Nebo Irana znova zavarovano

Ruski predsednik Vladimir Putin je v ponedeljek podpisal odlok, ki omogoča takojšnjo predajo protiletalskih raket S-300 Iranu ter uporabo vseh ruskih državnih transportnih sredstev za prevoz okoli 800 milijonov dolarjev vrednih protizračnih sistemov. Odlok je v veljavo stopil takoj.

Iran je pogodbo o nakupu sicer podpisal že leta 2007, vendar je bila nato leta 2010 pogodba zamrznjena, uradno zaradi novega kroga sankcij Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (VS OZN) proti Iranu. Rusija je namreč v času, ko je bil predsednik države Dimitrij Medvedjev, trdila, da raket ne more predati Iranu prav zaradi mednarodnih sankcij VS OZN (ki jih je seveda sama potrdila), ob njihovi ukinitvi pa je bila uradna razlaga, ki jo je podal ruski zunanji minister Sergej Lavrov precej drugačna - da je šlo za »prostovoljni ruski embargo« oziroma za nekakšno samoomejevanje Rusije zaradi ohranjanja mednarodnega pritiska na Iran, ki pa zaradi sklenjenega dogovora sedaj več ni potreben, saj protizračne rakete niso napadalno, pač pa obrambno orožje. Pri tem se seveda zastavlja vprašanje, zakaj je bila potemtakem pogodba na hladnem že od leta 2007 uradno prav zaradi sankcij OZN? Očitno zato, ker je služila kot rusko sredstvo za pritisk tako na Iran kot tudi na zahodne »partnerje« Rusije, sankcije OZN pa so bile samo dober izgovor, kar je ves čas trdil tudi Iran, ki je od Rusije zaradi (skoraj) propadlega nakupa zahteval visoko odškodnino.

Poteza je že sprožila precej nezadovoljstva v ZDA in Izraelu. Predvsem v ZDA jo ocenjujejo kot slabo za zaključno fazo pogajanj z Iranom, saj bo po sporazumu o okvirnem sporazuma o iranskem jedrskem programu med skupino 5+1 in Iranom potrebno določiti še vrsto pomembnih podrobnosti. Prav v tej pomembni fazi pa ZDA očitno ne bodo imele več na voljo realne grožnje z intervencijo zoper Iran, ki sicer tudi sedaj, po vrsti neuspehov podobnih intervencij v preteklosti, ni bila zelo praktična nevarnost za Iran, vendar je bila vsaj teoretično izvedljiva. Zunanji minister ZDA John F. Kerry je zato že telefoniral ruskemu zunanjemu ministru Sergeju Lavrovu in mu izrazil svoje nezadovoljstvo zaradi ruske poteze, vendar ameriška administracija kakšnih drugih ukrepov zaradi nameravane predaje raket ne namerava sprejeti.

Prav nasprotno, dejansko je bila uradna reakcija ZDA pravzaprav precej blaga - tiskovna predstavnica State Departmenta Marie Harf je celo v popolnosti ponovila rusko (najnovejše) stališče, ko je dejala, da vse kaže, da ruska prodaja raket ne krši mednarodnih sankcij, ker gre za »obrambno«, ne pa napadalno orožje, ter da ne verjame, da bo ta sporazum spodkopal uspeh pogajanj z Iranom - toda v tem primeru se seveda postavlja vprašanje, zakaj je potemtakem ameriški zunanji minister sploh klical ruskega kolega, da bi mu izrazil svoje nezadovoljstvo zaradi odmrznitve iransko-ruske vojaške pogodbe. Očitno je, da je ruska diplomacija pogodbo »odmrznila« ravno v pravem trenutku in s tem dosegla svoje cilje, ker tudi ZDA v zadnji fazi pogajanj zoper to potezo ne morejo narediti prav veliko. Ameriški predsednik je namreč soočen tudi z velikim odporom republikanske večine v senatu in v predstavniškem domu zoper dogovor z Iranom, zato si v tem trenutku, po napovedi »okvirnega sporazuma« z Iranom neuspeha očitno ne more več privoščiti. Vodja večine v predstavniškem domu Kevin McCarthy je namreč v zakonodajni postopek že poslal zakon, ki bo kongresu omogočil ponovno oceno sporazuma z Iranom. Razpravo o tem je začel tudi predsednik senatnega odbora za zunanje zadeve Bob Corker - in to navkljub sporočilom Bele hiše o tem, da pogajanja z Iranom dobro napredujejo.

Z bolj učinkovito rusko protizračno zaščito iranskega neba pa bi cena za napad na Iran s strani ZDA, Izraela ali Savdske Arabije lahko postala izjemno visoka. Nove rakete z dosegom okoli 250 kilometrov lahko istočasno spremljajo in zasledujejo več ciljev hkrati. Čeprav so rakete S-300 orožje, ki spada v arzenal nekdanje Sovjetske zveze, bi z novimi posodobitvami te rakete lahko odigrale zelo pomembno vlogo jezička na tehtnici razmerja sil na Bližnjem vzhodu - tudi zaradi vse večje nevarnosti, ki jo za Iran in njegove interese predstavlja Savdska Arabija, ki je skupaj s svojo »koalicijo voljnih« že začela s svojo prvo večjo samostojno vojaško intervencijo v Jemnu.

Sicer pa je iz Rusije skorajda istočasno prišla tudi vest o tem, da bo Rusija še nekoliko boljše rakete S-400 prodala - Kitajski. S tem bo Kitajska postala prvi tuj kupec teh, trenutno najnaprednejših ruskih protiletalskih raket, ki so v operativni uporabi. Rakete S-400 »Triumf«, ki jih proizvaja koncern Almaz-Antey, so v uporabi od leta 2007, kmalu pa naj bi jih nadomestile popolnoma nove rakete S-500. Raketni sistem S-400 lahko istočasno spremlja 36 tarč ter jih napade iz oddaljenosti 400 kilometrov. Analitiki so doslej ocenjevali, da Rusija teh raket ne bo prodala Kitajski iz vrste razlogov. Na prvem mestu je seveda ruski strah pred kopiranjem ruske tehnologije, hkrati pa tudi Rusija še vedno tudi sama nima dovolj teh sistemov v svoji oborožitvi. Toda očitno so številni drugi razlogi, od ukrajinske krize, padca cen nafte in izzivov, s katerimi se Rusija sooča zaradi zahodnih sankcij, vplivali na to, da se je Rusija odločila za tesnejše sodelovanje s Kitajsko.

Kitajska ima sicer okoli 40 raketnih sistemov S-300PMU in okoli 60 HQ-15/18s, kar je kitajska verzija istega ruskega sistema. Nove rakete bodo vsekakor precej okrepile tudi kitajsko zračno obrambo. Lanskega maja sta Rusija in Kitajska podpisali tudi več velikih sporazumov, na primer več kot 400 milijard dolarjev vreden sporazum o dobavi ruskega plina Kitajski. Drug podoben sporazum se pričakuje letos. Predvsem ta drugi sporazum bo Rusiji prvič omogočil, da plin pošilja Evropi ali azijskim državam. Plina iz prvega plinovoda (Moč Sibirije) se namreč ekonomsko ni splačalo pošiljati v Evropo, drugi pa bo tudi Rusiji omogočil »diverzifikacijo« njenih trgov.