MLADINA Trgovina

Ljubeče družine v času krize

Kako naraščajoča revščina in brezposelnost mladih učinkujeta na študente?

Leta 2014 je bilo 14,5 odstotka ljudi (okoli 291 tisoč), ki so živeli pod pragom revščine, stopnja tveganja socialne izključenosti pa je bila kar 20,4 odstotka (410 tisoč ljudi)

Leta 2014 je bilo 14,5 odstotka ljudi (okoli 291 tisoč), ki so živeli pod pragom revščine, stopnja tveganja socialne izključenosti pa je bila kar 20,4 odstotka (410 tisoč ljudi)
© Uroš Abram

Ena od obljub Slovenije v zavezi EU 2020 je pred leti bila, da bo revščino zmanjšala, tako da bo revnih le še 40 tisoč ljudi na leto. V resnici je revnih vsako leto več, zastavljeni cilj pa se oddaljuje. Leta 2014 je bilo 14,5 odstotka ljudi (okoli 291 tisoč), ki so živeli pod pragom revščine, stopnja tveganja socialne izključenosti pa je bila kar 20,4 odstotka (410 tisoč ljudi).

Etnografija naraščajoče revščine

Med študentkami in študenti Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani sem od leta 2009 opazovala prazne poglede in nezanimanje za študijski proces. Začela sem se spraševati, kako naraščajoča revščina in brezposelnost mladih učinkujeta na zanimanje za visokošolski študij in za študij socialnega dela posebej in kaj se med študenti v resnici dogaja. Vse očitneje je tudi postajalo, da je univerza prostor, ki naj blaži socialne neenakosti in nasprotja, saj so študentje namesto na političnih protestih in v vrstah brezposelnih »varno spravljeni« v predavalnicah. Prav mladi v starostni skupini od 18 do 25 let so ena največjih skupin med brezposelnimi. Brezposelnost je bila leta 2013 v tej starostni skupini 19,1-odstotna, kar je bilo več od povprečja EU-28 (18,5 odstotka). Višje stopnje brezposelnosti mladih so imele le še Grčija, Španija, Hrvaška in Italija.

Univerza je tako postala ne le preddverje zavoda za zaposlovanje, ampak tudi nekoliko podaljšan koridor do njega. Za potrebe začetnega merjenja učinkov postkriznega časa na študente Fakultete za socialno delo sem spomladi 2014 med nekaj manj kot 300 študentkami in študenti socialnega dela in manjšo skupino študentk sociologije opravila anonimno pisno anketno raziskavo o učinkih zniževanja ekonomskega standarda v skupnostih, ki jih sami definirajo kot svoje družine. Večina vprašanih je bila žensk (96 odstotkov), starih od 18 do 25 let, kot družino pa so najpogosteje definirale primarno družino, nekatere so vanjo vključile tudi partnerje. Tri četrtine vprašanih so živele v ruralnem okolju ali v manjšem mestu, le 15 odstotkov jih je bilo iz večjega mesta.

Univerza je postala ne le preddverje zavoda za zaposlovanje, ampak tudi nekoliko podaljšan koridor do njega.

Na vprašanje, ali družbena kriza in naraščajoča revščina prizadevata tudi njihovo družino, sta dve tretjini vprašanih odgovorili pritrdilno. Največ teh respondentov prihaja iz ruralnih okolij. Skoraj polovica anketiranih je odgovorila, da si v družini manj privoščijo kot nekdaj (»prodali smo prikolico na obali in zdaj ne hodimo na morje«), in več kot polovica je dejala, da manjkrat kam grejo (»vedno smo doma in nikamor ne gremo«; »vsako leto smo pozimi šli smučat, ker pa je smučanje drag šport, tega že dve leti sploh ne počnemo več«; »manj hodimo na izlete oz. počitnice in več denarja damo na stran, saj se mama boji, da bo izgubila službo«). Skoraj 78 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da bolj pazijo, kaj kupijo, porabijo manj elektrike in manj denarja za ogrevanje prostorov:

»Ko gremo v trgovino, kupujemo najcenejše izdelke, ne gledamo na kakovost. Privoščimo si manj ‘luksuznih’ dobrin. Oblačila kupujemo samo, ko so znižana. Kupimo nujne stvari in poskušamo prihraniti denar. Oba starša sta brez službe, kar vpliva na to, da je več stresa v družini in prepirov, živimo iz privarčevanega denarja.«

Znano je, da je Slovenija po povprečni starosti, pri kateri se mladi odselijo od doma (okoli 30 let), v samem evropskem vrhu (dlje ostajajo mladi doma le še v Bolgariji) in da gre pri tem za preplet kulture in odsotnosti stanovanjske politike. Skoraj 51 odstotkov študentk in študentov je v raziskavi razkrilo, da jih deloma vzdržujejo starši in da je ponekod za preživetje nujna ekonomska solidarnost treh generacij:

»Oče in mati mi (ko le lahko) prispevata nekaj denarja za bivanje v Ljubljani. Včasih imam zaradi tega slabo vest, saj se zavedam, da zaradi tega težje shajata.«

»Čeprav bi se starejši brat rad osamosvojil, odšel živet na svoje, si tega ne more privoščiti, saj je brezposeln. Hkrati mu tudi starša ne moreta finančno pomagati, saj je naša družina razširjena, dohodki družinskih članov pa nizki. Zaposlen je samo oče, babičina pokojnina pa je nizka.«

Skoraj 34 odstotkov anketiranih je odgovorilo, da se ne morejo osamosvojiti, čeprav bi se radi, starejši bratje in sestre pa se v zadnjem času vračajo živet k staršem (»zaradi pomanjkanja denarja se je brat pri 30 letih moral spet priseliti k staršem«):

»Sestra, ki živi s fantom in imata 3 otroke, ne dobi zaposlitve, zato je velikokrat pri nas doma, kjer imamo skupno kosilo, tako da vsaj nekaj prihrani pri hrani.«

Postsocialistične družine zgodovinsko niso bile odvisne zgolj od enega, temveč od dohodkov dveh odraslih, saj so imele pred letom 1991 skoraj 50-letno zgodovino polne zaposlenosti žensk in moških, iz katere so izhajale pravice do brezplačnih zdravstvenih in socialnih storitev, do izobraževanja in do dostojnih pokojnin. Zaradi spremenjenih družbenih norm na področju spolov in ideologije o aktivaciji vseh delovno sposobnih ljudi pa je zadnje desetletje to tudi uradna evropska politika zaposlovanja (dual earner policy). Vseeno študentke in študentje iz dneva v dan izkušajo, kako iz salariata (izraz Guya Standinga za ljudi srednjega sloja, ki so še zaposleni) nastaja prekariat. Povečuje se število ljudi, ki še imajo zaposlitev, a je ta postala tako negotova, prihodki pa vse manjši, da so se v ljudeh zamajali temeljni občutki gotovosti in zaupanja v prihodnost. Z izgubo zaposlitve pa tisti, ki so kot salariat lahko pokrivali mesečne izdatke, doživijo revščino (»mami je pred mesecem dni ostala brez službe, kar je še povečalo našo ekonomsko krizo«):

»Mislim, da se je kriza poznala predvsem, ko je mama ostala brez službe. V tistem času je prišlo predvsem do tega, da sva skušali s sestro na različne načine pridobiti denar sami (nagrade za prostovoljno delo, študentsko delo, štipendije).«

Najbližji v družini lahko delo na hitro izgubijo, so zaposleni za krajša časovna obdobja, jih premeščajo, doživljajo statusno frustracijo, ko so zaposleni na delovnih mestih, ki so nižja od njihove izobrazbe ali delovnih sposobnosti. Guy Standing je takšne razmere poimenoval prekarne, značilne za ljudi, ki še imajo zaposlitev, a jo hitro lahko izgubijo. Gre za slabo plačane zaposlitve (včasih tudi brez pogodb in take, ki ne vključujejo pokojninske in socialne varnosti), kjer ni mogoče razviti profesionalnosti, ni smiselnih struktur, odnosov zaupanja, strokovne in stanovske mreže so šibke, umanjka pa tudi smiselna mobilnost. Statusno frustracijo doživljajo študentje sami, njihovi starši, pa tudi diplomanti, ki na podlagi študentskih napotnic delajo za 3,5 evra na uro, in tisti, ki se po diplomi izognejo brezposelnosti tako, da se vpišejo v srednjo šolo, da si zagotovijo status dijaka.

Študentke in študentje praviloma ne sedijo doma in ne čakajo, da zanje poskrbijo starši, temveč jih je 16,5 odstotka dejalo, da delajo več, kot so delali pred leti (»otroci ne prosimo staršev za denar, ampak delamo in si sami kupujemo, kar potrebujemo«; »prej je bilo tipično za našo družino, da dokler študiramo, se posvečamo študiju, sedaj pa opravljam poleg študija tudi študentsko delo«).

Kar 16 odstotkov vprašanih je povedalo, da se je zaradi krize enemu od družinskih članov poslabšalo zdravje.

Razmere prekarnosti se tako raztezajo od staršev na odraščajoče in odrasle otroke in nazaj. Več kot 40 odstotkov vprašanih je dejalo, da so s krizo postali negotovi in da jih je strah, kaj še bo. Skoraj 35 odstotkov jih je odgovorilo, da jih skrbi ekonomsko preživetje družine. Ne gre le za to, ali bodo dobili zaposlitev, ko doštudirajo, temveč ali bodo sploh lahko doštudirali, če bodo starši prej izgubili delo. Skrbi jih zase in za starše.

»Negotovost glede službe v prihodnosti je vir konstantne zaskrbljenosti. Vedno lahko pričakuješ, da boš ostal brez dela, lahko ravno v trenutku, ko bi najbolj potreboval finančno varnost – npr. v času bolezni ali v zrelih letih, ko nisi več tako zaposljiv. Je večja zaskrbljenost tudi v zvezi s starši, ali boš lahko poskrbel za njih, če zbolijo ali postanejo onemogli.«

»Očetu grozi brezposelnost. Z bratom študirava, vendar se bojiva, kako bo naprej, ali bova lahko dokončala študij ali ne. Vseskozi se odpira vprašanje strahov, bojimo se, kaj bo.«

»Očeta so skoraj odpustili. Čutiti je bilo, kako smo po tihem vsi zelo nervozni. Osebno me je skrbelo, kaj bi to pomenilo za moj študij, saj sem se zavedala, da samo z maminim dohodkom ne bi shajali.«

K izkušnji prekarnih zaposlitev spada tudi prekarnostno ozračje, ki proizvaja tesnobo, nemoč, občutek odtujenosti od družbenih procesov in ljudi ter difuzno jezo, ki nima subjekta, na katerega bi se usmerila. V študentskih odgovorih se zrcalita tesnoba in kronična negotovost. Vsak dan lahko prinese katastrofo, v življenju družin ni več nobene stalnosti in gotovosti. Kmalu lahko izgubijo še tisti vir dohodka, ki ga imajo. Tesnoba je nekaj trajnega, ni povezana s konkretnim položajem, ampak je razpršena in brezčasna. Zato se spreminja v depresijo in pasivnost.

Študentke in študentje praviloma ne sedijo doma in ne čakajo, da zanje poskrbijo starši, temveč jih je 16,5 odstotka dejalo, da delajo več, kot so delali pred leti

Študentke in študentje praviloma ne sedijo doma in ne čakajo, da zanje poskrbijo starši, temveč jih je 16,5 odstotka dejalo, da delajo več, kot so delali pred leti
© Uroš Abram

»Oče, ki v družino prinese največji delež denarja, je veliko časa v skrbeh, da bo izgubil službo. Prav tako je v podobnih skrbeh mati, ki že dve leti govori, da bo izgubila službo, ker ni prometa (v trgovini, kjer dela). Zaradi tega starša pritiskata na naju s sestro, da morava čim prej dokončati študij, kar je psihično naporno tudi nama.«

»Zaradi negotovosti in prejemanja denarne pomoči, od katere sta odvisna sestra in brat, opažam, da sta vedno bolj depresivna, vdana v usodo in pesimistična glede tega, da bi lahko našla zaposlitev.«

Posredna izkušnja salariata – delavcev, ki še imajo redne dohodke – in prekariata, tistih, ki jih nimajo več ali pa so ti nestalni in nezadostni, študentkam in študentom sporoča, da odraslim nikakršna zaposlitev več ne omogoča dostojanstva in samospoštovanja, ki ju človek pridobi med drugim s tem, da si kupi stvari, ki jih ima rad:

»Mami si izjemno želi hoditi na predstave v opero, ampak se odloča, da ne bo več hodila, ker je sedaj prisoten strah, skrb ob tem, ali bo imela službo ali ne, ter pritisk, da mora denar prihraniti.«

Solidarnost: od staršev do otrok in nazaj

Dve tretjini anketirank in anketirancev sta v odgovorih pritrdili, da si v družini med seboj finančno pomagajo, pri čemer je večina pojem solidarnosti uporabljala v smislu ekonomske podpore:

»Ko je pred kratkim fantova mama potrebovala veliko denarja za zobni mostiček, smo vsi več delali, nismo si privoščili stvari, kot so kino, večerja v restavraciji, koncert, na katerega smo vsi želeli iti, dokler nismo zbrali tega denarja.«

»Da. Vsi imamo malo denarja zaradi izgube službe enega od staršev, zato kadar nekdo kaj potrebuje, mu vsi finančno pomagamo, čeprav imamo vsi zelo malo (premalo).«

Zdi se, da je ekonomska solidarnost, ki redko sega onkraj najožjih družinskih članov, danes ena od strategij ekonomskega preživetja družin:

»Povečala se je naša solidarnost do dedka in babice, ki sta nam vedno v pomoč. Tako tudi mi vedno, ko gremo v trgovino, kupimo kaj za njiju, čeprav je to mogoče le kruh.«

»Zaradi tega, ker varčujemo (strah pred večjo ekonomsko krizo), ne posojamo več drugim denarja v tolikšni meri kot prej (to so večinoma bili sorodniki, ki niso bili zmožni vračanja posojil).«

Le peščica vprašanih je odgovorila, da si solidarnost izkazujejo v obliki čustvene podpore:

»Ko pregledujemo prosta delovna mesta, jih pregledujemo tudi za ostale družinske člane, iščemo veze, se več ukvarjamo s počutjem drug drugega.«

Med odgovori je osupnilo spoznanje, da nekateri študentje in študentke s svojim delom in štipendijami pomagajo staršem, ki so bodisi brezposelni ali pa njihovi dohodki ne zadoščajo za vsakomesečno preživetje. Danes izginjajoče generacije se še spominjajo časov, ko so družine imele več otrok za delovno silo in za dostojno preživetje, ko so starši postali betežni. Primere, ko v mirnodobnem času mladi skrbijo za generacijo srednjih let, ki je polna življenjske moči, pa je težko najti. Kar 13,2 odstotka vprašanih je povedalo, da posojajo denar staršem, da ti preživijo mesec (»sama velikokrat pomagam mami in očetu, da lažje shajamo«; »včasih ne moreta plačati položnic, zato jima posojam denar«; »pomagamo drug drugemu, plačamo kakšno položnico z denarjem od štipendij, kupimo hrano, na primer jaz, ko dobim štipendijo«):

»Pred krizo ni bilo finančne oblike pomoči staršem, zdaj pa je – večkrat z bratom staršem posodiva/podariva denar.«

Nobenega dvoma ni, da so slovenske neoliberalne razmere zabrisale tudi mejo med odraslimi in otroki, ki velja od obdobja moderne za razmerje, ki je pogoj za razvoj avtonomnega subjekta. Z razvojem koncepta otroštva so odrasli v celoti prevzeli odgovornost za ekonomsko blaginjo otrok in mladih, večinoma vse dokler si ti niso izbrali poklica, doštudirali ali dobili prve zaposlitve. Številni otroci so namesto ekonomske odgovornosti morali sprejeti čustveno odgovornost za enega od staršev (skrb za mamo, ki je žrtev nasilja; skrb za očeta, ki je odvisen od substanc ipd.), to pa je imelo za marsikaterega otroka dolgotrajne negativne čustvene posledice. Meja med odraslim, ki skrbi za odraščajočega otroka, in odvisnim otrokom je staršem dajala dostojanstvo in avtoriteto, otroku pa svobodo za upor in možnost počasne osamosvojitve. Ekonomska odvisnost staršev od otrok pomeni za starše ponižanje, za otroke pa breme, pa tudi krivdo, zato so mladi simbolno mejo med starši in sabo ohranili na ravni jezika. Vprašani so poudarjali, da jim starši »dajo denar«, oni pa ga staršem le »posojajo«. Pojem »izposojenega denarja« je odraslim zagotovil nekaj izgubljenega dostojanstva:

»Posojanje denarja staršem, ki sta oba zaposlena in dobivata minimalno plačo.«

»Da, v smislu, da si denarno med seboj pomagamo. Predvsem otroci staršem. Sama sem atiju posodila 1000 evrov, ki sem jih dobila s poletnim delom.«

»Da. Staršem posodim denar. Tudi dam jima ga včasih. Bolj si pomagamo. Tudi mami očetu pomaga v delavnici.«

»Veliko časa vsi delamo in se bolj zadržujemo doma, zadnja dva tedna v mesecu nam primanjkuje denarja, zato moramo tudi otroci staršem pomagati pri nakupu živil in drugih pomembnih stvari.«

Vseeno številni študentke in študentje sebe v družinah doživljajo kot breme:

»Očeta ne želim obremenjevati s svojim bivanjem v Ljubljani, zato ves mesec za avtobus in hrano porabim le 50 evrov, ki mi jih mama nakazuje za preživnino.«

»Preselil sem se v študentski dom iz stanovanja, ampak ne zato, ker bi me doma prosili, ampak preventivno in ker vem, da razmere niso čisto rožnate.«

Vse očitneje postaja, da sta podaljševanje otroštva in dolgotrajno obdobje infantilizacije mladih v zadnjih desetletjih postala privilegij zgolj nekaterih mladih.

Vse več družinskih sporov

A želena družinska solidarnost, ki jo povzdigujejo neoliberalni gospodarji (ideologija subsidiarnosti) in konservativni tradicionalisti (tradicionalna družina kot vir ljubezni in varnosti), je le polovica resnice. Tretjina vprašanih (30,4 odstotka) je opisala, kako so se v družini povečali spori (»starša sta vedno doma in si gresta na živce«; »prepiri o denarju, pogovor o dopustu, o nakupu bele tehnike, avta«; »prepiri glede kreditov, stroškov«; »veliko kreganja glede denarja ter o tem, ali pametno zapravljamo«; »kdo bo plačal položnice, živčnost staršev zaradi neplačanih računov«):

»Z mamo se večkrat spreva, kako ne more plačati sproti položnic.«

»Mami včasih v trgovini kupi kakšno malenkost (bombon, čokolado, piškote …), če pride kdo na obisk ali za nas, in ati znori, če vidi, da se je te kramarije preveč nabralo, in pravi, da je treba šparat.«

»Brat hoče na žurko in oče mu je vedno dal nekaj evrov, zdaj včasih reče, da mu ne more dati nič, in brat tako ostane doma.«

»Predvsem konflikti med staršema zaradi neplačanih računov, zaradi pomanjkanja počitnic, zaradi prevelikega dela.«

»Če oče nima dela, posledično ni denarja, kar pomeni, da ne moremo plačati računov, dobivamo opomine in temu sledi napetost, živčnost, kar je vzrok za nastanek konfliktov.«

»Spori glede cen izdelkov ali glede količine nakupljenih živil, spori glede izbire lokacije počitnic, slaba volja in energija doma.«

»Ker ni več toliko denarja, pač vsaka pripomba glede hrane lahko povzroči prepir.«

Kar 16 odstotkov vprašanih pa je tudi povedalo, da se je zaradi krize enemu od družinskih članov poslabšalo zdravje, in sicer: 28,5 odstotka jih je omenjalo telesno zdravje, kar 60 odstotkov pa duševno zdravje.

A nesoglasja v primarni družini ne ostanejo le znotraj nje, temveč se prenašajo naprej in spreminjajo vse druge odnose:

»Postali smo bolj odgovorni, samostojni, vendar tudi bolj nepovezani, odsotni, na delu preživimo več časa in ostaja manj časa za medosebne odnose in kvaliteto duševnega zdravja.«

Dve tretjini anketirank in anketirancev sta v odgovorih pritrdili, da si v družini med seboj finančno pomagajo.

»Konflikti so se povečali predvsem s partnerjem, ker staršem ne priznam, da nimava dovolj denarja.«

V odgovorih so študentje kot vzroke nesoglasij navajali pomanjkanje zasebnosti, ker so več doma (»razne nestrpnosti eden do drugega, ker večino časa preživimo skupaj«), včasih pa so spori posledica vse večje odtujenosti:

»Staršev za vikend, ko pridem iz Ljubljane, skoraj nič ne vidim. Cel vikend kelnarim, z bratom se vidiva le, ko greva skupaj zvečer na cigareto.«

»Čeprav smo povezani in drug drugemu naklonjeni, starša zaradi krize varčujeta in bolj pazita, kolikokrat prideta v Ljubljano, že zaradi goriva, ki ga porabita s pogostim prevažanjem. Tudi sama iz istih razlogov manj hodim k njima in se posledično manj vidimo.«

Številni raziskovalke in raziskovalci po svetu zadnja leta poskušajo odgovoriti na vprašanje, ali ekonomsko pomanjkanje povečuje tudi nasilje v družini, še zlasti spolno specifično nasilje. V Veliki Britaniji socialne delavke in delavci poročajo, da se je prav takšno nasilje zadnja leta spet povečalo za 40 odstotkov. Med študenti jih je 2,6 odstotka dejalo, da bi se starši radi ločili, pa se ne morejo. Prisotno je duševno nasilje, o drugih vrstah nasilja pa študentje niso poročali (»poleg tega so pogostejši konflikti med staršema, saj oče večkrat očita, da le on služi denar«):

»Starša ne želita biti več skupaj, ampak se ne nameravata ločiti, ker si ne moremo privoščiti dveh stanovanj, kar vpliva na otroke. Ko se kregata, se mlajši otroci ne morejo učiti, jokajo in so nemirni. Na splošno je vzdušje v družini napeto in zato neprijetno.«

»Pogostejši so konflikti med staršema in bratom ter med starejšima bratoma. Najstarejši brat je namreč brezposeln, zaradi česar je deležen pritiska iz okolja. Predvsem starša menita, da premalo vlaga v iskanje zaposlitve.«

»Več je napetosti, kar posledično sproža več prepirov, zaradi nezadovoljstva je v družini manj tolerance in gre vse bolj ‘na nož’.«

»Starši so bolj razdražljivi, ker vejo, da imajo probleme, zato se sprejo zaradi vsega.«

»Starša se prepirata zaradi denarja. Predvsem glede večjih stvari, npr. nakup avta, pralnega stroja. Očitata si, da sta preveč zapravila za druge stvari. Prej takih prepirov ni bilo.«

Ekonomska odvisnost staršev od otrok pomeni za starše ponižanje, za otroke pa breme in tudi krivdo, zato so mladi simbolno mejo med starši in sabo ohranili na ravni jezika.

Študentje so poročali tudi o novi izkušnji migracij, kakršnih v Sloveniji od leta 1991 skorajda nismo poznali:

»Oče se je moral preseliti v tujino in ga vidimo le nekajkrat na mesec.«

»Ker je mama ostala brez službe, dela v Avstriji (vsak dan se vozi okoli 300 km). Zaradi tega prihaja domov pozno zvečer, zelo nervozna. Skoraj nič nisva skupaj, ko pa sva, se samo prepirava.«

V ljubečih družinah je življenje vse bolj stvar izbire, ko posamezniki in posameznice odločajo o tem, kakšna bo njihova družina, obubožanje pa povečuje nesvobodo in zmanjšuje demokratičnost vsakdanjega življenja. Študentke in študentje socialnega dela tradicionalno prihajajo iz manj premožnih socialnih slojev, zato njihovega položaja nikakor ne gre posploševati na vse študente, pa tudi ne na vse bodoče socialne delavke in delavce. A trend je očiten. Ko je bil študij socialnega dela še dvoleten (do leta 1992), so mi študentke pogosto pripovedovale, da so se zanj odločile, ker je kratek in je bil za družino manjši strošek. Prav tako ni naključje, da so se zanj odločale predvsem ženske, saj so študentke pogosto omenjale, da je brat študiral na štiriletnem programu, one same pa na dvoletnem, ker starši sicer ne bi mogli financirati študija obeh. Če je treba izbrati, manj let šolanja zagotovo pripade ženskim otrokom.

Prazni pogledi

Nobenega dvoma ni, da postajajo tisti, ki so odgovarjali na vprašalnik, vse bolj odvisni od družin in družine od njih, ta prepletenost pa ne povečuje posameznikove avtonomije in osebne svobode, temveč tesnobo, strah in nesoglasja. A nekaj je umanjkalo: nikjer ni bilo jeze nad neznosnimi razmerami bivanja, nad oropanostjo dostojanstva in zgubljeno prihodnostjo. Tam, kjer ni odkrite jeze, pa je pasivna agresija ali pa prazni pogledi v predavalnicah, kjer na klopeh zevajo plastenke z vodo, študentski zapiski in knjige, študentje sami pa se umikajo v premišljevanje o naslednji prekarni službi.

Antropologinja Mary Douglas je v eni svojih klasičnih študij (How Institutions Think, 1987) pokazala, kako so v neki indijski vaški skupnosti ljudje med seboj živeli razmeroma harmonično in egalitarno vse do takrat, ko sta prišla suša in pomanjkanje. Takrat so se vzpostavile stare hierarhije, ki so najvišjim slojem zagotovile samoumeven dostop do redkih dobrin. Nižji sloji pa so prav tako samoumevno sprejeli lakoto in celo smrt, ne da bi se upirali. Ko pa je obdobje pomanjkanja minilo, se je skupnost spet spremenila v skladen in na videz egalitaren kolektiv.

Ta primer spominja na nekatere značilnosti postsocialističnih družb, kjer so pod navidezno egalitarnostjo vedno tlele neizrečene izkušnje družbene neenakosti in kjer je bil molk o njej vedno le kolektivna prevara, da te neenakosti ni, če o njej ne govorimo. Študentje in študentke slovenskega socialnega dela, ki so izšli iz skupnosti, kjer je »molk zlato«, imajo med študijem priložnost, da ga prekinejo, vprašanje pa je, koliko podpore, da to storijo, jim daje sedanji družbeni položaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.