Predah, ne konec vojne

Sporazum v Minsku, popularno imenovan »Minsk 2«, je sicer uradno stopil v veljavo, toda zelo malo verjetnosti je, da bo prinesel trajni mir. Mediji, ki so blizu ameriškim pogledom na svet, ga že opisujejo kot »novi Münchenski sporazum«, ali pa kot »časovno bombo«, ki jo lahko Rusija sproži kadarkoli želi, med ruskimi analitiki pa prevladuje mnenje, da je ukrajinsko vodstvo izdalo svoje vojake v Debalcevu ter da je edini napredek dejstvo, da bo težko orožje umaknjeno dlje od frontne črte, kot je bilo to predvideno po propadlem sporazumu »Minsk 1«.

Da se bodo zadeve zapletle, kaže tudi položaj okoli 5000 ukrajinskih vojakov, ki so se v trenutku premirja znašli obkoljeni v obroču okoli Debalceva. Poveljstvo uporniških sil je sporočilo, da premirje velja na stiku z ukrajinskimi silami povsod, razen kjer gre za »notranja področja« in da bo vsak poskus nasilnega poskusa preboja ukrajinske vojske pričakan z ognjem. Obkoljene enote ukrajinske vojske so bile prepričane, da se bodo lahko umaknile iz področja v spremstvu opazovalcev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), vendar predstavniki luganske in doneške republike napovedujejo, da bo to mogoče samo v »razumnih pogojiih«, to pa pomeni - brez težkega orožja. Tudi dejstvo, da so se pogajanja v Minsku pričela prav zaradi resne situacije odrezanih enot ukrajinske vojske, da pa nato v samem sporazumu o njihovi usodi ni bilo nobene besede, v Rusiji vidijo kot dokaz pogajalske zmage upornikov.

Sporazum iz Minska zato civilnemu prebivalstvu sicer prinaša nekaj zatišja, vendar ne daje podlage za dolgoročno rešitev problema. Rusija je sicer še enkrat potrdila, da podpira »ozemeljsko celovitost« Ukrajine, vendar se ta stavek v njeni interpretaciji zagotovo ne nanaša na pripojeni Krim. Ob tem ruski strateški cilj v Ukrajini očitno ni, da uporniki zasedejo čim večji del ozemlja, pač pa da uporniške regije dobijo takšen status, da bodo lahko soodločale o zunanjepolitični usmeritvi Ukrajine in s tem onemogočile njen vstop v NATO. Ukrajinsko vodstvo na to ni pristalo, vstop Ukrajine v NATO pa zato Rusija lahko onemogoča še z »rezervno možnostjo«, torej predvsem s stanjem »zamrznjenega konflikta«, zaradi katerega si tudi stare članice NATO ne želijo sprejeti države, sprejem katere bi lahko pomenil tudi takojšen vstop v vojno z Rusijo.

Sporazum iz Minska sicer predvideva, da naj bi Ukrajina prevzela nadzor nad svojo mejo z Rusijo, toda šele konec letošnjega leta in ob nekaj resnih pogojih. Najprej mora (v dogovoru z uporniki) spremeniti ustavo in izvesti lokalne volitve ter nato omogočiti lokalnim oblastem, da v skladu z 11. točko sporazuma same izberejo svoj uradni jezik, tožilce in sodnike ter oblikujejo policijske sile. Vse to pa bo težko uresničljivo, saj ukrajinski predsednik vlade Arsenij Jacenjuk trdi, da se njegova vlada s »teroristi« ne bo pogovarjala. Isti »teroristi« pa so vladi v Kijevu že poslali predlog amandmajev na ukrajinsko ustavo. Ob tem je tudi predsednik Ukrajine Petro Porošenko znova zatrdil, da vzhod države ne bo dobil nobene posebne avtonomije, pač pa samo takšne pristojnosti, kot jih bodo dobile tudi vse ostale regije. Ob tem je zelo vprašljivo, če bodo oblasti v Kijevu uspele pod svojim nadzorom obdržati tudi vse prostovoljske enote, Kijev pa se prav tako nikjer ni zavezal, da ne bo sprejemal zahodne vojaške pomoči, katere dotok bi lahko premirje zelo kmalu znova spremenil v vojno. Na podoben način sta propadla Cutillierov mirovni ter Vance-Ownov mirovni načrt v Bosni in Hercegovini, saj so ZDA pozivale bošnjaško stran k zavrnitvi teh predlogov, kmalu zatem pa so omogočile tudi dotok orožja in borcev iz islamskih držav. Zelo verjetno je, da se bo takšen scenarij uresničil tudi v Ukrajini, saj se bo s tem iz ameriškega zornega kota pokazala nesposobnost evropske diplomacije, ZDA pa bodo znova pridobile na teži ob prihodnjih mirovnih pogovorih, iz katerih so bile tokrat izključene.

Zelo pomemben razlog za nezaupanje v sporazum je tudi dejstvo, ki ga je večina komentatorjev prezrla, namreč, da sporazuma iz Minska ukrajinski predsednik sploh ni podpisal, pač pa ga je podpisal nekdanji predsednik Leonid Kučma, poleg obeh predsednikov uporniških republik, veleposlanika Rusije v Ukrajini in predstavnika OVSE. V skladu z določili mednarodnega prava ob takšnih sporazumih države zavezujejo zgolj podpisi predsednika vlade, zunanjega ministra in predsednika države. V primeru Ukrajine je zato upravičen sum, da je sporazum podpisala oseba brez mandata in avtoritete za njegovo uresničitev, v imenu vlade, ki je v pretežni meri odvisna od tujih virov financiranja in ZDA. Po drugi strani pa vodja Desnega sektorja Dimitrij Jaroš trdi, da si njegove enote »pridržujejo pravico do nadaljevanja boja«, ker naj bi bil sporazum »neustaven«. Edini konkretni rezultat sporazuma je zato umik težkega orožja. Pa tudi ta točka je bolj v korist »novoruski« strani, saj je bilo predvsem ukrajinsko topništvo tisto, ki je ogrožalo industrijske centre (kjer je tudi veliko civilnih »tarč«), medtem ko uporniki praviloma niso, razen najverjetneje v nekaterih primerih (npr. nedavno v Mariupolu), streljali na civilna področja, saj tudi v njih večinoma živi rusko govoreče prebivalstvo, pač pa so poskušali s topništvom zadeti topniške položaje ukrajinske vojske.

V sporazumu je tudi nekaj nelogičnih in neuresničljivih stavkov, na primer, da bodo lokalne volitve izvedli predstavniki oblasti v Kijevu in obeh uporniških republik skupaj, kot tudi, da bo izvedena amnestija za vse vojne zločince (vključno z odgovornimi za sestrelitev letala na letu MH-17 in odgovorne za požig doma sindikatov v Odesi), da bo omogočen dostop za humanitarno pomoč (ki že prihaja, iz dveh nasprotujočih si smeri) in tudi, da bo na vzhodu države znova vzpostavljen plačilni promet ter da bodo izplačane pokojnine in plače, za katere pa Kijev skoraj zagotovo ne bo imel denarja, kljub najnovejšemu, 17 milijard dolarjev težkemu finančnemu paketu IMF-a.

Nejasno je tudi, kaj pomeni »umik tujih sil«, saj v Rusiji to že interpretirajo kot umik ameriških in vojakov zveze NATO iz države, kar pa se očitno ne bo zgodilo, saj se vaje in usposabljanje ukrajinske vojske ob pomoči ameriških inštruktorjev nadaljujejo. Sporazum ni določil ničesar v zvezi z obkoljeno vojsko v Debalcevu, ne o statusu Ukrajine, ne o vsebini ustavne reforme, pristojnostih lokalnih oblasti, ne o gospodarskih vprašanjih vzhoda v primeru uresničitve zamrznjenega prostotrgovinskega sporazuma EU in Ukrajine, ne o mirovnih silah, ki bi morale nadzorovati takšen sporazum. Sporazum je zato torej zelo slab, kljub temu pa so ta nepomemben sporazum podprle vse strani, saj si vsaka od njih nekaj obeta.

Uporniki so s tem sporazumom dobili priznanje novih ozemeljskih pridobitev, z umikom težkega orožja pa konec ali vsaj zmanjšanje napadov na njihova mesta ter zagotovilo, da bo dotok orožja in vsega potrebnega iz Rusije ostal neomejen. Dobili so tudi čas, da mobilizirajo in na boj pripravijo načrtovanih 100.000 mož. Ukrajinska stran je dobila simbolično podporo svetovnih voditeljev, čas, da organizira in opremi vojsko, potrdilo svoje »ozemeljske integritete«, prekinitev napredovanja upornikov, denar od IMF-a in upanje, da bodo njene sile lahko zapustile obroč v Debalcevu. Nemčija in Francija sta pridobili (varljiv in začasen) dokaz o pomembnosti evropske zunanje politike, upanje, da bodo s tem lahko ustavili prilivanje olja na ogenj s strani ZDA ter možnost za zamrznitev sankcij zoper Rusijo na sedanji stopnji. Francija je pridobila tudi čas, da reši zaplet z izdelavo helikopterskih ladij »Mistral« za Rusijo. Rusija je pridobila možnost nadzora nad delom meje z Ukrajino, »zamrznitev« konflikta, ki onemogoča širjenje zveze NATO, priznanje, da brez nje ne bo rešitve krize v Ukrajini in upanje, da se sankcije, ki že škodijo gospodarstvu ne bodo še poglabljale. Zato je »Minsk 2« nujen »time-out«, ki pa ne bo razrešil krize in ne bo končal vojne.