Parada žalitev in zavajanj zaradi Grčije

V znova enem od ključnih tednov, neposredno pred ponedeljkovim »kriznim sestankom« EU zaradi Grčije, ki bi ji do konca meseca res lahko zmanjkalo denarja za poplačilo dolgov, zaradi česar bi Grčija postala prva članica evrske skupine, ki bi bankrotirala, so se zgostili tudi medijski napadi na politično vodstvo Grčije, ki še zmeraj vztraja pri zavračanju povsem neutemeljenih pogojev tujih posojilodajalcev.

Na vse to so odgovorili tudi grški politiki, včasih bolj vljudno, kot na primer Aleksis Cipras v nemškem Tagespieglu, kjer je zelo podrobno pojasnjeval, zakaj nemški davkoplačevalci v resnici sploh ne plačujejo grških pokojnin in zakaj bi bilo še dodatno znižanje že tako znižanih grških pokojnin, od katerih danes pogosto živijo že celotne nezaposlene družine, za Grčijo popolnoma nesprejemljivo. Včasih pa so ti odgovori tudi manj vljudni, v to pa lahko štejemo tudi odločitev grške parlamentarne »Komisije za resnico«, ki je neposredno pred ključnimi pogajanji sprejela poročilo, v katerem je zapisala, da so dolgovi grške vlade »prisilni, nezakoniti, neprimerni in nevzdržni« ter da bi bil njihov odpis udarec upnikom, ki so državi v stiski posojali denar v svoji »nasilni, nezakoniti in nemoralni misiji.«

Prav zato je grški predsednik vlade spregovoril tudi o »kazenski odgovornosti« Mednarodnega monetarnega sklada, odgovornega za rop njegove države. Delegacija IMF-a je namreč – kljub temu da so njeni ekonomisti že pred nekaj leti ugotovili, da so bile njihovi izračuni glede vpliva varčevanja na gospodarsko rast popolnoma zgrešeni – prejšnji teden na hitro prekinila s pogajanji z grško vlado. Pri tem je direktorica Christina Lagarde Grke celo spomnila, da ob koncu meseca za Grčijo ne bo nikakršnega »dvomesečnega« podaljšanja roka za plačilo obrokov za najete kredite, istočasno pa je IMF sporočil, da bo Ukrajino še naprej podpiral, tudi če bo država bankrotirala, ker ne bo odplačala obroka posojila, ki ga ima do Rusije. Na ta način IMF v primeru Grčije in Ukrajine uporablja dvojne kriterije in krši lastna pravila, ko Grčiji postavlja ene, Ukrajini pa drugačne pogoje, kar seveda nima zveze z gospodarstvom, pač pa zgolj s politiko zahoda do obeh držav. Če namreč pravila IMF-a prepovedujejo posojanje državam ki ne plačujejo obrokov svojih javnih dolgov, potem bi to moralo veljati za vse države, ne pa zgolj za nekatere.

Po drugi strani pa je Pierre Moscovici, evropski komisar za ekonomske zadeve, za belgijske medije dejal, da grški posojilodajalci niso zahtevali »nore stvari« od Grčije in da Grčija potrebuje reforme, ker ne more ostati na obrobju, z lažnim gospodarstvom.« Nemški gospodarski minister Sigmar Gabriel je v podobni maniri napisal prispevek, v katerem se je lotil grškega ministra za finance Janisa Varufakisa, ki se je v preteklosti ukvarjal tudi s teorijami iger in zapisal, da se tokrat »teoretiki iger na srečo igrajo s prihodnostjo svoje države«. Ob tem je bil vsaj doslej Gabriel eden od »bolj prijaznih« v vladi Angele Merkel v Berlinu. Tudi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki je več mesecev igral vlogo »dobrega policista« ter poskušal postati nekakšen posrednik med vlado v Atenah in oblastmi v Bruslju in Berlinu, je pred prelomnimi trenutki pokazal precej drugačen nastop in grško vlado bolj ali manj opisal kot skupino lažnivcev. »Grška vlada me več ne zanima,« je užaljeno dejal Juncker, ki je Ciprasa obtožil, da »zavaja javnost«, ker ji menda sporoča nekaj, »kar ni v skladu s tistim, kar sem mu dejal kot grškemu predsedniku vlade«.

Tudi grška nacionalna banka se je vključila v javne razprave in je storila nenavaden korak, ko je opozorila javnost, da bo propad pogajanj z upniki začetek »boleče poti«, kar je izzvalo reakcijo grške vlade, ki je to opozorilo označila kot neprimerno. Morda še najbolj nenavadna pa je bila izjava nemške kanclerke Angele Merkel, ki je dejala, da ne bo dopustila, da »bi Grčija postala novo Kosovo, če Grčija ne bo podpisala novega dogovora o dolgu s trojko« – pri čemer je s tem seveda s Kosovom mislila na slab primer nekakšne »propadle države« in to kljub temu, da Angela Merkel Kosovo sicer pogosto predstavlja kot primer uspešnega projekta, za obstoj katere je Nemčija poleg mednarodnega priznanja dala tudi velik vojaški in finančni prispevek.

Novinar Al Jazeere Mark Weisbrot je prepričan, da so vse to samo poskusi blefiranja in da Nemčija enostavno ne more dopustiti, da bi Grčija izstopila iz območja evra. »Če obstaja nekaj, po čemer Angela Merkel ne bi želela, da se je spominjajo, potem je to vsekakor to, da ne želi, da se je spominjajo kot političarko, ki je uničila območje evra. Seveda ne vemo, ali bi izstop Grčije iz območja evra povzročil prav to, toda obstaja možnost, da bi se to zgodilo. Tudi če bi bila Evropska centrala banka sposobna, da ublaži posledično finančno krizo, obstaja možnost da bi, po prvem šoku, Grčija izven območja evra napredovala veliko bolje kot znotraj območja evra, kar bi tudi druge države lahko prepričalo, da jo zapustijo. Ne glede na to, kakšne so možnosti za takšen scenarij, je Merklova, tako kot večina uspešnih politikov, bitje ki se rado izogiba tveganjem in zato ne bo sprejela tega tveganja,« opozarja Mark Weisbrot.

Weisbrot opozarja tudi na pritisk ZDA in potrebo, da se Grčija zadrži v območju vpliva EU in Washingtona »brez neodvisne vlade«, ne pa kot država, ki je blizu Rusiji in Kitajski in ki bi morda celo zapustila NATO. Vse to so strateško preveč pomembne zadeve, da bi Berlin in Bruselj, ne glede na javne žalitve levi grški vladi, lahko sprejela odhod Grčije iz območja evra. ECB in evropski politiki so torej porabili pol leta za poskus »spremembe režima« v Atenah, vlado pa še vedno podpira 66 odstotkov ljudi. »Impresivno je videti, da še zmeraj tako veliko število Grkov razume, kdo je odgovoren za krizo, kljub medijskemu neravnotežju zoper grško vlado. In to je ključnega pomena, kajti sovražniki Grčije upajo na to, da jih bodo uspeli zavesti,« opozarja Mark Weisbrot.