Iranska pravna lekcija ZDA

Sedeminštirideset ameriških kongresnikov, ki so poslali posebno pismo iranskim voditeljem in jih v njem opozorili, da predsednik ZDA nima pooblastil za sklepanje veljavnih mednarodnih pogodb ter da bi vsakršen sporazum o iranskem jedrskem programu naslednji ameriški predsedniki lahko odpravili »s potezo peresa«, je dobilo lepo lekcijo iz mednarodnega prava - in to od samega iranskega zunanjega ministra. Ta jih je opomnil, da tudi za ZDA velja mednarodno, in ne le notranje pravo ter da bi ZDA v primeru »enostranske odprave« jedrskega sporazuma kršile veljavno mednarodno pravo.

Poteza ameriških kongresnikov je nadvse presenetljiva in tudi za vsega navajeno ameriško javnost zelo nenavadna. Ni namreč ravno veliko primerov v svetu, ko bi člani zakonodajnega telesa neke države pisali drugi državi, s katero njihova država nima niti diplomatskih stikov, ter v pismu poskušali že vnaprej »minirati« podpis sporazuma s strani njihovega lastnega predsednika. Po obisku izraelskega predsednika Benjamina Netanjahuja, ki je bil v ameriški kongres povabljen kljub nasprotovanju Bele hiše, je to že druga diplomatsko sporna poteza ameriških republikanskih kongresnikov, ki imajo večino tako v predstavniškem domu kot tudi v senatu.

V svojem »odprtem pismu voditeljem islamske republike Iran« so republikanski kongresniki zapisali naslednje: »Med spremljanjem vaših pogajanj o jedrskem programu z našo vlado smo opazili, da našega ustavnega sistema ne razumete v celoti. Zaradi tega vas opozarjamo na dve značilnosti naše ustave - na moč, da sprejemamo zavezujoče mednarodne sporazume in različna pooblastila zvezne oblasti - kar bi morali resno vzeti v obzir v nadaljevanju pogajanj. Prvič - v skladu z našo ustavo se predsednik lahko pogaja o mednarodnih pogodbah in igra pomembno vlogo pri njihovi ratifikaciji. Toda pogodbe mora senat potrditi z dvotretjinsko večino. Tako imenovani kongresni izvršni sporazumi zahtevajo večinsko podporo tako v predstavniškem domu kot v senatu (kar zaradi proceduralnih pravil pomeni tripetinsko podporo v senatu). Vse, česar kongres ne odobri, je samo sporazum vlade. Drugič - položaji imajo v skladu z ustavo različne značilnosti. Tako lahko na primer predsednik opravi samo dva mandata po štiri leta, senatorji pa imajo neomejeno število šestletnih mandatov. Predsednik Obama bo položaj zapustil januarja leta 2017, medtem ko bo večina nas še zmeraj na položajih veliko let zatem - morda celo še desetletja. Ti dve ustavni določbi kažeta, da bomo vsak sporazum, ki se nanaša na vaš program jedrskega orožja in ni odobren s strani kongresa, razumeli samo kot vladni sporazum med predsednikom Obamo in ajatolo Hamneijem. Naslednji predsednik bi lahko izničil takšen sporazum s potezo peresa, prihodnji kongres pa bi lahko kadarkoli spremenil tudi pogoje tega sporazuma.«

Ta aroganten in ciničen nastop ameriških senatorjev, ki so s pismom nazorno pokazali vse svoje nepoznavanje mednarodnega prava ter svojo užaljenost, ker so izvzeti iz dogovarjanja Bele hiše (skupaj s petimi drugimi državami in Iranom) o iranskem jedrskem programu, je kmalu zatem dobil tudi uradni odgovor iranskega zunanjega ministrstva. Odgovor je napisan v tretji osebi, vendar ga je v največji meri najverjetneje napisal iranski zunanji minister Javad Zarif. »Po našem mnenju to pismo nima pravnega pomena in gre le za propagandno zadevo. Zanimivo je, da se medtem, ko pogajanja še trajajo in ni bil dosežen še noben sporazum, nekatere politične skupine in skupine za pritisk tako zelo bojijo same možnosti, da bi bil sporazum dosežen, da posegajo po nekonvencionalnih metodah, ki jim ni primerjave v diplomatski zgodovini. Kot kaže, so nekateri, tako kot Netanjahu, ki mir doživlja kot eksistencialno nevarnost, zoperstavljeni vsakemu sporazumu, ne glede na njegovo vsebino.«

Zarif je izrazil tudi svoje začudenje, da so kongresniki smatrali, da je primerno, da pišejo voditeljem druge države in pri tem nasprotujejo lastnemu predsedniku in njegovi vladi. Nato je opozoril, da avtorji pisma očitno »ne razumejo mednarodnega prava« in določil lastne ustave, ki usmerjajo delo diplomacije. »Avtorje pisma bi želel spomniti na pomembno dejstvo in to je, da ZDA niso svet ter da odnose med državami uravnava mednarodno pravo, ne pa ameriško notranje pravo. Avtorji morda ne razumejo v popolnosti, da v skladu z mednarodnim pravom vlade v celoti predstavljajo njihove države ter so odgovorne za izvajanje zunanje politike in za izpolnitev prevzetih obveznostih do drugih držav ter se pri tem ne morejo sklicevati na lastno notranje pravo kot opravičilo za neuresničitev svojih mednarodnih obveznosti.«

Iranski zunanji minister je ameriške senatorje opozoril, da »sprememba oblasti naslednje vlade v nobenem primeru ne odvezuje od izvajanja mednarodnih obveznosti, ki jih je sprejela predhodna vlada v morebitnem sporazumu o iranskem miroljubnem jedrskem programu. Avtorje pisma bi želel opozoriti, da bi v primeru, če bi naslednja vlada odstopila od sporazuma s potezo peresa, kot se hvalijo,s tem naredila samo grobo kršitev mednarodnega prava.«

Iranski zunanji minister je svoj odziv končal z opozorilom, da »skupni vseobsežni akcijski načrt«, kot se imenuje sporazum o iranskem jedrskem programu, ne bo bilateralni sporazum med Iranom in ZDA, pač pa bo dosežen s sodelovanjem petih drugih držav, vključno z vsemi stalnimi članicami Varnostnega sveta Združenih narodov (VS OZN) ter bo potrjen z njegovo resolucijo. Drugače povedano - ameriška odpoved sporazuma bi bila tudi kršitev zavezujoče resolucije VS OZN in ne samo kršitev mednarodne pogodbe. Obenem pa je Zarif opozoril tudi na škodljivo ravnanje ameriških senatorjev, saj so s svojim pismom spodkopali veljavnost več tisoč »vladnih dogovorov«, ki jih je vlada ZDA sprejela s številnimi drugimi državami sveta.