MLADINA Trgovina

Matej Bogataj

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Knjiga

J. G. Ballard: Suša

Prevod Iztok Osojnik. KUD Police Dubove in Zveza modro-bela ptica (zbirka Solaris, 2). Vnanje Gorice 2014, 236 str., 24,95 €

Pesek in sol

Suša je kataklizmična in Ballard ni prvi, ki popisuje do konca devastirano krajino. McCormackova Cesta in številne antiutopije so poselile globine zemlje zaradi raznih letalnih dejavnikov na površju, scenariji po katastrofi so kar pogosti. Se pa enkrat osredotočajo bolj na ekologijo, torej svarijo pred smermi razvoja, drugič se bolj uvrtavajo v spremenjene medčloveške odnose in prevprašujejo, kaj se zgodi z družbeno zavezo, ko odpade civilizacijski refleks, in s tem nadgrajujejo recimo Goldingovega Gospodarja muh.

Ballard oboje združi in razširi s krajino, ki dobi, kot černobilska okolica skoraj osvobojena človeka, nazaj svoj mir in večnost. Vse se začne z zadnjimi barkami na nekdanjem, zdaj že skoraj izsušenem jezeru. Z ljudmi, ki se vrnejo k totemizmu, s tistimi, ki v skladu s krščanskim fundamentalizmom vidijo v vsem pest božje previdnosti, ne umanjka niti glas znanosti, arhitekture in urbanizma, ki se poskuša zvijačno in tehnično prilagoditi.

Skupina naših se prebija proti obali, kljub opozorilom, da morja ni mogoče piti. Tam vse zasedeno, vojska po najboljših močeh preprečuje kaos, zaženejo desalinizacijske obrate in sploh. Potem leta kasneje; kupi soli, bleščeče bela puščava, ki je zamenjala prejšnjo peščeno, in tudi že prve živali, ki obljubljajo, da je mitska reka nekje v notranjosti. In grejo naši, tudi zaradi izločenosti iz obmorske skupnosti, nazaj čez puščavo in goličavo, da bi se srečali s tistimi, pred katerimi so pobegnili. Tam pa svašta, predvsem splavajo – no, se izpod peska izkopljejo ali vanj vkopljejo – tisti, za katere bi najmanj pričakovali, da so se sposobni prilagoditi.

J. G. Ballard

J. G. Ballard

Ballardu se pozna, da ne prihaja iz vrst piscev znanstvene proze (ZF), saj ne razvije do skrajnosti katerega od svaril, ki prihajajo iz opazovanja vse bolj porušenega ravnovesja. Kot kakšen vonnegutovski led se na morski gladini naredi polimer, ki preprečuje izhlapevanje, torej ni več oblakov in ni padavin. Bolj ga zanima prilagoditev posameznikov, njihova hierarhija – in antagonisti so medicinec, arhitekt in osamljena sirota, ribiči in pridigarji – in kaj se zgodi z ostanki hvaležnosti, ko se rešeni povzpnejo na vrh in pozabijo dejanja rešiteljev.

Predvsem pa, kot v kakšnem Tarkovskem, glavno vlogo odigra scenografija, krajina, posuta s skeleti rib, karoserijami, ostanki civilizacije, vsepovsod požari in bleščava soli, vse je zelo impresivno in depresivno. Potem mu mogoče tudi ne zamerimo tako zelo, da so se bitja nenavadno hitro prilagodila, da je v morju, nasičenem s soljo, spet bogastvo življenja in takšna prilagoditev; antropologija je v Suši pred evolucijo ali ekologijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.