Odprto pismo

V letu 2013 sem se prijavila na razpisano prosto delovno mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v Celju.

Vesela in ponosna sem bila, da je sodni svet kot strokovni organ ocenil, da sem izmed prijavljenih kandidatov najbolj primerna za zasedbo razpisanega zahtevnega in odgovornega delovnega mesta. Posebej me je veselilo to, da je sodni svet med drugim očitno ocenil, da ni nujno, da je lahko dober drugostopni sodnik samo karierni sodnik, ki je svojo celotno poklicno pot po diplomi oz. pravosodnem izpitu prebil na sodišču. Tudi sama sem trdno prepričana, da bi lahko sodniško funkcijo v smislu sprejemanja ne le pravno pravilnih, ampak zlasti tudi življenjskih odločitev, z izkušnjami, ki sem si jih pridobila na svoji poklicni poti z opravljanjem različnih pravnih poklicev, opravljala najmanj tako dobro kot kateri koli karierni sodniki.

Že moje prvo imenovanje je sprožilo ogorčene reakcije pri eni izmed neizbranih kandidatk, ki jo očitno od samega začetka podpira SDS na čelu s poslancem Vinkom Gorenakom. Nemočno sem nato spremljala političen pritisk, ki ga je v zvezi z mojo kandidaturo izvajala stranka SDS. V svojem značilnem slogu, brez kakršnih koli resnih argumentov, s podtikanji na moj račun in z mojo osebno diskreditacijo, je gonjo proti meni podpihovala še z verjetno naročenimi negativnimi članki na moj račun v sebi naklonjenih medijih. Tako je poskušala onemogočiti moje imenovanje na mesto višje sodnice in utreti pot kandidatki, ki jo očitno favorizira.

Prepričana, da gre za nedopusten politični pritisk, ki mu parlament ne bo podlegel, sem vse to poskušala čim bolj stoično prenesti; svojo vlogo kot pravne svetovalke pri sklepanju pogodbe v zadevi TEŠ- na kar so leteli očitki o moji domnevni nestrokovnosti - pa sem podrobno pojasnila le sodnemu svetu. Prav tako nisem podlegla nasvetom posameznikov, češ da bom lahko »preživela glasovanje« za sodnico le, če si poiščem podporo leve ali desne politične opcije. Trdno namreč verjamem v neodvisnost sodstva, kar zlasti pomeni, da kandidat za sodnika ne more biti tisti, ki je všeč eni, drugi ali kateri koli političnimi opciji. Najbolj neodvisen kandidat pa je ravno tisti, ki si ga ne lasti nobena politična opcija.

Tokraten izid glasovanja v mandatno-volilni komisiji, in to po tem, ko me je sodni svet že v tretje predlagal za izvolitev na mesto višje sodnice Višjega sodišča v Celju, potrjuje najgloblji strah vseh tistih, ki ne verjamejo več v delovanje neodvisnega sodstva, in sicer, da je lahko uspešen kandidat za sodnika samo tisti kandidat, ki ima politično podporo političnih strank. Takšno sodstvo je seveda lahko samo ujetnik politike in ne neodvisna veja oblasti, kar je zastrašujoče. Takšno stanje obeta konec neodvisnosti sodišč in slej ko prej tudi demokratične družbe in pravne države.