Tamara Kajtazović

 |  Družba

Švedska uvaža smeti

© Uroš Abram

Na Švedskem je 950.000 domov ogrevanih s toploto, pridobljeno s sežiganjem odpadkov, 260.000 domov pa na ta način dobi tudi električno energijo. A smeti za to primanjkuje, saj jih država skoraj polovico reciklira – zato uvažajo smeti, ki se jih želijo druge države znebiti.

Švedi 47 odstotkov smeti reciklirajo, 52 odstotkov pa jih uporabijo za ogrevanje – le en odstotek smeti tako pristane na odlagališčih, piše Elisabeth Braw na AlJazeeri. Izpust pri sežiganju odpadkov na Švedskem je zahvaljujoč moderni tehnologiji skorajda brez strupenih plinov – za razliko od odlagališč, kjer se iz smeti sprošča veliko metana.

Švedska ima pri takšnem ogrevanju eno prednost, in sicer ustrezno mrežo toplarn in podzemnih cevi. »V veliko državah infrastruktura za toploto in elektriko temelji na plinu ali drugih fosilnih gorivih, zato ni ekonomično pričeti gradnjo toplarn, ki toploto pridobivajo iz smeti,« za AlJazeero razlaga Adis Dzebo, strokovnjak za energijo pri Stockholmskem okoljskem inštitutu.

V letu 2014 je morala Švedska iz drugih držav uvoziti 800.000 ton smeti, kar je znatno povečanje od leta 2010, ko so jih uvozili 550.000 ton. Največ uvozijo iz Velike Britanije in Norveške. »Skušamo biti na tekočem, kje so na voljo dobro ločeni odpadki. Uporabljamo samo smeti, iz katerih so bili izločeni že vsi odpadki, ki jih je mogoče reciklirati,« je za AlJazeero dejal Christian Löwhagen, predstavnik vladnega energetskega podjetja Renova, ki je lani kupilo 100.000 ton tujih smeti in 435.000 smeti švedskih občin.

Löwhagen napoveduje, da bo Švedska morala v letošnjem letu uvoziti 1,5 milijona smeti, leta 2020 pa 2,3 milijone ton. A s čedalje večjimi stopnjami recikliranja – Avstrijci in Nemci vodijo z več kot 60 odstotki recikliranih smeti, sledijo jim zahodnoevropske države – se pojavlja bojazen, da bi smeti zmanjkalo in da ljudje ne bi bili več motivirani za recikliranje. A Weine Wiqvist, direktor podjetja Avfall Sverige, poudarja, da po nekaj krogih reciklaže recimo tudi papir ne more biti več recikliran, zato nima skrbi, da bi odpadkov za toplarne in elektrarne zmanjkalo.

Podobno je zapisal Staš Zgonik v Mladini: »Pogost argument proti sežigalnicam je v trditvi, da ko so enkrat zgrajene, za svoje delovanje pač potrebujejo stalen dotok odpadkov, kar posledično pomeni, da ni več motivacije za splošno zmanjševanje količine nastalih odpadkov. A ta bojazen bi bila realna predvsem v primeru, da bi bile sežigalnice zasebni, v dobiček usmerjeni projekti. … Prav tako pa je osrednja filozofija sežiganja odpadkov dandanes v tem, da gredo »v peč« zgolj tisti odpadki, ki jih ni več mogoče obdelati in izrabiti drugače. Edina alternativa pri takih odpadkih je odlaganje na odlagališčih, kar pa je zadnja in najmanj zaželena možnost.« S sežiganjem odpadkov smo v Sloveniji začeli šele leta 2008, še piše.

Na slovenskih odlagališčih je za 77 olimpijskih bazenov odpadne embalaže, smo pisali v Mladini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.