Apokalipsa zdaj?

Slovenski predsednik Borut Pahor je nedavno za rusko televizijo RT v intervjuju večkrat zatrdil, da »nas bo branil«, da je obramba države »številka ena za njegov urad« in da je zato najboljše za vse, da se v zvezi z ukrajinsko krizo »poišče miroljubna rešitev«. Opozorila slovenskega predsednika so v Kremlju zagotovo sprožila resno zaskrbljenost, saj je že kmalu zatem prišlo do uspešnega mirovnega sporazuma »Minsk 2«. Lahko si oddahnemo - opozorila Boruta Pahorja so torej le zalegla.

Kaj bi se v Sloveniji in drugje po svetu lahko zgodilo v primeru, če ta opozorila slovenskega predsednika uradni Kremelj ne bi vzel tako resno, pa nazorno kaže zelo poučna in zabavna stran z naslovom Nukemap. Na njej si lahko ogledamo – in izračunamo tudi število žrtev – če bi se v poljubnem mestu na svetu sprožila kakšna od znanih jedrskih bomb. Izbira je pri tem nadvse pestra. V petdesetih in šestdesetih letih so v ameriški vojski na primer izdelali izjemno majhne, miniaturne jedrske izstrelke, ki so jih nameravali uporabiti v taktičnih spopadih z rusko vojsko. Z dometom samo nekaj kilometrov in močjo komaj 0,2 kilotone (20 ton eksploziva) naj bi ti raketni metalci, ki jih je bilo precej težko izdelati, ustavljali napredovanje ruskih armad po zahodni Evropi. Težava je bila le v tem, da bi te rakete, imenovane »David Crockett«, lahko – še posebej če veter ne bi pihal v pravo smer – hitro postale tudi zelo smrtonosno orožje za same »branilce«. Po nekaterih ocenah je bilo to pravzaprav izjemno učinkovito »samomorilsko orožje«.

Tudi Rusija je menda eksperimentirala s podobnimi »bombami v kovčkih«. Toda po drugi strani je Rusija izdelala tudi največjo doslej znano jedrsko bombo z imenom »Car«, z močjo 50 megaton klasičnega eksploziva TNT. V načrtih pa je imela še večjo, 100 megatonsko. Posamezne glave raket Topol-M, ki jih ima v precejšnji količini na razpolago ruska vojska, imajo precej manjšo moč, okoli 800 kiloton. Toda vsaka raketa ima ne sebi več manevrirnih glav (MIRV) ki lahko tako »pokrijejo« veliko večje področje, ob tem pa še uspešno prodirajo skozi vse doslej znane »protiraketne ščite.« Vsaka raketa ima štiri do šest omenjenih bojnih glav, priletijo pa lahko tudi iz oddaljenosti 10.000 kilometrov.

Kaj to pomeni v praksi, si lahko ogledamo na simulacijah, ki jih izvede program na že omenjeni strani. Če vzamemo primer Ljubljane, lahko vidimo, da bi »David Crockett«, najmanjša jedrska naprava, detonirana sredi Ljubljane, res odnesla dobršen del središča mesta ter vse zgradbe do Miklošičeve in Tivolske ceste, toda izven tega območja bi hiše večinoma ostale samo brez okenskih stekel. Kar niti ni tako slabo. Popolnoma drugače bi bilo v primeru, če vrhovnemu poveljniku Borutu Pahorju ne bi uspelo preprečiti izstrelitve Topola-M na Ljubljano kot eno izmed prestolnic držav zveze NATO. V tem primeru bi bila ognjena krogla v središču mesta velika okoli kilometer, vse hiše nekje do Brezovice in Lavrice pa bi bile zaradi nadpritiska okoli 0,34 bara preprosto zbrisane z zemeljske površine. Nekje do Šmarij in kulinarično znane Skaručne bi vsi, ki bi bili izven objektov, deležni tudi opeklin tretje stopnje, ki pa jih ne bi čutili, saj vročina že takoj uniči živce za občutek. Možnost teh opeklin je v polmeru 11,1 kilometra okoli Ljubljane stoodstotna, po teh poškodbah pa so zelo pogoste in nujne amputacije. Žrtev te eksplozije bi bilo v primeru Topola-M v Ljubljani 161.620, ranjenih pa bi bilo 134.370 ljudi. Jedrska kontaminacija bi segala še daleč izven tega območja.

Precej bolj nevarna pa bi bila eksplozija več takšnih glav ali pa eksplozija jedrskega ruskega »Carja« - v tem primeru bi hiše odpihnilo ne samo do gostilne Ruski car, pač pa nekje do Ivančne gorice in Kamnika, opeklin tretje stopnje pa bi bili deležni vsi, ki bi se znašli na prostem od južno od Celovca pa do Celja, Divače in Tolmina. Žrtev ene same eksplozije bi bilo 408.370, ranjenih pa bi bilo 222.260 ljudi. Jedrski oblak bi v tem primeru segal še daleč čez Štajersko, vse do Madžarske in naprej. Koliko bi bilo mrtvih zaradi radiacije, je tudi v teh modelih težko oceniti, zagotovo pa je, da bi to pomenilo konec sveta, kot ga poznamo danes. Bolje od Ljubljane je v tem primeru ob izmenjavi izstrelkov ne bi odnesla niti ruska in ameriška mesta, vendar bi bilo to le slaba tolažba.

Omenjeni izračuni so kljub svoji strašljivosti in morbidnosti dragoceno opozorilo, ki bi nas moralo opomniti na pomen diplomacije, iskanja kompromisov, spoštovanja pravil in mednarodnega prava ter potrebe po izogibanju konfliktom, ki se lahko, kot nam dokazuje zgodovina, še prehitro izmuznejo nadzoru.