Odziv Žive Škrlovnik na objavo Irene Vadnjal na spletni strani NSi

Objavljamo odziv bralke Žive Škrlovnik na članek Irene Vadnjal, ki ga je NSi s spletne strani kasneje umaknila.

V sledečem besedilu ne bom citirala nikogar, prepisovala od nikoder, ne bom navajala virov in se ne bom sklicevala na višjo silo. Razen Irene Vadnjal. Njo bom navajala, pa ne samo enkrat ali dvakrat, večkrat, da razčistimo nekaj stvari.

Mati in oče sta mi v svoji pred Bogom nepotrjeni zakonski zvezi podarila življenje, z njim pa glavo, da imam s čim razmišljati, ko je potreba po tem. V taisto glavo sta mi od otroških let naprej vbijala, da naj razvijam lastno mnenje o stvareh, da pa s tem mnenjem nimam pravice nikogar žalit in nikomur škodovat. Zavedno ali nezavedno, tega nisem vedno upoštevala in ne morem obljubiti, da tudi zdaj ne bom kiksnila, kajti gospa Vadnjal je v svojem razmišljanju zabila toliko žebljev v krsto mojega pojemajočega potrpljenja v zvezi s kristjani in njihovo nestrpnostjo do premnogih, da se iz te krste živ hudič ne bo več rešil.

O tem, da je razmišljanje Vadnjalova že začela z besedami »pritlehno nastajajoč predlog o spremembi zakona«, raje ne bi. Ne razumem, kako je lahko predlog o spremembi zakona, ki bi moral biti spremenjen že pred leti in samo zavlačujemo s samim sprejetjem, hiter in pritlehen. Debata na temo enakosti v zakonski zvezi je stara kot zemlja. Vsake toliko je kakšna politična stranka na srečo dovolj pri pameti da to privleče na dan in sproži kolesje, ki tako škripa, da ga še slišati več ne morem. Vse to sploh ne bi smela biti več tema pogovora v parlamentu, kaj se pa gredo. Moralo bi biti že rešeno. Urejeno. Poenoteno.

Vadnjalova nadalje kar po hitrem postopku pade v neskončno citiranje Svetega pisma, ki zapoveduje, da je Bog ustvaril enega moža in eno ženo zato, da bosta seksala in delala otroke, ki bodo seksali in delali otroke, ki bodo seksali in delali otroke, … Takole nekako naj bi šlo. Po Svetem pismu smo ljudje na svetu zato, da se reproduciramo. Ja, takole je verjetno res šlo tam nekje do trenutka, ko je človek odkril ogenj in smo ob njem zapadli v dolga osladna posedanja in silovita romantična strmenja v oči. Vadnjalova pozablja, da smo ljudje tudi čuteča bitja, intelekt se nam razvija, obzorja se nam širijo, oči se nam odpirajo, in – ugani, kaj? Svet NI več takšen, kot je bil leta gospodovega par milijonov pred našim štetjem. Zato argument, da se dva človeka združita samo zaradi želje po reprodukciji, ne zdrži ne v tem in ne v katerem koli drugem univerzumu. Ljubezen je na delu tukaj, ne razplod. Ali pa pohota, če želite, kakor za koga.

Gospa Vadnjal je posebno konkretna, ko jo odnese v družinske vode. Pravi, da je družina prvo okolje, ki otroku predstavi vrednote, mu privzgoji čut, simpatijo in odgovornost do sočloveka in ne le težnje po zadostiti lastnim potrebam. Pozivam jo, naj mi razloži, kako bodo otroci, na primer njeni, ki so od staršev v zvezi z istospolnostjo slišali besede kot so gejevski lobi, nemoralno početje, sprevrženost, gnusoba,…kako bodo ti otroci strpni in empatični? Kakšne vrednote jim privzgajajo? Kakšno odgovornost? Kje je v tem razmišljanju vaš Bog, vas sedaj vprašam? Mar ni bojda nekje zapisano, da smo pred Bogom vsi enaki, zakaj torej takšna sovražna gonja proti manjšinam? Krščanstvo že stoletja in stoletja preganja in zatira prav vse in vsakogar, ki ne pleše, kot Cerkev žvižga in jim ne pljuva v gajbico z denarjem pri nedeljskih mašah. Vam se morda gnusi drugačnost, meni se pa gnusi dvoličnost. Ne govorite enega in delajte drugega. Naj vas ne bodo polna usta besed o odgovornosti do sočloveka, če pa strahovito odpoveste, ko bi to odgovornost morali pokazati s tem, da ne posegate v tujo intimo, da ne razgaljate manjšin, da nam ne obešate za vrat očitno namišljenih raziskav o nasilju v istospolnih družinah in bizarno kratkotrajnih istospolnih razmerjih.

Vse to smo že videli, vse to smo že slišali. Ko se je šlo za uzakonitev ločitve brez krivdnega razloga, za pravico do splava in še bi naštevali. Vse to so odločitve, ki bi jih človek tako ali tako moral sprejemati v večini primerov sam, pa dolga leta ni bilo dovoljeno, ker je tako pisalo v Svetem pismu. Če vprašate mene, bi bilo treba tole knjižno uspešnico precej posodobiti, saj ljudje, ki berejo iz nje, vse jemljejo tako dobesedno, da bi bilo zabavno gledati, kaj bi se zgodilo. Predstavljajte si, da Sveto pismo posodobimo in namesto da v njem piše: »Spoštuj očeta in mater, ne želi bližnjega žene, ne kradi…« bi vanj zapisali slednje: »Oče in mati sta uživala, ko sta te delala, zato uživaj tudi ti, ne rabiš pa do smrti po kolenih hodit okoli njiju samo zato, ker sta te rodila.« Ali pa: »Če te sosedova Jožica tako zelo mika v tistih novih oranžnih pumparicah, jo kar lepo naskrivaj napiči za vrtno lopo.« Ali pa! »Mehanik te je strahovito opetnajstil, podvozja ni bilo treba menjati. Če se boš bolje počutil, mu iz pisarne izmakni kuli in koledar Vroče gospodinje.«

Koliko manj frustracij bi bilo med nami! Ker bi živeli, ker bi uživali, nihče nam ne bi vsadil konstantnega občutka krivde, ki ti celo življenje kot mlinski kamen binglja z vratu, dokler nimaš dosti in sam ne zabingljaš s češnje na vrtu.

V tekstu gospe Vadnjal nadalje sledi mnogo prepisovanja iz Svetega pisma, do točke, kjer se Vadnjalova spusti z vajeti in se začne sovražni govor, ki ga ostro obsojam in zato ne želim še enkrat prepisovati vseh njenih mrženj, saj večkrat jo izrečeš, prej beseda meso postane.

Ne morem pa mimo tako bizarnih domislic, kot je ta, da končni cilj »homoseksualnih aktivistov« ni uzakoniti istospolne poroke, temveč uničiti zakonsko zvezo med moškim in žensko. Gospa se razhudi, češ, s priznanjem enakosti zakonske zveze jim bomo priznali čisto vse pravice! In posvajali bodo lahko tuje otroke. Prvič, svojega otroka bolj težko posvojiš, ker je že tvoj, in drugič, skrajni čas. Skrajni čas, da se vsem priznajo enake pravice pri sklepanju partnerstev, zakonskih zvez, otrok, splavov, ločitev in tako dalje. Ah…seveda ne vsem, kaj govoričim. Vsekakor ne želim videti otroka, potrebnega ljubezni in skrbi, kako pristane pri ljubečem heteroseksualnem paru, ki ves nesrečen skupaj tiči že 20 let, ona skrivaj pije in potem razgraja nad otroki, on je hladen in distanciran, ker si že leta želi samo eno – da bi lahko odprl svoje srce moškemu, ki ga ljubi. Pa ga ne sme in ga ne more, ker smo tako zahojeni v tej naši podalpski kuri, da ljudje raje živijo v samozatajevanju in trpijo muke isusekove, kot pa da bi imeli radi tistega, ki jim je v resnici všeč.

Vadnjalova gre nato predaleč, zanese jo, napleta o tem, kako bomo po maniri priznavanja enakosti v zakonskih skupnostih kmalu poročali ljudi in živali. Ne vem, kaj se ji je pletlo po glavi, ko je to zapisala. Zato tega ne morem komentirati, to je preveč za mojo pamet, ne znam si razložiti napisanega. Po njenem naj bi si homoseksualci želeli, da bi njihov »življenjski slog«(?) postal slog vseh ljudi. Dajmo, dajmo. Nihče si ne more sam izbirati, v koga se bo zatrapal. Sploh pa je vsiljevanje prepričanj bolj domena določene institucije, ki jo globoko preziram, in ne manjšine, ki ji še dihat ne pustimo, kaj šele posvajat otroke.

Vadnjalova sedaj z razpetimi jadri pluje proti sončnemu zahodu mržnje in sovraštva do drugače čutečih. V zadnjem delu so se mi že skoraj orosile špegle, ko se čutno vpraša, kaj si želimo za naše otroke in je odgovor: varnost. In ta varnost je po njenem otroku zagotovljena z okoljem, ki ga sprejema in nudi toplino in stalnost. Kaj bo storila, če bo nekoč od sina/hčerke izvedela, da je gej/lezbijka? Ga bo imela še vedno enako rada? Upam, da. Mu bo nudila to toplino? Bo naredila vse za to, da se bo njen otrok počutil sprejetega točno tak, kakršen je? Srčno upam. Če temu ne bo tako, bomo v najboljšem primeru dobili še enega trpečega slovenskega pesnika, v najslabšem pa bullyja, zatiralca, človeka, ki je vase pokopal vse svoje resnične občutke in lahko samo še sovraži, sovraži, sovraži. Kot njegova mati, pa oče.

Začaran krog. Ni ga težko presekati, dajte no.

Za konec Vadnjalova z zadnjimi močmi posadi še eno rožico v nasad kozlarij, ki jih je natrosila: razpiše se o kratkih življenjskih dobah homoseksualcev in povprečnem trajanju njihovih zvez, ki naj ne bi presegle leta in pol. Ne vem, od kod ta podatek, je pa dovolj bizaren, da sem se na glas smejala, pa me je smeh minil takoj ob naslednjem vprašanju, ki si ga zastavi: kaj se zgodi z otrokom, ko se po dveh letih par loči? Ah, seveda, gre v roke naslednjega neodgovornega lezbičnega para, pa po dveh letih do naslednjega, pa … Se šalite. Gospe je bilo na srečo v življenju toliko postlano z rožicami, da je (domnevam) rodila otroke in se ji niti sanja ne, kakšna jeba je posvojitev otroka. Kako to traja, skozi kakšne krute mehanizme gredo bodoči starši, koliko razočaranj morajo požreti in koliko solz obrisat, da morda potlej na koncu, po letih in letih, postanejo starši detetu. Govorim o heteroseksualnih parih. Za istospolne pare teh mehanizmov sploh ni.

Da greš skozi kalvarijo posvajanja otroka, mora v tebi ne tleti, temveč goreti želja po skrbi za človeško bitje. In ko to bitje primeš v roke, se vam res zdi, gospa Vadnjal, da si ga ob morebitnem razhodu s partnerjem pripravljen kar tako pozabiti, ga zavreči, ga predati v roke nekoga drugega? Jaz tega ne bi bila sposobna. Morda vas je strah, ker tako čutite vi, ne vem. Sami si odgovorite, mene od konca tega članka naprej ne zanimate več.

Aja, pa še to. Čisto na začetku se je gospe zapisalo, da je Božja volja, da temu svetu gospodujeta mož in žena. Gospodujeta. Kdor misli, da smo ljudje gospodarji tega sveta… naj vam odprem oči. Nikoli nismo bili, nismo in nikoli ne bomo. Morda ga bomo pohabili, ga ranili, a gospodovali mu ne bomo. Narava nas bo udarila nazaj, še preden ga bomo uničili in prav je tako. Kajti če že govorimo o bogovih, je narava res edini vsemogočni bog, ki ga človeštvo pozna.

PS: V razmišljanju boga zapisujem z veliko začetnico. Ne iz lastnih prepričanj, pač pa iz spoštovanja do tistih kristjanov, ki jih v svoje posploševanje ne morem stiščati