Ljudje z brazgotinami

Hrvaški režiser Zvonimir Jurić je naredil še en film o posledicah vojne vihre v 90. letih

Rojen leta 1971 sodi v zadnjo generacijo tistih, ki so tik pred razpadom Jugoslavije še služili vojsko v JLA. Služenje je sicer predčasno zapustil zaradi študija režije v Los Angelesu, a ker ga je že po letu dni dajalo domotožje, se je Osiječan vrnil in se v Zagrebu vpisal na akademijo. Danes režiser Zvonimir Jurić velja za enega najboljših sodobnih hrvaških režiserjev. Ob tem pa na zagrebški akademiji tudi predava režijo ter tako skrbi za nove generacije mladih režiserjev in režiserk, ki so, v nasprotju s tistimi, ki so v devetdesetih snemali »glupe« nacionalistične filme, kot jim pravi sam, že osvobojeni tega.

Tudi pri nas poznani Jurić je pred šestimi leti skupaj z Goranom Devićem napisal in zrežiral izjemno sprejeti celovečerec Črnci (Crnci), zgodbo o elitnem hrvaškem vodu, ki je med vojno v devetdesetih letih opravljal umazana dela. Zanj je dobil številne mednarodne nagrade, med drugim tudi vodomca na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe).

No, triinštiridesetletnik ima že nekaj časa nov film. S Koscem (Kosac) se je novembra lani predstavil v sklopu Liffove festivalske sekcije Panorama in na zadnjem puljskem festivalu je z njim med drugim prejel oktavijana za najboljši film. Ameriški filmski časopis Variety pa je Kosca označil za film, na katerega je treba biti pozoren.

V Koscu, ki bo v torek dočakal uradno premiero v ljubljanskem Kinodvoru in nato začenja pohod po Art kino mreži Slovenije, se Jurić znova loteva teme vojne. Kot nam je te dni povedal v pogovoru, ko smo ga ujeli med pripravami na snemanje nove nadaljevanke, se je tej temi težko izogniti in se ji tudi ne smemo, saj je močno zaznamovala ljudi v »našem« prostoru. »Na prehodu iz enega družbenega sistema v drugega sta bila posrednika vojna in nacionalizem, to pa je na ljudeh pustilo brazgotine,« ugotavlja in prav zato ga je pritegnila figura vojnega veterana, s katero se ukvarja v Koscu. »To so namreč ljudje, ki s seboj nosijo brazgotine ali pa so si te zadali sami. In prek njih se lahko veliko pove o družbi.«

V središče filma je postavil Iva (Ivo Gregurević), vojnega veterana, delavca v slavonskem kmetijskem kombinatu, ki najraje dela ponoči, da se izogne obtožujočim pogledom someščanov. Pred mnogimi leti je bil namreč obsojen zaradi posilstva in od takrat se izogiba ljudi. Oni pa se izogibajo njega in ga s tem demonizirajo. Neke noči mu pot prekriža Mirjana (Mirjana Karanović), ki je na samotni cesti ostala brez bencina, in Ivo ji ponudi pomoč. Njuno srečanje je sprva nabito z napetostjo in nezaupanjem, a zares se zaplete šele, ko s svojimi predsodki v zgodbo vstopi delavec na bencinski črpalki (Igor Kovač). Iva namreč prijavi policiji, kar nas pripelje do lokalnega policista Kreša (Nikola Ristanovski), njegova zgodba pa že vpelje režiserjev namig o kolektivnem občutku krivde in slabe vesti družbenega okolja, ki Ivu ne pusti, da bi ubežal svoji preteklosti.

Postopoma se torej pred nami razkriva podoba človeka, ki ostaja zaznamovan s svojim zločinom, prav tako kot njegov domači kraj ostaja ujetnik spominov na grozote vojne. Vse se zgodi v eni sami za Iva usodni noči, kar še okrepi intenzivnost čustev, a kljub tesnobnosti, ki se skozi film le še stopnjuje, Jurić na koncu vseeno pusti drobec upanja in morda celo topline.

Idejo za Kosca je dobil v Faulknerjevem romanu Sartoris, v katerem najdemo prizor nočnega posilstva v koruznem polju: »Ta me je tako preganjal, da sem se odločil napisati scenarij.« Kdor si ogleda film, sicer ugotovi, da scene s posilstvom v filmu ni, je le oseba, ki je zaradi posilstva pristala v zaporu. Njeno zgodbo je umestil v Osijek, kjer je sam odraščal v času poznega socializma. »Tega časa se spominjam s toplino in simpatijo. Danes pa je Osijek drugačno mesto,« ugotavlja Jurić in dodaja, da ga je v resnici zanimalo v Kosca prenesti ta »spleen« Slavonije, ki ima neko »jebeno« melanholijo ravnice. Nobenega vrha ni, ki bi ga bilo treba osvojiti. Kamorkoli se obrneš, samo ravna črta horizonta.

Nič čudnega torej, da tudi film preveva takšno vzdušje. Juriću je pravzaprav spet uspelo tisto, kar počne najraje: poustvariti atmosfero tistega, kar je že tako ali tako v zraku.

Film: Zvonimir Jurić: Kosec

Kdaj: premiera 14. aprila 2015

Kje: Kinodvor, Ljubljana