Igor Mekina

 |  Svet

Ameriška pravljica o smrti Osame bin Ladna

Eden najbolj znanih ameriških novinarjev je razkril neresničnost ene od največjih zgodb v zadnjem času. Seymour Hersh je v članku za London Review of Books opisal nekatere podrobnosti »operacije Geronimo«, v kateri so ameriški mornariški specialci maja 2011 v pakistanskem Abotabadu ubili vodjo teroristične mreže Al Kaida, ki je v popolnoma drugačni luči prikazala celotno operacijo. "Zgodbo Bele hiše bi lahko napisal tudi Lewis Carroll,” je zapisal Hersh in s tem primerjal "uradno" različico o uboju Osame bin Ladna z pravljico "Alice v čudežni deželi". Hersh je novinar stare šole, Pulitzerjev nagrajenec, ki je leta 1968 zaslovel z razkrivanjem vojnih zločinov v Mi Laiu v Vietnamu in drugih kršitev mednarodnega prava s strani ameriške vojske. Leta 2004 je odkril mučenja, ki so jih ameriški vojaki izvajali v iraškem zaporu Abu Grajbu, svoje zgodbe pa pripravlja počasi, tudi po več let.

Hershovi viri popolnoma izpodbijajo zgodbo o tem, da naj bi ameriški obveščevalci skrivališče Osame bin Ladna našli preko kurirjev, akcijo izvedli brez dovoljenja pakistanskih oblasti, nato vdrli v prostore, ubili vodjo teroristov, ki naj bi se celo skrival za ženskimi hrbti, nato pa ga "pokopali" v morju. Poleg visokega, upokojenega uradnika ameriške obveščevalne službe sta Hershu informacije dala tudi dva druga visoka obveščevalca, ki sta sodelovala pri treningu "Tjulnjev", ki so izvedli akcijo ter dva obveščevalca Pakistana.

V resnici pa so za informacijo o lokaciji Osame bin Ladna Američani izvedeli od visokega obveščevalca pakistanske obveščevalne službe, ki je za to zahteval 25 milijonov dolarjev in danes že dela v ZDA kot "svetovalec" CIE, akcijo pa so izvedli ob sodelovanju pakistanske vojske in pakistanske tajne službe. Ameriški »Tjulnji« bi lahko Osamo bin Ladna prijeli živega, kajti njegovi pakistanski čuvaji so se pred ameriškim napadom na njegovo skrivališče namenoma umaknili. Osama bin Laden je bil v trenutku eksekucije že invalid, priklenjen na aparate, pokopan pa ni bil v morju, pač pa naj bi dele njegovega telesa marinci raztresli iz helikopterja nad planinskimi masivi Hindokuša.

Pakistanska tajna služba je namreč dobro vedela za bin Ladnovo »skrivališče« že vse od leta 2006. Vodja zloglasne teroristične mreže v Abotabadu je bil pravzaprav ujetnik pakistanske tajne službe, kar je ta uporabljala v pogajanjih z Al Kaido v Afganistanu in Pakistanu. Ob svojem pisanju se Hersh opira informacije višjega obveščevalca, ki so mu bile znane prve informacije o prisotnosti Osame bin Ladna v Abbotabadu. Hersh izrecno piše, da sta armadni general Ashfak Parvez Kajani in general Ahmed Šuja Paša, generalni direktor pakistanske obveščevalne službe ISI vedela za lokacijo Osame bin Ladna že pred vpadom v njegovo skrivališče. Ameriška administracija je takoj potem, ko je izvedela za skrivališče Osame bin Ladna, od vodilnih pakistanskih vojaških poveljnikov zahtevala DNA dokaze, da se v skrivališču res skriva vodja teroristov, ki je načrtoval napade 11. septembra leta 2001. Ko so dobili vzorec, so se začela pogajanja o tem, kako naj bi izpeljali vdor. ZDA so Pakistanu, v kolikor bi dovolil likvidacijo Osame, zagotovile vso diplomatsko zaščito in tudi diplomatsko "maskiranje" celotne zadeve. Prav zato so pakistanske oblasti po akciji uradno protestirale in trdile, da o akciji niso vedele nič. Spor med obema državama po akciji je bil torej zaigran, saj bi bilo sodelovanje pakistanskih oblasti v akciji oblast močno kompromitiralo pred lastnim ljudstvom. Ameriške oblasti so se s pakistanskimi zato dogovorile, da ne bodo razkrile podrobnosti o akciji, pač pa da bo uradna "resnica" takšna, da je bil Obama bin Laden ubit z raketo nekje v Afganistanu. Vendar so nato ameriške oblasti od tega dogovora odstopile, predvsem zato, ker zaradi strmoglavljenja enega od "nevidnih" helikopterjev tudi ni bilo več mogoče prikriti, da so ameriški specialci izvedli akcijo v Abotabadu.

Dodaten faktor za zaskrbljenost je predstavljala tudi Savdska Arabija, ki je Obamo bin Ladna financirala vse do njegovega zajetja s strani Pakistana. "Savdijce je bilo strah, da bi pritisnili Pakistance, da bi nam povedali, kaj so Savdijci delali z Al Kaido. In njih so financirali z veliko denarja. Pakistance pa je po drugi strani skrbelo, da bi Savdijci lahko izdali kaj o njihovem nadzoru bin Ladna. In če bi ZDA izvedele o bin Ladnu vse preko Rijada bi nastal prav pekel. To, da bi izvedeli o tem nekaj od nekoga, ki bi jim prinesel informacijo v veleposlaništvo ni bila najhujša stvar," navaja besede visokega pakistanskega obveščevalca Seymour Hersh.

Eden od vodilnih v pakistanski ISI je Seymourju Hershu o celotnem dogovoru dejal naslednje: "Obstajal je dogovor z vašimi vodilnimi. Bili smo zelo zadržani, toda to je bilo potrebno storiti – ne zaradi lastnega bogatenja, pač pa zato, ker bi bili sicer odpovedani programi ameriške pomoči. Vaši so rekli, da nas bodo izstradali, če ne bomo dovolili akcije, pristanek na to pa je dal Paša [generalni direktor ISI] ko je bil v Washingtonu. Dogovor je bil ne le, da bo pomoč še naprej dotekala, ampak da je bomo dobili še več." Hkrati naj bi Pakistan dobil "bolj proste roke" za delovanje v Afganistanu, zato so generali na dogovor pristali, ker je bil "dober za državo". Pa ne le za državo – pomoč, o kateri Hersh piše, je bila namreč zelo specifična, šlo je za varovanje, posebna oklepna vozila za varovanje najpomembnejših oseb v pakistanski armadi in podobno. Pakistan je nato dovolil, da so Američani v Pakistanu blizu mesta operacije vzpostavili štiričlansko "celico" operativcev, od katerih sta bila dva strokovnjaka za komunikacije. Ameriški marinci pa so poslali Pakistanu natančen vprašalnik o zgradbi, stražarjih in drugih posebnostih skrivališča Osame bin Ladna. Nato so zgradili "kopijo" zgradbe, v kateri so trenirali marinci.

Ko so marinci vdrli v zgradbo ni bilo nikakršnega odpora. Elektriko so izključili že pred napadom, zato je vladal mrak, agentje ISI pa so odšli takoj, ko so slišali helikopterje. Ameriški marinci so vedeli, da so na drugem in tretjem nadstropju železna vrata, ki so jih odprli z eksplozivom. Mrtvih ni bilo, le ena od žena Osame bin Ladna naj bi bila ob tem s šrapnelom ranjena v nogo. Razen strelov, izstreljenih v Osamo bin Ladna zato drugega streljanja v teroristovem skrivališču sploh ni bilo, čeprav ameriška vlada trdi drugače. Osama je bil za drugimi vrati na desni strani v tretjem nadstropju. V prostor sta vdrla dva marinca in ga ubila s streli. Marinci so imeli dovoljenje, da ga ubijejo, če bi segel po orožju ali če bi mislili, da skriva eksploziv pod obleko. Osama ni segel po orožje, toda zato, ker so marinci lahko sumili da ima še kaj pod obleko je bilo to dovolj za uboj. Marinci so nato naredili to, kar je bilo povsem drugače kot pri podobnih operacijah – še dvajset minut so čakali na nov helikopter, kakor na "avtobus." Na koncu so uničili ostanke ponesrečenega helikopterja. Uradna zgodba je bila drugačna – Bela hiša je trdila, da so bili ubiti trije branilci skrivališča ter da je Osama bin Laden "segel po orožju". Dele njegovega telesa naj bi nato marinci sami metali iz helikopterja iz vreče, v katerem naj bi bili spravljeni "kosi" prerešetanega telesa vodje teroristov skupaj z glavo, v kateri je bilo več lukenj. Zgodbo o "pokopu v morju" na bi si preprosto izmislili, saj se je Bela hiša morala nekako odzvati na vprašanja o tem, kje je truplo, ko se je predsednik Barack Obama odločil, da informacijo o likvidaciji Osame bin Ladna sporoči javnosti. Po prvotnem načrtu naj bi ta informacija ostala tajna vsaj še nekaj tednov.

Njegova zgodba pa ni naletela samo na takojšnje zanikanje ameriških oblasti, pač pa tudi na kritiko v različnih sicer "liberalnih" medijih. Zanimivo je tudi to, da Hersh svoje zgodbe ni objavil V New Yorkerju, za katerega je običajno pisal, nekateri kritiki pa so to izpostavili kot dokaz, da naj bi bil Hersh v nekakšnem sporu z avtorjem, saj naj bi bila zgodba napisana na podlagi premalo kredibilnih virov. Vendar pa so te kritike, kot v svoji dobri analizi opozarja eden od novinarjev zelo pavšalne in utemeljene na mešanju "hrušk in jabolk". Hershu se očita, da se je pomoč pakistanu po tem dogodku zmanjšala, to pa se navaja kot dokaz, da zgodba ne drži. Toda Hersh natančno piše, da je bil dogovor med vrhom pakistanskih obveščevalcev in ZDA omejen na pomoč, ki je namenjena točno za varnost omenjenih visokih generalov. Da se je ta zmanjšala pa ni nihče dokazal. Kot Hershove "napake" se izpostavljajo tudi njegova nekdanja pripomba o križarskem duhu med visokimi ameriškimi častniki (ki ni bila nikoli ovržena) in njegova enako eksplozivna zgodba o tem, da sarina v Siriji množično ni uporabila sirska vojska, pač pa uporniki, ob pomoči Turčije. Ta zgodba pa ne le da ni bila nikoli zanikana, pač pa je kljub temu, da so jo vodilni mediji preprosto ignorirali, v odločilnem trenutku pred odločitvijo o ameriški intervenciji zoper Sirijo predvsem zaradi njene izpostavljenosti v ruskih in drugih medijih bistveno vplivala na odločitve o zavrnitvi intervencije. Hershova zgodba je istočasno tudi veliko bolj konsistentna kot uradna različica Bele hiše, molk o teh razkritjih pa še največ pove predvsem o klavrnem stanju v "vodilnih" svetovnih medijih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.