NATO znova uvaja "rdeči telefon"

Razkazovanje najmodernejšega ruskega orožja ob dnevu zmage na Rdečem trgu v Moskvi je imelo, tako kot je to običajno pri vseh paradah, predvsem psihološke in propagandne namene. Vendar pa je istočasno zelo jasno pokazalo tudi na precejšen napredek ruske vojske in industrije, ki je v zadnjih več kot 15 letih bistveno okrepila arzenal države. Ker pa tudi ZDA v orožje vlagajo več kot sedem drugih (včasih celo deset) držav, ki so po vojaški porabi na svetu takoj za njo, svet pa ob spodkopani avtoriteti OZN postaja vse bolj "multipolaren", se povečujejo tudi možnosti za resnejše konflikte in celo vojne med velikimi silami. Prav v tem trenutku, na primer, potekajo prvi kitajsko-ruski skupni manevri v Sredozemlju, medtem ko članice zveze NATO razkazujejo svoje vojaške enote na manevrih v baltskih državah, Poljski in tudi Ukrajini.

Prav zato je v zadnjih tednih prišlo tudi do nekaterih premikov, s katerimi poskušajo največje države sveta vendarle vsaj omiliti, da se zgodi najhujše. Zveza NATO tako na primer znova uvaja "rdeči telefon" z Moskvo. Neposreden stik z Moskvo naj bi po pisanju Frankfurter Allgemeine Zeitunga imel glavni poveljnik zveze NATO v Evropi. Ta telefon naj bi bil "stalno odprt". Pobudo za njegovo uvedbo je dal nemški zunanji minister Frank Walter-Steinmeier, predvsem zaradi napetosti, ki je nastala po konfliktu v Ukrajini. Walter Steinmeier sicer velja za pristaša bolj umirjenega odnosa do Moskve in ne zagovarja novih sankcij proti Moskvi, pač pa kot najpomembnejšo nalogo izpostavlja uresničevanje sporazuma iz Minska, ki pa je po številnih kršitvah premirja z obeh strani znova pred težko preizkušnjo. Sicer pa je bil prvi "rdeči telefon" v času hladne vojne vzpostavljen že med tedanjo ZSSR in ZDA v času kubanske krize avgusta leta 1963, ko se je svet res nahajal na samem robu jedrske katastrofe.

Druga pomembna pobuda je prišla iz Švedske, kjer je zunanja ministrica Margot Wallström znova pozvala jedrske države sveta, da se zavzamejo za prepoved jedrskega orožja ter v okviru OZN pristopijo h konferenci, ki bi se ukvarjala s tem vprašanjem. Po oceni Wallströmove je to danes "bolj nujno kot kdajkoli", saj gre za "preživetje človeštva", še posebej v času, ko v New Yorku poteka konferenca o uresničevanju konvencije o neširjenju jedrskega orožja (NPT), na katerem pa – zaradi zahodnih sankcij – ne sodeluje Rusija. "Naše stališče je jasno. Vse jedrsko orožje je potrebno odpraviti. Jedrska eksplozija bi imela nepredstavljive humanitarne posledice," opozarja švedska zunanja ministrica. Danes je na svetu sicer "le" še okoli 16 000 jedrskih orožij, kar je precej manj od 70 000, kolikor jih je bilo še sredi osemdesetih let. Kljub temu pa je tudi ta količina dovolj velika za nekajkratno uničenje sveta. Kitajska, Rusija, ZDA, Izrael in Velika Britanija še naprej vlagajo velike količine denarja v jedrski arzenal. Tudi Severna Koreja krepi svojo jedrsko oborožitev. Edina pozitivna novica v zvezi s tem vprašanjem zato prihaja iz Švice, kjer potekajo pogajanja skupine 5+1 z Iranom o nadzoru nad jedrskimi potenciali te države.

Na vse večjo nevarnost jedrskega spopada sta nedavno opozorila tudi dva visoka nekdanja poveljnika v jedrskih sistemih obeh držav. Prvi je James E. Cartwright, nekdanji general ameriških marincev, namestnik načelnika generalštaba ameriške vojske in poveljnik ameriške strateškega poveljstva, ki nadzoruje jedrske sile, drugi pa je Vladimir Dvorkin, upokojeni generalmajor ruske vojske, ki je vodil raziskovalni inštitut ruskih raketnih sil. Oba sta člana "Global Zero" komisije za zmanjševanje nevarnosti pred jedrskim orožjem in oba sta zelo zaskrbljena zaradi prihodnosti sveta v primeru da se bo sedanje stanje odnosov med ZDA in Rusijo še nadaljevalo. Oba sta napisala skupen komentar v New York Timesu, v katerem sta opozorila na nevarnost pred jedrskim uničenje in pozvala Moskvo in Washington, da sprejmeta ukrepe za zmanjšanje napetosti. Oba se strinjata, da imata obe državi že iz časov hladne vojne na voljo tri "scenarije" v morebitni prihodnji jedrski vojni. Kot največjo nevarnost sta navedla "napad ob napačnem opozorilu". Zaradi vse bolj sofisticiranih računalniških napadov in širjenja različnih vse bolj zapletenih "trojancev" in računalniških virusov se je namreč tudi možnost za "lažni alarm" računalniških sistemov v zadnjem času bistveno povečala. Dodatna težava je izjemno kratek čas, ki bi ga poveljnika – v konkretnem primeru Barack Obama in Vladimir Putin – imela za odločitev za izvedbo (resničnega) "povračilnega" napada na drugo državo v primeru (sicer lažnega) obvestila o napadu druge strani. Oba strokovnjaka opozarjata, da bi glede na hitrost poleta balističnih držav imela oba poveljnika na voljo samo 15 do največ 30 minut časa za sprejem svoje usodne odločitve. Ob tem je zadnji ruski satelit, ki je bil namenjen izključno nadzoru izstrelitev medcelinskih raket z ameriškega ozemlja in podmornic, prenehal delovati lani jeseni, kar vzbuja dvom, da bi bile npr. ruske informacije glede tega odslej lahko enako zanesljive kot doslej. Rdeči telefon bo zato dobrodošel, vendar pa njegova ponovna uvedba zagotovo ni dovolj za zagotovitev trajnega miru, prej nasprotno.