Kako vojaški pogodbeniki spreminjajo vojskovanje

Zasebni vojaški pogodbeniki so v zadnjih 25 letih čedalje pogosteje prisotni v konfliktih, kar vnaša spremembe v vojskovanje, pa tudi širše v mednarodne odnose. Možnost najema zasebnih vojaških podjetij državam znižuje ovire za sodelovanje v vojni - ali torej več vojaških pogodbenikov pomeni tudi več vojn?

Vojaški pogodbeniki so obstajali že v srednjem veku, a so z nastopom vestfalske države, ki naj bi imela monopol nad silo, poniknili. Ponovno so priplavali izpod površja šele v dekolonizacijskih vojnah v Afriki in se začeli uveljavljati po koncu hladne vojne. Vlade jih najemajo, da zanje opravijo stvari, ki jih same ne morejo ali ne želijo narediti, najemajo pa jih tudi druge organizacije.

»Zasebna vojaška industrija omogoča državam sodelovanje v vojni, brez da bi si mazale roke s krvjo svojih državljanov. To pa ustvarja moralno tveganje, saj so s tem ovire za vstop v konflikt nižje,« v intervjuju za Atlantic poudarja Sean McFate, ki je bil tudi sam pogodbenik enega od zasebnih vojaških podjetij DynCorp in je avtor knjige Moderni plačanec.

McFate vojaške pogodbenike primerja z brezpilotnimi letali – oboji vladam znižujejo stroške udeležbe v vojni. »Poglejte, kaj se dogaja v Nigeriji. Če so pogodbeniki, ki jih je Nigerija najela za boj proti Boko Haramu dejansko uspešni, bo zagotovo nekdo predlagal, da nekaj podobnega naredijo proti milici al-Shabab v Somaliji. Zlahka si tudi predstavljam, da se nato pojavijo pogodbeniki, ki bodo rekli, da lahko enako stvar naredijo za desetino cene z uporabo 200 oboroženih brezpilotnih letal. Tako dejansko lahko pride do stopnjevanja in doseganja cene, ki bo ustrezala potrošnikom. Ne želim obravnavati konfliktov enako kot blago, a pri tej industriji dejansko gre za to,« razlaga. »Prednost« vojaških pogodbenikov je, da so zelo apolitični, pomemben jim je predvsem zaslužek.

Avtor knjige Moderni plačanec ob tem opozarja tudi na dejstvo, da si lahko zasebne vojske privoščijo več kot nacionalne vojske, na primer kršijo človekove pravice, saj jih za razliko od vlad zaradi tega redko preganjajo. To je bilo še posebej odmevno med iraško in afganistansko vojno, ko so se ZDA začele posluževati najemanja zasebnih vojaških podjetij. Ena izmed zloglasnejših stvari, ki so se dogajale med iraško vojno, je bila vpletenost vojaških plačancev ameriškega podjetja Blackwater v številne poboje Iračanov. Nekateri zasebni vojaki in varnostniki so za svoja dejanja sicer že odgovarjali, recimo varnostniki zasebnega vojaškega podjetja Blackwater, ki so leta 2007 streljali na trgu v Bagdadu in ubili 14 ter ranili 17 ljudi, je porota ameriškega zveznega sodišča spoznala za krive. A kot smo pisali v Mladini, so podpisnice mednarodnih aktov o vojnem pravu države, zato se jih morajo nacionalne vojske strogo držati, medtem ko je pri zasebnikih veliko teh pravil na drugem mestu - prva je vedno učinkovitost pri izvedbi naloge, ne glede na žrtve.

Vse to so za McFata znaki, da bo v svetu čedalje več vojn – sicer ne vojn razsežnosti druge svetovne vojne, ampak manjših vojn, saj je to zasebnim vojaškim pogodbenikom v interesu. Čedalje bolj dostopna in poceni vojaško tehnologijo jim omogoča obstoj in konkurenčnost. »Imamo odprt trg za vojaške sile in imamo trge s tehnologijo. Povpraševanje in ponudba se bosta našla, to pa bo omogočilo zelo majhni skupini ljudi, da naredi veliko škode,« zaključuje McFate.

O vojaških pogodbenikih in tem, da je vojna naravno stanje neoliberalizma, je pisal Marcel Štefančič, jr. že leta 2010. »Kot veste, je v Iraku le še 50.000 ameriških vojakov - svoj čas jih je bilo 170.000. Pomeni, da se je število ameriških vojakov dramatično zmanjšalo. Nič hudega, še manj dramatičnega: se je pa po drugi strani dramatično povečalo število privatnih varnostnikov, ki so zamenjali ameriške vojake in ki jih zaposlujejo podizvajalska podjetja a la Blackwater, pogodbeniki Pentagona, ki jih je okrog 2.700. Ali natančneje: v Iraku je okrog 95.000 privatnih varnostnikov, v Afganistanu pa še več, okrog 112.000. Kar pomeni troje: prvič, privatnih varnostnikov je v Iraku in Afganistanu več kot ameriških vojakov, drugič, ko bodo ameriški vojaki dokončno zapustili Irak, naj bi število podizvajalskih podjetij, ki bodo lifrala privatne varnostnike, nadomestke ameriških vojakov, dramatično naraslo, na 6.000, morda celo 7.000, in tretjič, vojni in okupaciji so povsem sprivatizirali, toda s tem perverznim outsourcingom niso le ustvarili novih, dobro plačanih delovnih mest, ampak so na delovna mesta, ki so jih prej zasedali ameriški vojaki, zaposlili privatno vojsko, ki opravlja nekdanje delo vojakov in ki je bolje plačana od redne vojske. Outsourcing vojaških služb, ki se je začel takoj po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne, je s tem prišel do svojega logičnega zaključka,« je zapisal.