Darja Kocbek

 |  Svet

Dva pogleda na posledice morebitnega bankrota Grčije

Gospodarska stiska v Grčiji je huda, ne glede na to, kaj lahko rečemo o prejšnjih gospodarskih politikah Grčije, njenem nekonkurenčnem gospodarstvu, njeni odločitvi za prevzem evra, o napakah, ki so jih naredile evropske banke, ko so grško vlado oskrbovale s prevelikimi posojili. Brez služb je 25 odstotkov za delo sposobnih Grkov, med mladimi je stopnja brezposelnosti 50-odstotna, grški BDP se je od začetka krize leta 2009 skrčil za 25 odstotkov, vlada je nesolventna, mnogi državljani so lačni, v Project Syndicate piše ameriški profesor Jeffrey Sachs.

Po njegovih besedah današnje razmere v Grčiji spominjajo na Nemčijo leta 1933. Seveda se EU ni treba bati vzpona grškega Hitlerja, bi pa se morala bati revščine znotraj svojih meja in škodljivih posledic za evropsko politiko in družbo. Sachs ugotavlja, da evropski politiki niso slepi za to, kar se dogaja v Grčiji, tudi povsem pasivni niso. Problem je v tem, da so v vsakem koraku stopnjevanja grške krize naredili le tisto, za kar so verjeli, da jim bo prineslo koristi v domači politiki. Predvsem se upirajo ukrepom, ki bi neposredno prizadeli davkoplačevalce.

Namesto, da bi se soočili s političnimi ovirami, se evropski voditelji skrivajo za nesmiselno retoriko. Nekateri vztrajajo, da mora Grčija izvesti svoj program, ne glede na humanitarne in gospodarske posledice in ne glede na dejstvo, da nobeni dosedanji vladi ni uspelo izpolniti nalog. Drugi se sprenevedajo, da jih skrbijo posledice moralnega hazarda zaradi odpisa dolgov, kljub dejstvu, da je bil dolg zasebnega sektorja na zahtevo EU že odpisan in da obstaja ogromno praks za prestrukturiranje dolga nesolventnim imetnikom.

Več evropskih držav po Sachsovih besedah zdaj z zadovoljstvom poriva Grčijo v popoln bankrot in spodbujajo njen izstop iz območja z evrom. Prepričane so, da se to lahko konča brez vpliva na druge države in brez panike. To so tipične pobožne želje politikov. Toda čim bo Grčija prisiljena izstopiti iz območja evra, se bo evro zamajal. Najmanj, kar se bo zgodilo, je, da bodo šibkejše države z evrom padle pod močan pritisk trgov. V najslabšem primeru pa bomo priča novemu krogu panike in dvigovanja gotovine iz bank, kar bo prekinilo tudi okrevanje evropskega gospodarstva. Zato ne gre za Grčijo, ampak za Evropo.

Popolnoma drugačnega mnenja je Anatole Kaletsky, predstojnik inštituta za nova ekonomska razmišljanja in nekdanji kolumnist znanih časopisov Times, New York Times in Financial Times. Prav tako na Project Syndikate piše, da je dobra novica, da grški bankrot ne predstavlja več resne grožnje preostali Evropi, slaba novica pa je, da kot kaže predsednik grške vlade Aleksis Cipras tega ne razume.

Evropi se po Kaletskyjevih besedah bankrota Grčije ni treba več bati od 22. januarja letos, ko je Evropska centralna banka (ECB) naredila odločilni korak za zaščito območja evra pred morebitnim bankrotom Grčije. Ta korak je odkup državnih obveznic ali program kvantitativnega sproščanja.

Ta program ECB, ki omogoča tiskanje denarja tako rekoč brez omejitev za pomoč bankam in vladam, je zmanjšal možnosti prenosa posledic grškega bankrota na druge države tako rekoč na nič. To je korenita sprememba v evropskem finančnem okolju, kar grški politiki skupaj z mnogimi ekonomskimi analitiki še vedno ne razumejo, piše Kaletsky.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.