Privatizirano ustavno sodišče

Skušnjava ob laični primerjavi avstrijskega sojenja Riedlu in slovenskega sojenja Janši je bila očitno prevelika, da se tudi dva drugače odlična Mladinina novinarja (Borut Mekina in Peter Petrovčič) ne bi spustila v pisanje, ki mu strokovno nista bila kos. Kako neodgovorni so politično (»antijanševsko«) motivirani medijski napadi na ustavno sodišče, ker si je drznilo zaradi hudih kršitev zakonitosti razveljaviti Janševo skrajno defektno obsodbo, opozarjam že dolgo. Tu avtorja sicer nista zašla v zasmehovanje in blatenje ustavnega sodišča kot doslej mnogi drugi, a so zato njuni pravno zgrešeni očitki v nekem smislu še bolj nesprejemljivi, ker skušajo ustvariti vtis strokovnega obračuna z nestrokovnim (projanševsko »privatiziranim«) ustavnim sodiščem. Zato se kot bivši ustavni sodnik čutim dolžnega ostro protestirati proti tako neodgovornemu odnosu do ustavnega sodišča.

Da si mora vsaka institucija, tudi ustavno sodišče, ugled med ljudmi ustvariti predvsem sama s svojim delom, mene ni treba poučevati. Prav tako ne, da zaradi varovanja njenega ugleda ni dopustno spregledovati njene napake - ni pravnika v Sloveniji, ki bi jih že dolga leta kritiziral tako dosledno in ostro kot jaz. Tudi te v zvezi z Janšo. Toda vedno ob zavesti, da je to zadnja instanca ustavnosodno presoje v državi, ki bo po razsodbi, s katero se morda ne strinjaš, še naprej morala razsojati v najtežjih ustavnopravnih sporih v državi, ki jih nikoli in nikjer ne zmanjka. In da bodo ti spori postali dejansko nerešljivi, če si bodo politiki, mediji in drugi laiki uzurpirali »pravico«, da se iz njim nevšečnih odločitev ustavnega sodišča norčujejo ali jih diskreditirajo kot pristransko politične in »privatizirane«.

Zakaj in v čem tudi članek »Privatizirano ustavno sodišče« žal sodi v kategorijo zgolj kvazi-strokovnih kritik, namenjenih predvsem diskreditaciji ustavnega sodišča, in so njegove bistvene teze povsem zgrešene - ne le tiste, povzete po nestrokovnih trditvah tožilca Ferlinca, ampak tudi tiste samostojno razvite, sem skušal pojasniti (na poljuden, tudi laikom razumljiv način) v polemiki z omenjenim člankom. V spremnem pismu uredništvu sem napisal: »V članku je bilo nametanih toliko spornih in/ali neresničnih trditev, da je nanje nujen strokovno argumentiran odgovor (ki na žalost ne more biti kratek, če hoče biti argumentiran). Upam, da boste bivšemu ustavnemu sodniku omogočili objavo tega odgovora na pravno zgrešeno in družbeno neodgovorno pisanje o ustavnem sodišču – seveda v obliki članka (na objavo v pismih bralcev ne pristajam, ker bi bila v tem primeru zame nesprejemljiva).« Polemika je bila namreč napisana v obliki članka, dolgega 14.500 znakov - Mladinin članek je imel okrog 8.500 znakov. Znano je seveda, da za zapis zavajajočih trditev praviloma potrebuješ precej manj prostora kot za strokoven in hkrati laikom razumljiv odgovor nanje.

Od urednika sem prejel odgovor: »Pripravljen sem objaviti kot pismo. Ker to po vsebini je. Tudi v tem primeru pa vas prosim, da ga skrajšate na maksimalno 9000 znakov, kar je še vedno več od članka samega.« Temu sem lahko sledil samo tako, da sem tu izločil vso polemiko z nestrokovnimi stališči tožilca Ferlinca in obeh avtorjev o zadevi Patria, kar bom skušal objaviti v Pravni praksi. To »pismo bralca« zato končujem le še s (skrajšanim) zadnjim delom poslanega članka.

In zakaj je US preverjalo ustavnost zakona o poslancih, ustavnosti zakona o izbrisanih pa ne?

Zaradi privilegiranja Janše, kot pišeta avtorja članka? Ne, ampak zato, ker je ustavno sodišče vprašanje zakonitosti odvzema mandata Janši povezalo z vprašanjem, kako je za take primere v zakonu urejeno sodno varstvo proti takemu nezakonitemu posegu v poslanski mandat. Da je zdaj odločilo tudi o tem in zahtevalo, da se tudi to vprašanje v zakonu uredi v skladu z ustavo, pa je seveda dobro, ker bo to preprečilo, da bi se problem še kdaj ponovil. Se morda še spomnite, kako so se ob nastanku tega problema z Janševim mandatom vsi zgražali, kje da so bili vsi pravniki 20 let, da tega niso z ustrezno zakonsko ureditvijo vnaprej preprečili? Zdaj ustavno sodišče nekaj podobnega vnaprej prepreči, pa spet ni prav?? (Polemiko z absurdnim očitkom, da je bilo to spet privilegiranje Janše, »saj za vse preostale veljajo drugačna pravila«, moram tu zaradi pomanjkanja prostora izpustiti.)

Da, ustavni sodniki so enemu od izbrisanih res zavrnili, da bi ob tem, ko so ugodili njegovi ustavni pritožbi, sprejeli v obravnavo še njegovo pobudo, naj preverijo še ustavnost »Virantovega« zakona o odškodninah za izbrisane. Da so za isto »pred njim ustavno sodišče zaprosili že mnogi drugi izbrisani«, kot piše v članku, pa ne drži. Tako pobudo je že pred letom dni vložilo le naše Društvo izbrisanih - a ta pobuda je bila 8. januarja letos »nesprejeta v obravnavo« ob sklicevanju na skrajno togo pravilo, ki ga je sprejela že prejšnja sestava ustavnega sodišča, da prizadeti lahko vložijo pobudo šele potem, ko so izčrpali že vse druge sodne poti. Celo med ustavnimi sodniki samimi se je že pojavila kritika tega stališča - sodnik Jan Zobec jo je razgrnil že pred leti na pravniškem posvetovanju v Portorožu. Toda očitno so tovrstne strokovno konservativne tendence v ustavnem sodišču tako trdno zasidrane, da se je pred njimi moral umakniti celo tam najbolj »desni« Zobec - sklepam po tem, da zoper tovrst-

ne odločitve ne piše (več?) ločenih mnenj. Povsem zgrešen pa je očitek v tu kritiziranem članku, da so pri Janši odločali po drugačnih pravilih kot pri izbrisanih.

In še nekaj. Tistega dne ustavno sodišče ni ugodilo samo eni ustavni pritožbi izbrisanega, ampak trem. Do vseh teh treh odločitev sem močno kritičen - pa ne zato, ker je ustavno sodišče z njimi razveljavilo sodbe rednih sodišč, ampak zato, ker je bilo pri tem do tega nespodobnega »rednega« sojenja mnogo preblago. Več o tem v mojem članku »Razlikovati napake od nespodobnega sojenja« v Pravni praksi 18. junija letos.

Naj od tam citiram le tole: »A ne govorim o sodbi v zadevi Patria - tam je šlo po moji presoji ’samo’ za hude strokovne napake. Nespodobna je tam zame šele nepripravljenost ugotovljene napake spoznati in priznati. Neprimerno hujše je, kaj si naše sodstvo včasih dovoljuje pri sojenjih ’navadnim ljudem’ - zelo pogosto pa pri sojenjih marginalcem, kot so izbrisani, azilanti in drugi tujci.« Sojenja rednih sodišč v zadevi Patria torej ne štejem za »nespodobno sojenje« ali celo za »montiran politični proces«, kot so prepričani Janševi privrženci, ampak »samo« za nestrokovno sojenje, ob hudih strokovnih napakah, ki pa so bile v precejšnji meri tudi posledica »oranja ledine« v tem izjemno zapletenem korupcijskem primeru.

Ustavno sodišče je vse te nestrokovne sodbe - pri Patrii in pri izbrisanih - razveljavilo. Zato moram na koncu ostro protestirati še proti zad-

njemu stavku v tu kritiziranem članku, kjer avtorja pravita, da je v primeru izbrisanih »ustavno sodišče, kot branik človekovih pravic, množico navadnih ljudi odpravilo z levo roko«. Ravno nasprotno je res - prav redna sodišča, vključno z vrhovnim, so tista, ki res »z levo roko« (in to tudi na strokovno prav sramotne načine) že 10 ali 20 let odpravljajo ne le izbrisane, ampak tudi prosilce za azil in druge marginalce v tej domnevno pravni in socialni državi. Vse več pa zadnje mesece dobivam tudi pisem »pravih Slovencev«, da se je tudi njim zgodilo enako.

Bi bilo bolj pošteno, če bi ostro usekali po tem, zame naravnost škandaloznem in ekstremno formalističnem odnosu rednega sodstva do kršitev pravic malih ljudi, kot da se zaletavate v ustavno sodišče, ki je vendarle tista instanca, ki jih pri tem nemalokrat zaščiti - čeprav žal ne dovolj ostro in dovolj dosledno. To je treba kritizirati, ne pa nasedati domnevno »levičarskim« politikom, ki so pred janševskimi grožnjami izbrisanim tolikokrat strahopetno stisnili rep med noge, zdaj bi pa radi Janšo obsodili za kaznivo dejanje, ki mu ga tožilstvo ne zna dokazati, sodstvo pa o tem ne strokovno korektno razsoditi.