Intervju: Katarina Bergant

Na pogovor z dr. Katarino Bergant, se je v pismih odzval pravnomočno obsojeni bivši poslanec Zoran Thaler, ki zaključuje, da sodišče v moji osebi „ni bilo sposobno ločevati med medijskim, političnim in pravnim nivojem zadeve“ in, da „se je odločilo presojati v skladu z medijskim pričakovanjem in drhalsko miselnostjo spletnih forumov.“

Tudi sam lahko rečem, da sem z zanimanjem prebral izjave moje bivše kolegice s tožilstva in se z večino njih tudi strinjam, še zlasti s stališčem, da je to, kje so meje kaznivosti, ki bi jih lahko preiskovalni novinarji prestopili, zelo zahtevno strokovno vprašanje. Bi pa bil sam pri izpostavljanju primera delovanja novinarjev Sunday Timesa zelo previden pri dajanju ocene, da naj bi bil novinar v danem primeru storilec kaznivega dejanja dajanja podkupnine, kajti jasno je, da gre v takšnem primeru za naklepno kaznivo dejanje, zaradi česar bi se sam, kot kazenski pravnik raje najprej vprašal, če so novinarji imeli dejansko naklep ponuditi podkupnino. Sam sem prepričan, da takšnega naklepa pri novinarjih ni bilo in v sklepu, s katerim sem zavrnil predlog za izločitev dokazov sem, med drugim poudaril, da je šlo v tem primeru za preiskovalno novinarstvo, ne pa za nezakonito uporabo prikritih ukrepov ali napeljevanje h kaznivemu dejanju. Ne nazadnje pa se tudi pri dovoljenem prikritem ukrepanju pri presoji, če je šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti ugotavlja predvsem, če bi ukrep, kot je bil izveden, h kriminalni dejavnosti izzval tudi takšno osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (III. odstavek 155. čl. ZKP). Kakorkoli, zoper moj sklep o neizločitvi dokazov, se je zagovornik pritožil, a je senat Višjega sodišča v Ljubljani takšno pritožbo zavrnil, kar pa obsojenec, njemu zelo prikladno, seveda „pozabi“ omeniti, prav tako tudi ne, da je bila zavrnjena še pritožba zoper sklep o preiskavi in da je potem sklenil sporazum s tožilstvom, na podlagi katerega je bila tudi izrečena sodba. Seveda je s takšnim prirejanjem lažje s prstom pokazati na preiskovalnega sodnika kot na edino osebo, ki naj bi imela vpliv na tek kazenskega postopka. Ne nazadnje je preiskava namenjena izvedbi dokazov, pri čemer bi bilo zelo zanimivo slišati, kaj bi novinarja povedala kot priči. V takšnem primeru se ne bi pogovarjali le o posnetku, ampak o celotni zgodovini in vsebini srečanj ter pogovorov, pribavil pa bi se tudi osnutek amandmaja, ki naj bi ga tedanji evropski poslanec vložil, po pogovorih z novinarjema. Obdolženec bi imel v takem primeru, skupaj z zagovornikom seveda ravno tako možnost postavljanja vprašanj in komentarjev in morda bi se takrat utegnilo pokazati, da je bila dejavnost novinarjev protizakonita. Ali pa tudi ne. Vsekakor, v trenutku, ko je bil sklenjen sporazum o priznanju krivde ni bilo več osnove za izvedbo preiskave. Osebno menim, da obsojenec sporazuma ni sklenil zato, ker je hotel, da se čimprej konča (zanj sicer mučen – na tej točki verjamem) postopek, ampak bolj zaradi bojazni pred soočenjem z novinarjema Sunday Timesa. Ne nazadnje ne gre pozabiti, da je bil bivši evropski poslanec iz Avstrije, Strasser tudi obsojen zaradi takšnega kaznivega dejanja in to na podlagi enakih dokazov, kot v našem primeru, sodbo pa je, po poročanju medijev, potrdilo avstrijsko vrhovno sodišče. Pa ne, da tudi avstrijski sodniki delajo takšne napake, kot jih obsojenec pripisuje meni? Skratka, če obdolženec v postopku zatrjuje, da ni kriv, oziroma, da je bil na nek način izzvan, se to še najbolje lahko ocenjuje ob izvedbi dokazov, ne pa zgolj na podlagi njegove trditve, kajti tudi na Dobu naj bi večina „sedela“ po nedolžnem, to seveda, če se vpraša le kaznjence.

Na koncu bi dodal še, da si naziv, s katerim je mojo funkcijo opremil obsojenec, štejem v osebni kompliment, čeprav seveda ni bilo mišljeno tako. To pa zato, ker sem prepričan, da velika večina ljudi (nisem siguren, če tudi obsojenec) ve, da je veliko pozitivneje biti tviteraški preiskovalni sodnik, kot pa preveč pohlepen politik.