Kmalu povsod: načelo intervencije

Dolga leta, celo vsa desetletja po drugi svetovni vojni, torej od trenutka, ko je bil naš sedanji svet postavljen na sedanje tečaje, so se zahodne države trudile, da tako ali drugače opravičijo svoje intervencije v notranje zadeve drugih držav, pogosto svojih nekdanjih kolonij, medtem ko so nerazvite, neuvrščene, socialistične države večinoma zagovarjale načelo nevmešavanja v notranje zadeve.

Neuvrščeni so si še posebej prizadevali in uspeli s sprejemom "petih načel miroljubne koeksistence" v Generalni skupščini OZN. Seveda so se tudi Kitajska, Rusija, Indija in še marsikatera druga država odkrito vmešale v notranje zadeve drugih držav, toda to je bilo vedno narejeno z najrazličnejšimi izgovori in s sklicevanjem na "izjeme", ki niso pod vprašaj postavljale pravila o spoštovanju ozemeljske celovitosti držav.

To je bil čas, ko je tudi naš nekdanji predsednik Danilo Türk napisal svojo doktorsko nalogo in nato knjigo z naslovom "Načelo neintervencije". Ko je Slovenija zamenjala svoj družbeni ustroj in postala del "zahoda", je bilo vse to obdobje neuvrščenosti skupaj z "načelom neintervencije" preprosto pozabljeno, v veljavo pa so stopile novodobne puhlice o "odgovornosti do zaščite" (R2P) in potrebi, da velike države ne zmeraj, toda vsaj tedaj "ko to lahko" intervenirajo v notranje zadeve suverenih držav, pa čeprav bi bilo to nekoliko v nasprotju s povojnim redom. Napočila je nova moda intervencij in navdušenja nad širjenjem "svobode" z ognjem in mečem. In takšno širjenje "svobode" s pogosto katastrofalno izvedenimi in nezakonitimi intervencijami je podpiral tudi velik del slovenske politike in medijev.

Vsaka akcija seveda nujno sproži tudi svojo reakcijo, premoč zahoda v mednarodnih odnosih in enostranska uporaba sile pa je kmalu povzročila sklepanje novih zavezništev. Zgodovinska priložnost po padcu železne zavese je bila zapravljena. Rusija se tako v zadnjih letih vse bolj opira na Kitajsko in ostale države skupine BRICS. Vse večja moč tega dela sveta pa je povzročila to, kar s(m)o mnogi napovedovali že v trenutku, ko so ZDA in zveza NATO izvajale svoje intervencije brez odobritve VS OZN - da si bodo v primernem trenutku tudi druge države, ko bodo za to dovolj močne, vzele enako pravico. Prav to se je v Evropi praktično zgodilo v primeru Gruzije in Ukrajine, kot piše The Diplomat pa se je za zdaj samo še "teoretično" že zgodilo tudi z objavo nove kitajske vojaške strategije.

V njej je namreč pomembno tako to, kar je zapisano, kot tudi to, kar v njej ni zapisano. V nasploh prvi kitajski vojaški strategiji je tako na primer zapisano, da so interesi Kitajske vse bolj tesno povezani z globalnim svetom, da bo Kitajska temu primerno nase prevzemala vse več obveznosti za mednarodni mir in varnost, da bo njen pristop k mednarodnim odnosom "holističen" in podobno. “Vprašanja nacionalne varnosti, ki so pred Kitajsko, se dotikajo veliko več subjektov, so razširjena na večjem območju in pokrivajo daljše časovno obdobje kot kadarkoli v zgodovini države," piše v kitajski doktrini.

Morda najpomembnejša novost pa je skrita v "drobnem tisku" oziroma v tem - kar sploh ni zapisano. Kot v The Diplomatu ugotavljata Alexander Sullivan in Andrew S. Erickson, "holističen pogled" na nacionalno varnost pomeni, da "bodo njihovi interesi sedaj preglasili stare ideologije, kot na primer doktrinarno nasprotovanje vpletanju v notranje zadeve drugih držav. Pomembno je poudariti, da je to prvič, da dokument kitajskega obrambnega ministrstva ne omenja več Pet načel miroljubne koeksistence, litanije zgodovinskih dogem ljudske republike Kitajske, v katerih so zapisana načela nevmešavanja in druge, lastni državi postavljene omejitve," opozarjata analitika.

Splošen sklep na podlagi nove kitajske doktrine je, da bo Kitajska odslej "veliko bolj aktivna glede globalnih varnostnih vprašanj." To pa seveda nujno ne pomeni samo skladno in drugim majhnim in "velikim silam" všečno delovanje. Povsem nasprotno: dejstvo, da se Kitajska ne poziva več na "načelo neintervencije" pomeni, da Kitajske ni več strah pred intervencijami drugič, pač pa si, povsem nasprotno, pušča "odprta vrata" tudi za morebitne lastne intervencije. Sicer pa je bilo pravo zmeraj obramba šibkih - močni ga, praviloma, niso potrebovali.

Kitajska je tako v zadnjih letih na različne načine sodelovala v mednarodnih operacijah v Sudanu, Libiji, Siriji, Iranu, Severni Koreji, v boju proti piratom in še kje, v prihodnje pa lahko pričakujemo še dodatno razširitev njenih operacij. Nedavno so, na primer, kitajske vojaške ladje reševale kitajske in druge državljane iz Jemna. Toda istočasno Kitajska gradi tudi umetne koralne otoke, zelo glasno opozarja "tuja vojaška letala" (in to ameriška) da naj "takoj" zapustijo njeno zračno območje, njene patruljne ladje pa so aktivne tudi v 100 kilometrov severno od Bornea, v izključni ekonomski coni Malezije. ZDA sedaj od Kitajske zahtevajo prekinitev gradnje umetnih otokov, George Soros pa je celo prepričan, da bi se ZDA in Kitajska lahko že kmalu zapletle v "tretjo svetovno vojno".

Povedano preprosto - če je "zahod" prvi in tedaj, ko se je čutil zelo "močnega", brez pomislekov poteptal stare meje in pravila, najprej v Evropi in potem še drugje in to predvsem s svojimi nezakonitimi intervencijami, potem so si sedaj tako Rusija v praksi s priključitvijo Krima (ki ga Kitajska zelo očitno ne obsoja) in Kitajska s svojo novo vojaško doktrino, v kateri se posredno odreka "načelu neintervencije" poslužujeta enake "pragmatične" politike. To pa seveda pomeni samo še več nenačelnosti v mednarodnih odnosih, saj bodo različne velike države in zavezništva odslej očitno še bolj pogosto, od primera do primera različno, "pragmatično" in ne da bi se ozirale na "litanijo zgodovinskih dogem", včasih zagovarjale "integriteto" svojih zaveznic ali pa vojaško intervenirale tam, kjer jim bo to ustrezalo in kjer bodo lahko okrepile "samoodločbo" določenih manjšin in poskrbele za v skrajni meri tudi nasilne "razdružitve" držav, ki ne pripadajo njihovim geopolitičnim zavezništvom. V tem vrlem novem svetu novo vodilno načelo sveta ne bo več "načelo neintervencije", pač pa "načelo intervencije", kjer si bo svoje geopolitične sodbe z vojaško silo vsak od "velikih" pisal sam - NATO na Kosovu in v BiH, Rusija v Ukrajini, Kitajska pa v "svojem" južnem kitajskem morju. In vsej do trenutka, ko se bosta najmanj dve takšni "pragmatični" politiki, razbremenjeni "litanij in dogmatizma", ki jih ameriški analitiki očitno zmotno vidijo kot velik korak naprej - srečali v neizbežnem trku.