MLADINA Trgovina
Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

29. 5. 2015  |  Mladina 22  |  Pamflet

Kontaminiran jezik

Od antifašizma, borbe za vodo pa do navdušenja nad mestnim tlakom in razstavljanjem fotografij iz zapuščine bivšega diktatorja

Značilnost diktatur in avtokratskih režimov ni samo nasilje nad opozicijo in drugačnimi mnenji, ampak tudi iznajdba in populariziranje lastnega jezika. Nemški Žid Viktor Klemperer je napisal knjigo »Govorica tretjega rajha«, v katerem je pokazal, kako je nacizem soustvaril tudi besednjak, ki je zavladal v mentaliteti družbe. Med drugim izpostavlja pojem »heroj«, ki je naenkrat označeval samo še podvige nemške vojske, ne pa junaštva taboriščnikov, ilegalcev in arijskih žena, ki so se uprle pritiskom, da se ločijo od svojih judovskih mož. To je danes znano in sprejeto, kaj pa govorica komunizma? Ko je po drugi vojni v Jugoslaviji hotel partijski režim s kom obračunati, mu je pritaknil naziv – fašist. Z njim pa je seveda zrasla množica antifašistov, ki so veljali že zaradi svojega imenovanja apriorni pozitivci, pa četudi so za seboj puščali deset tisoč in več človeških trupel v Kočevskem rogu in Barbarinem rovu. Kar je nenavadno, je ponovna mobilizacija pojma antifašizem na Slovenskem. Zgodovinska raba tega termina je bila sama v sebi nesmiselna. Sovjetska zveza je leta 1945 razglasila zmago nad fašizmom, s katerim se sploh ni bojevala. Fašizem je vladal z Mussolinijem v Italiji, medtem ko je Sovjetsko zvezo napadel Hitlerjev nacizem. Stalinove armade so porazile nacizem in ne fašizma. Podobno na Slovenskem, kjer je fašizem kapituliral leta 1943, zmagoviti maj 1945 pa beleži konec nacistične okupacije.

Znani slovenski antifašist je bil Ivan Maček – Matija, poveljnik partizanske vojske. Kaj pa je storil septembra 1943 po vdaji italijanskih fašistov? Ti so pred tem Ljubljano obdali z žico, postrelili prek sto talcev, zažigali vasi in pošiljali Slovence v taborišča. V knjigi »Spomini« (1981, 208) zapiše, kako je v umikajoči se italijanski koloni zagledal moža, ki je držal mulo za rep in si tako pomagal loviti korak z drugimi. Dal mu je roko in nekaj hrane in ga spravil na tovornjak. Človekoljubna gesta. Toda, kdo je bil ta kosmati in utrujeni možak? – General Guido Cerutti osebno, poveljnik 14. fašistične divizije »Isonzo«, ki je v ljubljanski pokrajini v ofenzivi julija in avgusta 1942 povzročila največ gorja. A Mačkovi antifašisti so potem brez zadržkov postrelili posadko vojaških straž in legionarjev, ki so se predali nekaj tednov po napadu na Turjak!??

Skratka, če iščemo besedo, ki označuje veliko morijo XX. stoletja, je to – antinacizem. Delovanje pojma antifašizem je v biti segregacijsko, na eni strani so glasni akterji, ki so kot antifašisti samoumevni junaki, na drugi negativci fašisti, ki jih kot take določijo kar prvi, na tretji pa vse preostale reve, ki se niso borile v vrstah antifašistov. In svet zunaj te triade izgine, tudi legendarni nemški industrijalec Schindler, ki je proizvajal municijo za naciste, pač ni bil ne anitifašist, še manj antinacist, bil pa je človekoljub, ki je rešil življenje mnogim židovskim taboriščnikom.

Skok v sedanjost. Zdaj je popularna krilatica - ustavna pravica do pitne vode, z njo pa zahteve, da država ne prodaja podjetij in koncesij do črpanja vode tujim podjetjem. Seveda več kot modro. Toda, voda se ne ustavi pri tuji korporaciji. Resda lahko postane bogastvo prihodnosti, kot je danes nafta. Pa vendar - ali je voda samo po sebi večna dragocenost? Onesnaženje okolja jo fatalno uniči, kar dokazujejo številni kraji in območja, kjer so jo industrija in pesticidi spremenili v oporečno. In tu je točka za nastop državnega aparata, ki naj bi z okoljskimi inšpektorji in tožilci strogo sankcioniral nevarnosti njene kontaminacije. A tu se izčrpa splošni diskurz o hvalnici vode kot narodnem bogastvu - ne tujcem, je edina maksima. Ne pa denimo večje pristojbine državi za podjetja, ki ustekleničujejo vodo, in ostra kaznovalna politika do industrije polucije. Tu vladnih služb in represivnih organov ne opazimo in tudi večine borcev za vodo ne, tu je na delu idila miru.

Kot v Ljubljani, kjer sploh ni dialoga o mestnih investicijah. Kam, koliko in zakaj so vprašanja, ki so skrepenela v nič, namesto tega vlada govorica navdušenja nad Slovensko cesto in njenimi novimi tlaki. Župan Zoran Janković je lansiral hvalospev, za njim pa odmevajo poulični pogovori in medijski zapisi navdušenja nad cesto, v kateri vidijo čudovite mozaike malodane srednjeveške Ravene, če ne kar baziliko Svetega Marka v Benetkah.

Noben ne opazi, da ljubljanski meščani doživljajo vrh umetnosti s pogledom uperjenim v tla, medtem ko v bližnji Palmanovi zrejo obiskovalci v »Vili Manin« imenitno razstavo ruskih avantgardistov, v Zagrebu pa genijalnost Rodinovih kipov.

No, v Ljubljani je ta hip poučna razstava fotografij, ki jih je posnel Josip Broz - Tito. Še finalna primerjava z deželo, ki ji očitajo avtoritarnost, neostalinizem in postbrežnjevizem. V Putinovi Rusiji so pred dnevi odprli muzej v Sankt Peterburgu v podobi restavriranega stanovanje, v katerem je živel pesnik in disident Josif Brodski. Sanktpeterburžani si ne hodijo ogledovat zbirke fotografij Stalina, ampak sobo in pol, v kateri je bival upornik proti Stalinu in Brežnjevu. Za seboj ni pustil fotozbirke, temveč nekaj ingenioznih del ter … Ne, Brodski ni bil antifašist, bil pa je mož, ki je demonstriral duh svobodnega človeka, ki je ignoriral strahovlado komunistične dobe in prosto pisal poeme, bil zaradi njih obsojen in zaprt v Sibiriji kot parazit, ko pa so se ga leta 1972 oblasti hotele znebiti in mu dati svobodo s potjo na zahod, jih je nonšalantno zavrnil – zdaj nimam časa, imam še nekaj projektov, lahko grem šele na jesen. In stroj velikega Brežnjeva je pobesnel in ga naslednji hip lastnoročno deportiral iz države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.