Govorica orožja

Je objava načrtov, s pomočjo katerih je mogoče izdelati pravo, pa čeprav le plastično pištolo ali puško, del pravice do svobode govora ali pa - razpečevanje orožja? S tem vprašanjem se bodo morala sedaj ukvarjati ameriška sodišča, ki jih je s svojo tožbo izzval Cody Wilson iz Teksasa, avtor plastične pištole »Liberator« (Osvoboditelj). To je mogoče izdelati s 3D tiskalniki, ki so že v prosti prodaji.

Pred dvema letoma je Wilson ob objavi svojih načrtov za izdelavo pištole dobil opozorilo ameriškega zunanjega ministrstva, ki je od njega zahtevalo, da s spleta odstrani načrte za izdelavo pištole ter mu zagrozilo s kazenskim pregonom v primeru neupoštevanja zahteve zaradi kršenja zakonov, ki urejajo izvoz nedovoljenega orožja.

Wilson sedaj sodno izpodbija utemeljenost tega pisma, vse to pa ob precejšnji podpori organizacij, ki se zavzemajo tako za svobodo govora kot tudi za svobodo nošenja orožja, ki je v ZDA še posebej zavarovana. V tožbi zatrjujejo, da je posebna agencija ameriškega obrambnega ministrstva oziroma njen direktorat za nadzor prodaje orožja (DDTC) kršila prvi amandma k ameriški ustavi, ki vsem zagotavlja svobodo govora, s tem ko so od Wilsonovega podjetja Defense Distributed zahtevala, da umakne načrte orožja s spleta. Direktorat ameriškega zunanjega ministrstva je torej trdil, da je Wilson že zgolj s tem, ko je na spletu objavil zgolj načrte za izdelavo orožja, naredil enak prekršek, kakor če bi orožje izdelal in ga resnično nepooblaščeno izvozil izven ZDA. Toda zagovorniki Wilsonove poteze sedaj trdijo, da so načrti »govor« in da je ameriška svoboda govora zaščitena tudi na spletu - četudi bi to pomenilo, da je mogoče orožje izdelati samo z nekaj kliki z miško.

»Ker je internet na voljo povsod, je po njihovem mnenju objava nečesa na internetu enaka izvozu, zunanje ministrstvo pa to uporablja za omejevanje svobode govora. To je predhodna prepoved, veliko omejevanje svobode govora, ki nima podlage v naši ustavi,« opozarja Alan Gura, odvetnik, ki vodi primer. Vse skupaj je precej podobno »kripto vojnam« oziroma sodnim sporom zaradi objave kriptografskih šifer v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so državne ustanove trdile, da je del programske opreme, imenovane PGP, za državo enakega pomena kot orožje. Izumitelj tega kodnega zapisa se je zaradi tega znašel celo v preiskavi. Na koncu je pravosodno ministrstvo zavrglo primer. Toda še pred tem je kriptograf Dan Bernstein tožil zunanje ministrstvo in trdil, da je omejevanje razširjanja kode v nasprotju z ameriškim prvim amandmajem in na sodišču uspel. Kmalu zatem je nadzor nad izvozom programske opreme dobilo ministrstvo za trgovino, spremenjena pa je bila tudi zakonodaja, da v prihodnje ne bi prihajalo do novih sodnih sporov. Toda dve desetletji pozneje se z izumom 3D tiskalnikov, ki omogočajo, da se različni plastični deli, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti pištolo, izdelajo kar doma, ob uporabi navadnega osebnega računalnika. Sedanji spor je zato »duhovni naslednik« spora, ki gaje nekoč vodil Dan Bernstein. Vendar znova nima zgolj »ameriške« dimenzije, pač pa je dejansko pomemben za ves svet. Svet vsekakor ne bo več enak, če si bo kdorkoli lahko preprosto, toda učinkovito in smrtonosno orožje izdelal kar »v lastni režiji«, na domačem tiskalniku, ne da bi se ukvarjal s psihološkimi testi, prošnjami policiji za dovoljenje za nošenje orožja in podobno.

Wilson si prizadeva razširiti svoja preprosta orožja po vsem svetu - z namenom, ki je vsaj na prvi pogled plemenit, namreč, da omogoči ljudem, da se oborožijo, sami zaščitijo in po potrebi branijo pred monopolom nasilja in oblasti, ki ga predstavlja država.

Vendar pa vsi odvetniki niso prepričani, da bo skupini uspelo. Pismo zunanjega ministrstva, s katerim so podjetju Defense Distributed prepovedali objavo načrtov, je verjetno res enako »cenzuri«, ki je v nasprotju z ameriško ustavo, toda kot opozarja odvetnik Ansel Halliburton, bi »možnost, da se prenese datoteka in se s pritiskom na ukaz 'tiskaj' izdelajo deli, iz katerih se lahko sestavi pištola, lahko nekatere sodnike prepričala, da so CAD datoteke dejansko funkcionalne stvari in da to dovoljuje vladi, da določi, kako se bodo uporabljale«.

Toda odvetniki Defense Distributed se ne sklicujejo samo na prvi amandma k ameriški ustavi, ki vsem zagotavlja pravico do svobode govora, pač pa tudi na drugi amandma, ki zagotavlja pravico do nošenja in pridobitve orožja, ki naj bi ga pismo zunanjega ministrstva omejevalo. Obenem se sklicujejo še na peti amandma in trdijo, da so bile njihovemu klientu kršene tudi procesne pravice, saj nobeno vladno telo ne bi smelo groziti komurkoli z kaznijo, ne da bi predhodno ugotovilo, ali gre sploh za nezakonite objave in brez kakršnegakoli časovnega okvirja. Defense Distributed je namreč po prejemu pisma zaprosilo za dovoljenje za objavo svojih datotek, vendar od državnega organa dve leti ni dobilo odgovora. Prav zato so tudi sprožili tožbo. S tožbo želijo doseči sodno prepoved omejevanja svoje pravice do objave načrtov za dele plastične pištole, pa tudi odškodnino zaradi škode, ki je nastala zaradi neodzivnosti države ter njene prepovedi.

Po drugi strani pa je razširjenost datotek v spletu že poskrbela za to, da je država to, kar zahteva, pravzaprav že za zmeraj izgubila. V samo dveh dneh po državni prepovedi je namreč načrte podjetja Defense Distributed s spleta shranilo 100.000 uporabnikov. Ko so načrte umaknili s svoje spletne strani, so se pojavili na Pirate Bayu in podobnih spletnih straneh za prenos torrentov, ki jih je pravzaprav nemogoče ustaviti. Nekateri načrti so bili nato še dodatno izboljšani s strani drugih anonimnih avtorjev. »Tega ne moreš ustaviti. Ne moreš nekoga kaznovati zaradi govora, ker meniš, da bi bil govor lahko uporabljen za kaj slabega... Če samo pomislite na vse te datoteke, ki so že v spletu, je to prava zmešnjava. To je tako, kot če bi poskusili ujeti delčke dima,« opozarja Matthew Goldstein, eden od strokovnjakov v pravnem timu Defense Distributed.