Stop osiromašenemu uranu

Ameriško obrambno ministrstvo je naredilo nepričakovan korak in napovedalo, da ameriška vojska v Iraku in Siriji v akcijah proti pripadnikom Islamske države ne bo več uporabljala streliva z osiromašenim uranom. Joe Dyke, urednik področja Bližnjega vzhoda za tiskovno agencijo IRIN, je namreč od Pentagona dobil sporočilo, da »kombinirana skupna operacijska skupina lahko potrdi, da ameriška in koalicijska letala, ki sodelujejo v Operaciji neomajna odločnost, niso bila in ne bodo opremljena s strelivom z osiromašenim uranom«.

Ameriška politika se je torej spremenila v mesecu dni, saj je Pentagon še pred mesecem dni zagotavljal, da bo strelivo z osiromašenim uranom v tej operaciji »uporabljeno, če bo to potrebno«. Velika sprememba v ameriškem pristopu v njihovi zadnji (že tretji) intervenciji v Iraku v zadnjem desetletju in pol zato kaže na uspešnost kritik, ki so izpostavljale škodljive učinke tega orožja za ljudi in naravo ter dejstvo, da je uporaba osiromašenega urana - kljub temu, da še vedno ni izrecno mednarodno prepovedana - v tem času postala vsaj moralno sporna in nesprejemljiva celo za tiste, ki imajo v svojih skladiščih največ takšnega orožja. Na primer izstrelkov PGU-14B, ki jih izstreljujejo ameriška letala. Letalom A-10 zato ostaja na voljo samo še strelivo PGU-13B, ki je sicer eksplozivno in zažigalno, nima pa »protioklepnih« in ne hujših in dolgotrajnih učinkov.

Omenjeno strelivo z osiromašenim uranom najbolj pogosto uporabljajo helikopterji in posebna letala za napade na kopenske cilje. V resnici gre za »orožje množičnega uničevanja«, ki po uničenju primarnih ciljev nediskriminatorno škodi ne samo ljudem, pač pa vsemu živemu, tako na območju uporabe kot izven njega. Sevanje osiromašenega urana povzroča raka in poškoduje DNA. Osiromašen uran, ki je stranski proizvod delovanja jedrskih elektrarn, se uporablja za sredice granat hitrostrelnih topov, ki zaradi izjemne teže in velike kinetične energije ob udarcu v cilj dobesedno zgorijo in pri tem prevrtajo tudi zelo debele oklepe tankov in drugih ciljev. Prav takšne 30-milimetrske topove imajo na primer tudi znana letala A-10 Thunderbolt, ki bi morala biti že »upokojena«, vendar so jih v ameriškem letalstvu znova vpoklicali in jim namenili vlogo v novih operacijah v Iraku. Za sedaj naj bi v napadih na ISIS sodelovalo dvanajst takšnih letal. Vendar so se takoj po napotitvi teh letal na bojišča pojavili očitki, da bodo ZDA z osiromašenim uranom in nevarnimi, radioaktivnimi oksidi, ki nastajajo ob njegovi uporabi znova kontaminirala Irak, ki je že doslej utrpel največjo škodo zaradi dolgotrajnih učinkov tega radioaktivnega orožja. Po letu 1991 naj bi namreč ZDA z zavezniki na cilje v Iraku izstrelile za 404 ton osiromašenega urana. Ameriška letala so nato prvič prenehala z uporabo te vrste orožja že med zračnimi napadi v Libiji.

Vse to je rezultat mednarodnih prizadevanj široke koalicije nevladnih organizacij. Od lanskega oktobra so še posebej v Belgiji, Nizozemski in Veliki Britaniji številne civilnodružbene pobude zahtevale prepoved uporabe tega orožja. Resolucija se nanaša na vojaško uporabo Urana 238, tako imenovanega »osiromašenega« urana, ki v velikih količinah nastane pri izdelavi jedrskega orožja in obratovanju jedrskih elektrarn. Vojaška industrija je pri svojem izdelovanju izstrelkov, ki z veliko hitrostjo in kinetično energijo prebijajo jeklene oklepe, namreč potrebovala material, ki bi bil zelo gost in poceni. Volfram bi bil idealen material za takšno uporabo, vendar je preveč drag. Uran 238 je bil zato logična izbira, kljub svojim »stranskim učinkom«. Osiromašen uran namreč če vedno vsebuje radioaktivne delce, ki se pri gorenju spremenijo v radioaktivne okside in tako v obliki dima in prahu prosto gibljejo skozi prostor. Radioaktivne snovi kontaminirajo zemljo, vodo in zrak ter vstopijo v prehranjevalno verigo. Njihovo gibanje je odvisno od atmosferskih dejavnikov, v človeškem telesu pa tudi najmanjše količine radioaktivnih delcev sprožajo hude posledice. Uporaba osiromašenega urana se povezuje s »zalivskim sindromom«, znanim med zavezniškimi vojaki predvsem v Iraku, ki so bili izpostavljeni posledicam sevanja na zasedenih območjih, kjer so bila pred tem uporabljena vojaška sredstva (topovski izstrelki in rakete) z osiromašenim uranom.

Za prepoved uporabe tega orožja se zavzema Mednarodna koalicija za prepoved orožja z uranom (ICBUW ) iz Manchestra v Londonu, ki združuje 160 civilnodružbenih organizacij s celega sveta in je igrala aktivno vlogo tudi pri sprejetju vseh petih resolucije Generalne skupščine Organizacije združenih narodov (OZN). Vloga nadzornika je poverjena okoljskemu programu OZN (UNEP), ki je bil tudi odgovoren za nova spoznanja o nevarnosti te vrste orožja, saj je organizacije leta 2001 temeljito preiskal področja uporabe osiromašenega urana na Balkanu. Kmalu zatem je, kot poroča agencija AP, tudi Pentagon moral priznati, da v izstrelkih, ki so jih uporabili na Kosovu, ni bil samo osiromašeni uran, pač pa tudi plutonij, neptunij in americij.

V OZN je bila prav zato sprejeta resolucija, ki jo je podprlo 150 držav in v kateri mednarodna skupnost poziva na pomoč tistim državam, ki so bile prizadete zaradi uporabe tega orožja. Pri tem uspehu nevladnih organizacij in večine svetovnih držav je svoj prispevek dala tudi slovenska diplomacija, saj se je Slovenija ob zadnjem glasovanju v OZN odločila, da podpre prepoved uporabe tega nevarnega orožja. Resolucija pošilja sporočilo, da je uporaba osiromašenega urana, ki so ga v zadnjih letih intenzivno uporabljali v vojnah v Iraku, Siriji, Libiji, Afganistanu, Bosni, Kosovu in v številnih drugih državah sveta, moralno sporna in nesprejemljiva za večino človeštva.

To je že peta resolucija OZN, ki pa so ji aktivno nasprotovale samo štiri države, največje uporabnice tega orožja - ZDA, Velika Britanija, Francija in Izrael. Žrtve tega orožja se nahajajo v številnih delih sveta. Okoli 700 ton osiromašenega urana je bilo izstreljenih v Iraku in Kuvajtu leta 1991, okoli tri tone v Bosni in Hercegovini v letih 1994 in 1995, okoli 10 ton na Kosovu oziroma v Srbiji leta 1999 in nato znova okoli 170 ton ob napadu na Irak s strani ZDA in »koalicije voljnih« leta 2003. Manjše količine so bile uporabljene tudi v Afganistanu in drugih konfliktih po svetu. To orožje proizvaja šest držav, dvajset pa ga uporablja oziroma bi ga lahko uporabilo. Resolucija OZN poziva države članice, da se odrečejo temu orožju ter da pomagajo tistim državam, ki so bile prizadete zaradi uporabe tega orožja, predvsem pri identifikaciji in odstranjevanju kontaminiranih področij in materiala.