Prihajajo »vohunske depeše«

Televizijska postaja Al Jazeera skupaj s časnikom Guardian pripravlja še eno potencialno »eksplozivno« razkrivanje tajnih dokumentov obveščevalnih služb. Po lanskoletnem odkritju vohunjenja ameriške NSA in še prej razkritjih WikiLeaksa je to že tretja večja objava najbolj zaupnih skrivnosti držav. Vendar pa tokrat ne gre za ameriške dokumente, pač pa za strogo zaupne dokumente izraelske tajne službe Mossad, britanske MI6, ruske FSB, avstralske ASIO in južnoafriške SSA. Šlo naj bi za »digitalno razkrivanje«, ki naj bi urednikom in novinarjem te medijske hiše omogočilo vpogled v »več sto tajnih dokumentov obveščevalnih služb« ter razkrilo »operativno ravnanje in prikrito ter izredno politizirano realnost globalnega vohunjenja«. Dokumenti naj bi bili objavljeni »v prihodnjih dneh«, po analizi »preiskovalne enote« Al Jazeere, ki dokumente pregleduje skupaj z novinarji britanskega časnika The Guardian. Dokumenti pokrivajo obdobje od leta 2006 do decembra 2014 in vključujejo podrobna obvestila ter analize, ki so jih napisali »operativci južnoafriške državne varnostne agencije (SSA) in njihovo korespondenco z agencijami CIA, MI6, Mossad, FSB, operativci v Iranu ter še več kot ducat drugih agencij iz Azije in Bližnjega vzhoda«.

Med drugim naj bi Al Jazeera in Guardian v prihodnje razkrila, kako je Mossad svojim zaveznikom sporočil, da Iran sploh ne dela na projektu jedrskega orožja in to samo mesec dni potem, ko je izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu v Organizaciji združenih narodov (OZN) opozoril, da je Iran samo še leto dni od trenutka, ko bo imel izdelano jedrsko orožje. Proti »napihovanju« iranske jedrske nevarnosti je bil leta 2012 tudi nekdanji šef Mossada Meir Degan. V dokumentu, ki ga je Mossad poslal južnoafriški obveščevalni službi 22. oktobra 2012, je zapisano, da znanstveniki v Iranu »poskušajo zapolniti praznine na področjih, ki so videti legitimna, kot na primer pri reaktorjih za bogatitev« ter da bi to lahko »omogočilo skrajšanje časa, potrebnega za proizvodnjo orožja, ko bi bilo povelje izdano«. Kar pa seveda pomeni, da povelje za izdelavo orožja še ni bilo izdano. 

Dokumenti tudi kažejo, da je CIA poskušala s Hamasom navezati neposreden stik, čeprav je ta organizacija s strani ameriške vlade uradno uvrščena na seznam »terorističnih organizacij«. Tajni dokumenti tudi kažejo, da je britanska MI6 iskala južnoafriško pomoč pri rekrutaciji severnokorejskega voditelja, ki je pred tem že zavrnil njihovo denarno nagrado. Južnoafriški agenti in vohuni iz Etiopije pa so imeli tudi veliko dela s preprečevanjem atentata na enega od visokih afriških diplomatov. Dokumenti prikazujejo, kako se je južnoafriška tajna služba spopadala z izzivi novega časa po koncu apartheida in kako je tudi zaradi sprememb v službi postala ranljiva za tuje vdore in kako je bila po terorističnih napadih enajstega septembra v ZDA »preplavljena« z ameriškimi zahtevami po podatkih v zvezi z Al Kaido, čeprav so njihovi obveščevalni podatki dokazovali, da Al Kaida v Južnoafriški republiki predstavlja le manjšo nevarnost in da so za to državo najbolj nevarne desničarske organizacije.

Južnoafriško zanimanje za Iran je bilo bolj rezultat zunanjih zahtev drugih držav, obveščevalci pa so razkrili, na kakšne načine se Iran bori zoper mednarodne sankcije in kako celo prodajalne svojih preprog uspešno uporablja za prikrivanje svojih vohunskih dejavnosti. Za razliko od Snowdenovih dokumentov, ki so razkrivali predvsem prestrezanje elektronskih signalov, znanih po kratici »SIGINT«, se najnovejša razkritja »vohunskih depeš« ukvarjajo predvsem s »človeškimi obveščevalnimi viri« oziroma s »HUMINT«. Dokumenti zato razkrivajo predvsem povsem običajna opravila vohunov, njihove pogovore, tudi pritožbe zaradi manjkajočih dokumentov in razne medosebne napetosti. Nekatere zadeve so tudi povsem banalne, kot na primer zahteva Alžirije, da se v ulici pred njenim veleposlaništvom v Južnoafriški republiki prepove parkiranje, tako kot to velja v primeru britanskega ali ameriškega veleposlaništva v tej državi.

Prav zato tudi ne bodo objavljene vse tajne depeše, pač pa samo nekatere med njimi. Po preverjanju njihove pristnosti se novinarji v posvetih s strokovnjaki, pravniki in partnerji v Guardianu odločajo, objava katerih dokumentov je v javnem interesu in katerih ne. V številnih primerih bo pred objavo potrebno prikriti tudi identiteto operativcev, saj bi njihovo razkrivanje lahko ogrozilo njihovo varnost. Končna odločitev pa bo odvisna le od redakcije Al Jazeere. Prikrili bodo tudi nekatere druge podatke, na primer kemične formule eksplozivov, ki jih je mogoče enostavno izdelati. V televiziji upajo, da bodo s temi razkritji pomagali doseči »večjo transparentnost na področju obveščevalne dejavnosti,« ki je bila desetletja izven nadzora medijev in je marsikateri agenciji omogočila tudi delovanje izven domače zakonodaje ter mednarodnega prava.