugmana ukrepi niso naredili posebnega vtisa. Potem ko je priznal, da imata ZDA in Evropa marsikaj skupnega, se je lotil različnih ukrepov v ZDA in EU. ZDA so po njegovem mnenju še premalo uporabile mehanizem finančnih vzpodbud, toda veliko bolje kot evropske države, kjer je politiko vodila »železna kanclerka«. »Evropa je, po drugi strani...skoraj vse naredila narobe. Na fiskalni strani Evropa ni poskrbela za dovolj vzpodbud in se je hitro obrnila k varčevanju... Kljub visoki nezaposlenosti. Na monetarni strani pa so se uradniki borili proti imaginarni nevarnosti inflacije in potrebovali leta, da bi priznali, da je prava nevarnost deflacija... Monetarna politika je postala veliko boljša, ko je Mario Draghi postal predsednik Evropske centralne banke pozno leta 2011... Toda še vedno ni jasno, ali ima orodja za boj s širšimi deflacijskimi silami, ki so jih sprožila leta napačne politike... Najhujša stvar pa je, da je bilo evropsko gospodarstvo prizadeto v imenu odgovornosti... V gospodarstvu, ki se nahaja v depresiji, sta fetišiziranje uravnoteženega proračuna in obsesija z gotovino globoko neodgovorna. Ne le, da škodita gospodarstvu v kratkoročnem obdobju, pač pa lahko - in v Evropi to tudi sta - storita škodo potencialu gospodarstva, saj ga potisneta v deflacijsko past, iz katere je težko uiti. In to ni bila nedolžna napaka. To, kar me najbolj preseneča pri evropskih zagovornikih varčevanja in doajenih deflacije, je njihova samozaverovanost. Emocionalno in politično so zadovoljni, ko zahtevajo žrtve (od drugih ljudi) v trenutku, ko bi svet moral več zapravljati. Preveč so si želeli ignorirati dejstva, namesto da bi priznali, da se motijo. Evropa pa bo morala plačevati ceno za njihovo samozaverovanost še dolga leta, verjetno še desetletja,« ocenjuje Paul Krugman v New York Timesu.

Tistim, ki po navdihu večine nemških medijev od Grčije zahtevajo brezkompromisno »varčevanje«, pa v Financial Timesu odgovarja drugi nobelovec, Joseph Stiglitz, ki skupaj s podpisniki odprtega pisma na predvečer grških volitev meni, da bi »svež začetek« v Grčiji koristil tako EU kot Grčiji. »Kolumnisti FT-ja so že priznali, da je odpis dolgov nujen (čeprav ne tudi edini) pogoj za ozdravitev gospodarstva Grčije... Samo s takšnim odpisom bo lahko ustvarila rastoče gospodarstvo, ki bo lahko uporabilo vse znanje ljudi, da bi lahko le-ti prispevali k združeni in demokratični Evropi. Tem kolumnistom je potrebno čestitati, ker so zavzeli etično pragmatično stališče glede dolga. Etično, ker so zavrnili dogmatično zahtevo po odplačilu dolga, ne glede na politične posledice - kar je dogma, ki že deli Evropo. Pragmatičen pa zato, ker so priznali, da bi odpis prinesel zmanjšanje pritiska in s tem vladi omogočil, da nadaljuje z reformami, vključno z bojem proti izogibanju davkom in zagotavljanju višje produktivnosti,« pišejo gospodarstveniki.

Nato predlagajo še nekaj ukrepov za reševanje Grčije - na prvem mestu podaljšanje »grace« obdobja, v katerem Grčiji ne bo potrebno odplačevati dolga, na primer naslednjih pet let in nato le v primeru, če bo gospodarstvo raslo po triodstotni stopnji letno in šele tedaj, ko bo grški BDP dosegel polovico BDP-ja iz leta 2008. Kot primere takšnih posojil so navedli ameriško posojilo Veliki Britaniji po koncu druge svetovne vojne, ki ga je izpogajal J. M. Keynes. Ob tem gospodarstveniki predlagajo tudi delni odpis bilateralnih dolgov Grčiji ter dodelitev finančne pomoči za izvozno naravnano gospodarstvo. »Pomembno se nam zdi, da ločimo varčevanje od reform: obsojanje varčevanja ne pomeni, da smo proti reformam. Makroekonomska stabilizacija se lahko veliko bolje doseže s pomočjo rasti in povečane učinkovitosti pobiranja davkov kot pa z zmanjševanjem javnih izdatkov, ki so zmanjšali osnovo za pobiranje davkov in povečali razmerje med prihodki in dolgom,« piše Joseph Stiglitz s sopodpisniki in opozarja, da so na enak način druge evropske države v petdesetih letih pomagale Nemčiji. Česar pa nemška kanclerka Angela Merkel, ki vztraja pri vrnitvi dolgov za vsako ceno, seveda ne sliši prav rada.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.