Vse večja nevarnost »hekerske« apokalipse

V zadnjih nekaj letih smo priča več nevarnim, vzporednim pojavom - vse številčnejšim primerom računalniških napadov na infrastrukturo posameznih držav ter vrnitvi k retoriki in politiki, ki je znana že iz časov hladne vojne. Podpora ZDA in EU pri zrušenju prejšnjega ukrajinskega predsednika in pripravljenost Rusije, da na »eskalacijski lestvici« na zahodno intervencijo v Ukrajini odgovori s priključitvijo Krima in pomočjo ruskim upornikom na vzhodu države, predstavljajo največjo mednarodno krizo v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Vse več strokovnjakov opozarja, da kljub temu, da med ZDA in Rusijo danes ni ideološkega konflikta, obstaja celo večja napetost kot v času hladne vojne, istočasno pa obstaja manj mehanizmov za preprečevanje tistega, kar bi lahko uničilo naš svet - jedrskega spopada.

Dva visoka nekdanja poveljnika v jedrskih sistemih obeh držav sta tako v zadnjem času izrekla nekaj ostrih opozoril v zvezi z nevarnostjo jedrskega spopada. Prvi je James E. Cartwright, nekdanji general ameriških marincev, namestnik načelnika generalštaba ameriške vojske in poveljnik ameriške strateškega poveljstva, ki nadzoruje jedrske sile, drugi pa je Vladimir Dvorkin, upokojeni generalmajor ruske vojske, ki je vodil raziskovalni inštitut ruskih raketnih sil. Oba sta člana organizacije za zmanjševanje nevarnosti pred jedrskim orožjem »Global Zero« in oba sta zelo zaskrbljena zaradi prihodnosti sveta v primeru, da se bo sedanje stanje odnosov med ZDA in Rusijo še nadaljevalo. Napisala sta skupen komentar v New York Timesu, v katerem sta opozorila na nevarnost pred jedrskim uničenjem in pozvala Moskvo in Washington, da sprejmeta ukrepe za zmanjšanje napetosti. Oba se strinjata, da imata obe državi že iz časov hladne vojne na voljo tri »scenarije« v morebitni prihodnji jedrski vojni.

To so »prvi« oziroma »preventivni napad«, »maščevanje po napadu« in »napad ob opozorilu«. Če kot najmanj verjetno izključimo prvo možnost, je najbolj nevarna možnost prav izvedba napada oziroma »odgovora« na jedrski napad ob morebitnem lažnem ali napačnem opozorilu. Ker imata obe strani na voljo računalniško vodene sisteme, je doslej veljalo, da so ti sistemi varni in da onemogočajo človeške napake. Toda prav zaradi vse bolj sofisticiranih računalniških napadov in širjenja različnih vse bolj zapletenih »trojancev« in računalniških virusov, se je možnost za »lažni alarm« računalniških sistemov v zadnjem času bistveno povečala. In zato ni več nemogoče, da bi določeni zelo sposobni »hekerji« vdrli v sisteme za upravljanje z jedrskim potencialom držav. Dodatna težava je izjemno kratek čas, ki bi ga poveljnika - v konkretnem primeru Barack Obama in Vladimir Putin - imela za odločitev za izvedbo (resničnega) »povračilnega« napada na drugo državo v primeru (sicer lažnega) obvestila o napadu druge strani. Oba strokovnjaka opozarjata, da bi glede na hitrost poleta balističnih držav imela oba poveljnika na voljo samo 15 do največ 30 minut časa za sprejem svoje usodne odločitve. To pa je še posebej v primeru slabih odnosov med državama najbolj nevaren scenarij.

Ob tem je zadnji ruski satelit, ki je bil namenjen izključno nadzoru izstrelitev medcelinskih raket z ameriškega ozemlja in podmornic, prenehal delovati lani jeseni, kar vzbuja dvom, da bi bile npr. ruske informacije glede tega enako zanesljive kot doslej. Rusija je pomanjkanje svojih vojaških satelitov nadomestila z radarskimi sistemi ob svojih mejah. Nekateri že delujejo, nekateri pa so šele v preizkusni fazi. Za razliko od satelitov lahko radarji omogočijo natančneje določanje, kam so usmerjene določene izstreljene rakete, toda šele tedaj, ko so rakete v njihovem dosegu, torej bliže mejam Rusije - to pa pomeni, da je časa za odločitev še manj kot ob »satelitskem alarmu«, saj se rakete »prikažejo« na ruskih radarjih šele 10 ali 15 minut po izstrelitvi, kar pomeni, da je tudi odločitev o protiukrepih v Rusiji potrebno sprejeti v najkasneje 10 ali 15 minutah. Na ta način imajo ruski poveljniki sicer več natančnih informacij o projektilih ali letalih, ki se približujejo ruskim mejam, hkrati pa imajo manj časa kot v preteklosti, da sprejmejo svoje odločite. Vse to pa povečuje možnost napačnih odločitev, napačnih ocen situacije in podobno. Pri vsem tem pa je že ameriški predsednik George Bush odstopil od pogodbe o omejevanju protiraketne obrambe, kar je povzročilo odpoved več drugih pogodb z vojaško vsebino med ZDA in zavezniki ter Rusiji. ZDA tako več ne sodelujejo pri odstranjevanju zastarelih jedrskih sistemov v Rusiji, Rusija pa je odpovedala pogodbo o konvencionalnih silah v Evropi.

Zanimivi so tudi podatki študije, objavljene leta 2013 v Journal of Conflict Resolution, ki sta jo naredila profesorja Univerze Emory Simon A. Mettler in Dan Reiter, ki ugotavlja, da je bolj verjetno, da bodo države, ki imajo balistične rakete, začele z vojaškimi akcijami zoper druge države, po drugi strani pa je manj verjetno, da bodo same tarče vojaških akcij drugih držav. Gre za prvo empirično študijo učinkov posedovanja balističnih izstrelkov. Njuna raziskava je po izsledkih enaka ugotovitvam Komisije za oceno nevarnosti balističnih izstrelkov iz leta 1998 oziroma »Rumsfeldove komisije«, ki je ugotovila, da »vrsta držav z regionalnimi ambicijami ne pozdravlja ameriške vloge kot sile, ki zagotavlja stabilnost v njihovih regijah in tega ne sprejemajo pasivno«. Balistične rakete in orožje za množično uničevanje pa vidijo kot pot za omejevanje te sposobnosti ZDA. Raziskava tudi kaže, da »balistične rakete povečujejo nevarnost začetka kriz samo med nejedrskimi silami, balistične rakete pa vplivajo na to, da so države manj verjetno tarče samo med jedrskimi državami.« Pri tem imajo balistične rakete vrsto prednosti pred letali. Na prvem mestu je večja verjetnost, da bodo zadele svoje cilje, saj so sistemi za protiraketno obrambo še vedno manj dodelani kot protiletalski sistemi. Istočasno pa rakete tudi nimajo »pilotov« in zato njihova uporaba ne predstavlja nevarnosti za osebje, ki z njimi upravlja. Balistične rakete svoje cilje dosežejo tudi »veliko hitreje«. Države pa so tudi bolj varne, če imajo rakete na trdo gorivo in ne na tekoče gorivo - tiste s trdim gorivom namreč lahko poletijo veliko hitreje.

Zaradi vse te »hitrosti« je svet izpostavljen vedno večji nevarnosti, da doživi »računalniško programirano« jedrsko katastrofo. Znanih je več primerov iz zgodovine, ko se je svet v času hladne vojne samo zaradi odločitev pogumnih posameznikov na obeh straneh železne zavese v zadnjem trenutku rešil pred apokalipso. Zato bi bil resničen »reset« odnosov med velikimi silami res nujno potreben - čim prej.