Življenje z bombo

Triinosemdesetletni Trifun Mitić iz Binovca pri Surdulici se že šestnajst let bori z birokratskimi mlini srbske države in živi z neeksplodirano bombo zveze NATO, ki se mu je 29. maja leta 1999 zarila meter od praga hiše. Bomba sicer ni eksplodirala, vendar mu je, kot pravi Mitić, kljub temu »uničila družno.«

Trifun Mitić je najprej štiri leta neprestano pozival pristojne v državi, da mu odstranijo bombo, zaradi katere živi v strahu celotna vas s 130 družinami. Bomba je namreč precej velika in bi ob eksploziji povzročila veliko škodo. Ker se na njegove prošnje ni nihče odzval, družina, prijatelji in sosedi pa so se v velikem loku izogibali njegove hiše, se je na koncu Trifun Mitić sam odločil, da poskuša odkopati bombo. Marca leta 2003 je nato sam pričel z izkopom materiala okoli bombe, vendar je to povzročilo nov strah med sosedi. V kraju sicer živi okoli 1500 ljudi. Soproga Verica je zaradi strahu pred bombo doživela infarkt in kmalu zatem umrla. Starec iz Binovca, ki so mu sosedi dali nadimek »Trifun Bombaš«, se je z odkopom zemlje nato boril še dolga leta, vendar sta ga na koncu premagala starost in bolezni. Tudi sam je pred dvema letoma doživel infarkt in se zato odločil, da preneha s svojo donkihotsko bitko z bombo. Policija ga je medtem večkrat opozarjala, da naj v zvezi z bombo ne počne ničesar, saj bomba, ki je padla na gosto naseljen kraj, predstavlja »veliko nevarnost za varnost ljudi in lastnine«.

»Zaradi infarkta se težje premikam. Z odkopom bombe, ki je zarita v zemljo samo meter od moje hiše, je konec. Projektil ni eksplodiral, vendar mi je uničil družino. Sam sem izkopal in v bližnjo dolino prenesel okoli tisoč kubikov zemlje in kamenja. Uspel sem izkopati eno repno krilo bombe. Čeprav so me sosedi prijavljali policiji, sem bil vztrajen. Ne morem verjeti, da država ni mogla zagotoviti denarja za izkop bombe. Menda je življenje pomembnejše od denarja. Jaz več nimam moči. Končano je z odkopavanjem,« je dejal Mitić. Državni organi medtem molčijo. Poslanec Novica Tončev je dejal, da občina Surdulica ni dolžna zagotoviti denarja za odstranitev bombe, saj bi denar morala zagotoviti država, ki pa tega ni storila. Zanimivo je, da se Srbija medtem vse hitreje približuje zvezi NATO in je z njo pravkar podpisala vrsto pomembnih sporazumov, s katerimi je intenzivirala sodelovanje, ne da bi bilo rešeno kakršnokoli vprašanje v zvezi s posledicami bombardiranje iz leta 1999.

Ob razminiranju na področju držav naslednic nekdanje Jugoslavije igra pomembno vlogo tudi Slovenija, ki upravlja z Mednarodnim skladom za razminiranje (ITF). Vendar je ta sklad svoje delo, kot kažejo tudi zadnji javni razpisi, usmeril večinoma v razminiranje v BiH in Hrvaški. ITF je skupaj z Rusijo pomagal pri čiščenju več kot 10 milijonov kvadratnih kilometrov zemljišč, večinoma ostankov kasetnih bomb.

V sami Srbiji pa se zaradi spremenjene geopolitične situacije in novih napetosti v Ukrajini in drugje v svetu pozornost svetovne javnosti znova obrača drugam, zato zmanjkuje tudi donacij za razminiranje na področjih Zahodnega Balkana. Direktor Centra za razminiranje Srbije Branislav Jovanović ocenjuje, da je danes vse težje mogoče priti do sredstev za razminiranje, saj donatorji svoja sredstva raje podarjajo drugim državam izven Evrope, Nemčija kot velika donatorica pa izkoriščanje donacij pogojuje s sodelovanjem Srbije. Kljub temu, da so bili v Srbiji očiščeni milijoni kvadratnih kilometrov zemljišč, se kasetne bombe iz bombardiranja leta 1999 še vedno nahajajo na šest milijonih kvadratnih metrov površine, neeksplodirane »pametne« bombe pa se nahajajo na 150 lokacijah. Nekatere so se zarile celo 20 metrov globoko v zemljo. Druge neeksplodirane eksplozivne naprave se nahajajo še na 14 milijonih kvadratnih metrov površine v Srbiji. V Savi in Donavi so številne neeksplodirane bombe zveze NATO, v kanjonu Đerdap pa je še vedno celo 23 potopljenih nemških ladij iz druge svetovne vojne. Na štirih med njimi so protiladijske mine in druga eksplozivna sredstva. Da se le-teh globoko pod vodami Donava še niso dotaknili deminerji s svojimi napravami je lahko razumeti; precej težje pa, da se nikomur ne zdi pomembno odstraniti mine na hišnem pragu Trifuna Mitića.