Štirje delavci v Adidasu so se odločili za sindikalni boj za resnico

Roma Korytkowska, Marta Ludolf, Vlatko Utkovski in Rainer Busch so zaposleni v enem najbolj uglednih nemških podjetij, v Adidasu. Predsednik uprave Herbert Hainer se je v začetku maja pohvalil, da je Adidas najbolj privlačen delodajalec v Nemčiji in najbolj trajnostno naravnano podjetje na svetu v svoji panogi. Na prvi pogled zaposlenim v Adidasu nič ne manjka. Imajo stanovanje, s popustom lahko kupujejo oblačila Adidas, dobivajo redno plačo. Toda kdor pogleda globlje v to podjetje, ugotovi, da delajo v razmerah, ki bolj spominjajo na začetke industrializacije kot na eno najbolj uglednih nemških podjetij v letu 2015.

Roma Korytkowska, Marta Ludolf, Vlatko Utkovski in Rainer Busch so se zato odločili za delavski boj posebne vrste. To ni boj za plačo, ampak za resnico. Roma Korytkowska je do novembra lani delala v tovarni umetnih mas, kjer ni imela dobre plače, a varno pogodbo za nedoločen čas. Plačan je imela tudi odmor, vodilni so jo poznali po imenu, za rojstni dan je dobila pecivo. To »sanjsko službo« je pustila, ker je dobila odlično ponudbo za zaposlitev v logističnem centru Adidasa na Spodnjem Saškem. Bodoči šef ji je obljubil, da bodo v prihodnje zaposlili celotno njeno družino in vsi bodo delali v isti izmeni. Tako so si kupili avtomobil, da so lahko vedno pravočasno prišli v službo.

To ni bilo dovolj, šef jim je rekel, da morajo vsi zaposleni stanovati največ 12 kilometrov od logističnega centra, kar v Adidasu zanikajo. Družina Rome Korytkowske se je zato preselila v stanovanje v tem okrožju za 920 evrov najemnine na mesec. Prepričani so bili, da si jo s plačami pri Adidasu lahko privoščijo. Sredi decembra so začeli tam delati in hitro ugotovili, da v Adidasu do zaposlenih niso tako prijazni, kot so zagotavljali. Priložnost za delo v logističnem centru na Spodnjem Saškem je v resnici zaposlitev prek agencij. Redno zaposlenih je v tem centru 281 delavcev, preostalih 583 so delavci, sposojeni od agencij.

Ti sposojeni delavci imajo v pogodbah navedeno, da je njihov tedenski delovni čas odvisen od potreb kupcev. Četudi imajo razpored dela za teden dni vnaprej, to ne pomeni, da tako dejansko tudi delajo. Včasih jih pošljejo takoj ali čez nekaj ur domov. Posojeni delavci Adidasa so tudi delavci na klic, kar pomeni, da morajo biti ves dan dosegljivi prek mobilnega telefona. Ko dobijo klic, morajo takoj v službo, časa, ko so na čakanju, seveda ne dobijo plačanega. V Adidasu pravijo, da razpored v veliki večini drži, delavcev v pripravljenosti pa nimajo.

Roma Korytkowska, ki pri Adidasu dela prek agencije Manpower, razlaga, da Adidas plačuje minimalno plačo, ki znaša 8,50 evra na uro, samo vprašanje je, koliko minut ima ura. Sama namreč po lastnih evidencah dela do 30 ur na mesec več, kot je navedeno na njenem plačilnem listu in jih torej dobi plačane. Nobeden od zaposlenih, ki so svoje zgodbe razkrili za časopis die Zeit, po Adidasovih evidencah nima nadur. V Adidasu pravijo, da imajo zaposleni podatke o dejansko opravljenih urah na voljo prek spleta, povezavo pa vsak dobi ob podpisu pogodbe. Zeitovi sogovorniki o tem ne vedo nič.

Roma Korytkowska, ki zdaj sama preživlja družino, na mesec zasluži 1000 evrov neto, dela v različnih izmenah, tudi 9 in 12 dni brez prostega dneva. Novinarjem Zeita je pokazala razpored dela, v Adidasu pa vztrajajo, da nihče od zaposlenih ne dela 9 dni brez prostega dneva. Od družinskih članov je Adidas najprej odpustil njenega 21-letnega sina. Z najvišje police mu je na glavo padel paket. Ko so jo obvestili, da je imel sin delovno nesrečo, so ji povedali, da ima pet minut časa. Ker ga v tem času ni mogla spraviti v bolnišnico, jo je v službi čakal pet ur. Potem ga je odpeljala domov, v bolnišnico ni hotel, ker se je bal, da ga bodo takoj odpustili. K zdravniku je odšel šele čez nekaj časa, ko je ugotovil, da se mu vid ne popravi. Ko je bil kasneje zaradi trebušne gripe na bolniški, je dobil pismo, da so ga odpustili. V Adidasu pravijo, da jim delovne nesreče 21-letnika nihče ni prijavil.

Rainer Busch, življenjski sopotnik Rome Korytkowske, je v Adidasovem logističnem centru natovarjal tovornjake s paketi za kupce. Na dan mora zaposleni napolniti 25 vozil, na katerega gre devet paketov. To je naporno, saj so paketi večinoma na policah, ki so med seboj zelo oddaljene, zato traja več minut, da posamezni paket najde, potem pa je treba še čakati več minut, da ga viličar naloži na vozilo. Busch trdi, da je normo vedno dosegel, kljub temu so ga februarja letos brez navedbe razlogov odpustili. V Adidasu trdijo, da zaposleni za nalaganje paketov nimajo norm.

Marta Ludolf je začela delati v Adidasu prav tako novembra lani. Sredi marca, štiri mesece potem, ko je nastopila službo, je stopila do šefa in zahtevala izplačilo 35 od 97 nadur. Takoj je dobila odpoved. »Nisem vedela, da o nadurah ne smem spraševati,« pravi. Jasno ji je bilo, da ne sme zahtevati plačila vseh, za tretjino pa se ji je zdelo prav. V Adidasu pravijo, da od Marte Ludolf nimajo zahtevka za izplačilo nadur.

Roma Korytkowska je sodobna delavka v Evropi. Potuje iz države v državo in se ustavi tam, kjer najde delo. Kot državljanka EU se lahko na enotnem trgu prosto giblje, podjetja pa to svobodo gibanja zlorabljajo za prekerno delo, saj so ti ljudje, ki hodijo s trebuhom za kruhom »zelo prožni in mobilni delavci«. Običajno opravljajo enako delo kot redno zaposleni, se ne upajo pritoževati, so večinoma v senci redno zaposlenih, nevidni. Delovne pogoje v Evropi pa poznajo najbolje. Roma Korytkowska, grafična oblikovalka, ki je, preden je prišla v Nemčijo, delala doma na Poljskem, na Nizozemskem, v Italiji, na Norveškem, Švedskem in Danskem, brez zadržkov pove, da so delovne razmere gotovo najhujše v Nemčiji. Tam nima imena, ni človek, je le številka.

Adidasu se ni treba bati, da bi mu zmanjkalo zaposlenih. Adidas je velika znamka, zato prihajajo vedno novi »nevidni«, ki jih redno dostavljajo agencije, kot sta Manpower in Olympia.