Dežela družinskih tragedij

Policist v Celju je po naključju ustavil šoferja, ki je prevažal truplo svoje žene. Dobili smo novo (katero že po vrsti?) »družinsko tragedijo«. Ne kaže, da bi novinarji kdaj reflektirali, kaj z uporabo tega izraza pravzaprav sporočajo javnosti, žalujočim in kaj povzročitelju zločina. Pri tem ne pomnim, da bi umor v drugačnih okoliščinah poimenovali »tragedija«, po drugi plati pa je pomenljivo tudi, da se prav nobenemu novinarju ni zdelo primerno poimenovati »tragedija« poskus umora s sekiro, ki ga je nad možem zagrešila bojda pretirano ljubosumna žena. Umoru žene ali partnerke torej ne glede na nesporno kriminalnost dejanja po mnenju poročevalcev ne gre odrekati »tragičnosti« – storilec je namreč daleč najpogosteje partner, ki ubije svojo partnerko, ženo oz. bivšo partnerko. V spregi s šovinističnim diskurzom na spletnih forumih in družabnih omrežjih, ki je hkrati odraz in dejavnik reproduciranja stanja in vzorcev razmišljanja, je, ko gre za vprašanje nasilja, to zares ubijalska kombinacija.

Mediji tipično označijo umor v intimno-partnerskih odnosih kot »dejanje v afektu, posledica nerazsodnosti, ljubosumja, umor iz strasti itd.«, čeprav v resnici ne gre za afekt, temveč za to, da je partner obseden z nadzorom partnerke do te mere oz. dokler je ne ubije. Ob predstavitvi podrobnosti nedavnega umora v Celju je vodja oddelka za splošno kriminaliteto na Policijski upravi Celje povedal, da je mož umor svoje žene načrtoval že dlje časa. Prav tako nikakor ne preseneča podatek, da so osumljenca že leta 2011 obravnavali zaradi nasilništva v družini in mu takrat izrekli ukrep prepovedi približevanja soprogi. Tudi januarja letos so mu izrekli ukrep, ki pa je prenehal veljati. Neposredno odgovorni za takšen razplet so torej tisti, ki ženski niso zagotovili varnosti, kljub temu, da je bilo jasno, da je ogrožena in da je bilo to v njihovi pristojnosti.

Ljudje, ki so običajno poklicani v medije, da komentirajo delikte, so tipično predstavniki policije, morda sodstva, manj pogosto socialni delavci, psihologi, psihiatri in še najmanjkrat predstavnice nevladnih organizacij za boj proti nasilju nad ženskami. Kar je nenavadno, saj se prav te že desetletja poglobljeno ukvarjajo z nasiljem nad ženskami in otroki, zato jim je povsem jasno tako, kaj do nasilja in njegovih najekstremnejših oblik privede, kot tudi, kako bi bilo nasilje mogoče in treba preprečevati. Kljub temu se v javnosti s pomočjo dežurnih strokovnjakov perpetuira vtis, da je tovrstno ekstremno nasilje nekaj, kar je takorekoč nemogoče preprečiti in skoraj enako nemogoče razumeti. Toda umor »ni izoliran incident, do katerega pride nenadno in nepričakovano. Je dokončno dejanje nasilja v procesu nasilja«, pove Špela Veselič z Društva SOS telefon. Evidentirana zgodovina nasilnega odnosa do partnerke in/ali otrok že sama po sebi in vnaprej opozarja na veliko verjetnost, da bo prišlo do ekstremnega nasilja, ali pa bi vsaj morala. Drugo vprašanje pa je, ali policija in pristojne institucije grožnje in nasilje s strani partnerja (še vedno) prevečkrat podcenjujejo in potiskajo v okvire »zakonskih prepirov«, najbrž po zaslugi dejstva, da ne moremo povsem izključiti možnosti, da je tudi kakšna ženska nasilna do partnerja in/ali svojih otrok. A v luči dejstva, da je v partnerskem nasilju približno 92 % storilcev moških, še posebej pri težjih oblikah nasilja, bo vendarle treba ločiti in ločeno obravnavati nasilje, ki je strukturno in sistemsko pogojeno. Žal skrajne oblike nasilja niso eksces, temveč vsakodnevna praksa, ki je celo v porastu, javnost (kateri njen del?) pa si zatiska oči pred razsežnostmi nasilja, o katerem mediji poročajo kot o »družinskih tragedijah«. Dejanj, ki bi jih morali ob vsem védenju in izkušnjah preprečiti ali vsaj omejiti, zagotovo ne moremo obravnavati kot tragedije, kvečjemu kot nerazumno visoko toleranco družbe do nasilja. Ta toleranca se reproducira prav ob neustreznih komentarjih domnevnih strokovnjakov, ki vedno znova relativizirajo dejanja, ki bi jih morali enoznačno in nedvoumno označiti za zločine, pri čemer to, da se zgodijo v družini, nikakor ni olajševalna in tudi ne zgolj nesrečna okoliščina. Nasprotno, gre za sistemsko zlorabo institucionalizirane premoči moških nad družbeno šibkejšimi. Kot je bilo povedano že neštetokrat, je to premoč najlaže zlorabljati prav v pogosto pred svetom skritim in za mnoge nedotakljivim družinskim življenjem. Vsak pa je odgovoren za to, kar počne.

Znano dejstvo je, da je družina za marsikatero žensko in otroka najnevarnejše okolje. Če že niso neposredne žrtve nasilja, pa so otroci skoraj brez izjeme kolateralna škoda razmerij, v katerih obstaja dinamika (verbalnega, psihičnega, spolnega, fizičnega, ekonomskega) nasilja. Kot kažejo mednarodne raziskave, obstaja večja verjetnost, da bo ženska napadena, poškodovana, posiljena ali umorjena s strani svojega partnerja kot s strani katerekoli druge osebe, še posebej visok je odstotek žensk, ki postanejo žrtve telesnega in spolnega nasilja svojih bivših partnerjev.

Drugo dejstvo – ki ga je nedopustno spregledati –, je prav nasprotno od tega, kar trdijo kvazi strokovnjaki za partnersko nasilje, namreč da gre za skoraj neverjetno predvidljive vzorce vedênja. Gre takorekoč za eno in isto zgodbo, znan scenarij z znano dinamiko stopnjevanja nasilja in znanim možnim izidom, neredko s samomorom in umorom hkrati. Tako tudi v celjskem primeru.

Da je stvari mogoče razumeti in tudi reševati, dokazuje govor dolgoletne aktivistke in strokovnjakinje za problematiko nasilja, Katje Zabukovec Kerin, soustanoviteljice Društva za nenasilno komunikacijo, na Mednarodni konferenci Ženske 20 let po Pekingu konec leta 2014 (do danes na spletu, objavljen je na youtubu, celih 97 ogledov, kar je glede na njegovo relevantnost, kaj, briljantnost, premalo). Zabukovec Kerin pove: »Namesto, da bi mediji dvigali senzibiliziranost javnosti, so s pogosto senzacionalističnim poročanjem o t. i. osebnih tragedijah naredili obratno. Javnost je z zgodbami tako zasičena, da se je senzibiliziranost pravzaprav zmanjšala.» Še ena vztrajna borka proti nasilju, nemalo zaslužna za nedavno ratifikacijo Istanbulske konvencije, Špela Veselič z Društva SOS telefon, pa pravi: »Tudi če se ženske odločijo, da poiščejo pomoč pri ustreznih institucijah, te pogosto ne verjamejo grožnjam, ki jih izreka mož. Ženske se nato prepogosto vračajo k nasilnemu partnerju, ovržejo ovadbo in tako jim nihče več ne pomaga. Treba pa je preveriti, zakaj je bila ovadba ovržena, vsako grožnjo, vsako psihično in fizično nasilje je treba jemati resno, preučiti dogajanje, ne pa ga sprejeti kot dejstvo.”

Kolikim novinarjem in novinarkam se zdi vredno prisluhniti ženskam, ki o nasilju govorijo iz vsakdanjih izkušenj in ob sistematičnem raziskovanju vzorcev »družinskega nasilja«, ter poročati o njih? In kdo, če ne novinar, mora vedeti, da so besede pomembne?

Uporaba besede »tragedija« je neprimerna in celo nevarna prav zato, ker predpostavlja, da je nek dogodek zunaj naše moči, naravni del življenja, ki ga je nemogoče in celo nesmiselno preprečevati. Kot je nekoč dejal neki slovenski minister: »Preprosto je treba sprejeti, da se bodo tragedije vedno dogajale«. Tragedija je kvečjemu to, da se nekateri ne želijo ničesar naučiti in tudi ničesar spremeniti.