Misija nedokončana

Pred več kot dvanajstimi leti, prvega maja leta 2003, je ameriški predsednik George Bush v svojem znanem govoru na letalonosilki Abraham Lincoln razglasil, da je v Iraku »misija končana«, da je glavnih vojaških operacij »konec« ter da so ZDA s svojimi zavezniki »prevladale«. Toda ZDA dejansko nikoli niso povsem odšle iz Iraka. Še danes je tam na tisoče inštruktorjev, letala ZDA neprestano bombardirajo položaje Islamske države, ozemlje Iraka pa se je skupaj z ogromnimi prostranstvi Libije in Jemna spremenilo v varno področje delovanja najbolj ekstremističnih islamskih skupin.

Pred govorom Georga Busha je bilo v Iraku po podatkih organizacije Iraqi Body Count ubitih 7412 civilistov, po njem pa 149.053 civilistov. Po govoru Georga Busha je v Iraku življenje izgubilo 4637 pripadnikov ameriške vojske, pred govorom, skupaj z obdobjem vojaških operacij zoper iraško vojsko, pa le 172. Ameriški vojaški izdatki samo za ta konflikt so se do septembra leta 2014 povzpeli na 815 milijard dolarjev, od tega pa je bilo 93 odstotkov denarja porabljenih po letu 2003. Gre za okoli 16-kratno povečanje izdatkov, kot ga je za iraško operacijo načrtovala Busheva administracija. Sicer pa je celo George Bush oktobra leta 2009 v Kanadi priznal, da mu je žal, da se je postavil pred napis »Misija končana« in zatrdil, da »nikoli ni prodal svoje duše« ter da je vse vedno delal tako, kot je menil, da je prav.

Bush pa ni bil edini ameriški predsednik, ki je »končal« v resnici nikoli končano operacijo v Iraku. Naslednji je to storil ameriški predsednik Barack Obama, ki je avgusta leta 2010 prav tako napovedal konec ameriške operacije »Iraška svoboda«, ki je večini prebivalcev Iraka prinesla le državljansko vojno in nadaljevanje tiranije v drugačni obliki. Kljub temu pa je umik večine ameriških sil iz Iraka pomenil zmanjšanje ameriških izdatkov za iraško operacijo na »samo« 3,2 milijarde dolarjev letno. Največ so ZDA v Irak sicer«investirale« leta 2008 – kar 142 milijard dolarjev – toda žal je bila večina denarja uporabljena prav za orožje in vojaške operacije in zato ni imela nikakršnega učinka na življenje običajnih ljudi.

Še večji problem je morda to, da je prinašanje svobode »na bajonetih« v bližnjevzhodnih državah prineslo vrsto slabih posledic. Največji zmagovalec intervencije ZDA v Iraku je postal Iran, njegovim regionalnim ambicijam pa se je zoperstavila Savdska Arabija z zavezniki. Obe državi sta prav sedaj, kot je prepričan Farzin Badimi iz Bližnjevzhodnega inštituta v Washingtonu - kljub temu, da ZDA več ne posega neposredno v konflikt v Jemnu - na poti proti vse večji zaostritvi odnosov. Tako je na primer 28. junija savdsko vojaško letalstvo bombardiralo pristajalno stezo v jemenski Sani, da bi s tem preprečilo pristanek iranskega letala v jemenski prestolnici, ki jo nadzirajo Hutiji, ki so v državi večinoma prevzeli oblast. Iranski Airbus A-310 pred tem ni spoštoval ukazov jemenskih vojaških pilotov letal F-15, ki so mu ukazali, da naj zapusti jemenski zračni prostor.

ZDA bi se tako lahko znašle v še bolj zapletenem položaju kot sedaj, kjer po eni strani ZDA in Iran skupaj nastopata zoper Islamsko državo, po drugi strani pa ZDA podpira tudi akcije Savdske Arabije zoper oblast v Jemnu, ki jo podpira Iran. K temu pa je seveda potrebno dodati tudi vsa prostranstva kaotičnega stanja od libijskih puščav preko vojaško vodenega Egipta do uničene Sirije, nestabilnega Libanona, propadlega »bližnjevzhodnega procesa« med Palestinci in Izraelom, vse do de facto poraza zahodne intervencionistične koalicije v Afganistanu in obrobnih predelih Pakistana ter vznika nove, teroristične »Islamske države« v Iraku. Misija ZDA je torej danes, 12 let po usodni napaki Busheve administracije, ki so jo vneto podpirali tudi tedanji slovenski politiki na oblasti – še zdaleč od »dokončane«. Pravzaprav nikoli ne bo »končana«, še posebej pa ne tako, kot so si jo zamislili »daljnovidni« ameriški geostrateški načrtovalci.