Igor Mekina

 |  Politika

Evropske plinske skrivalnice

© Arhiv Mladine

Evropski uradniki zelo pogosto ponavljajo parolo o »diverzifikaciji« energetskih virov. Kadar ne pomagajo priporočila in neubogljive, periferne države EU, ki se želijo oskrbeti s poceni ruskim plinom, preveč trmoglavijo v svojih namerah, uporabijo tudi drugačne prijeme. Zato je med drugim propadel tud Južni tok, uradno sicer menda zaradi spoštovanja evropskega »tretjega energetskega paketa«, čeprav nihče ni znal točno pojasniti, kako lahko nek »paket« države obvezuje in velja tudi »za nazaj« - kajti sporazumi o Južnem toku so bili namreč sprejeti mnogo pred tem famoznim »paketom«.

Kakorkoli že, ker želi svojo državo popeljati na pot napredka in integracij, je bil prav zato v ZDA nedavno srbski predsednik vlade, ki je ameriškim sogovornikom povedal, da Srbijo zelo zanima ameriški plin in plin drugih ponudnikov, ki bi v Srbijo lahko v prihodnje prišel tudi preko terminala na otoku Krk. Vse to je bilo v ameriškim medijih deležno velike pozornosti in pohval zaradi novega energetskega zanimanja srbske vlade, ki bi Srbijo lahko dolgoročno iztrgalo »ruski interesni coni« in bolj povezalo s centri moči na zahodu.

In vse bi se dobro končalo, če ne bi nekako v istem trenutku v Moskvo odpotoval srbski zunanji minister Ivica Dačić. Tam je namreč izvedel, da uradni Bruselj igra plinski poker z Rusijo z dodatnimi asi v rokavu, ki jih državam kandidatkam za članstvo in ostalim južnim članicam EU ne dovoli uporabiti. To kažeta tudi dva nedavna, konkretna »plinska« primera. Tako je šef srbske diplomacije Ivica Dačić od ruskih kolegov izvedel, da so uradniki EU Rusiji, ne da bi Srbija vedela za to, ponujali izgradnjo plinovoda, ki bi zaobšel Srbijo. Plinovod, ki bi se imenoval »Vzhodni prstan«, bi šel preko Bolgarije, Romunije, Madžarske in Slovaške, Srbiji pa bi se izognil. Podpredsednik srbske vlade in zunanji minister Srbije je ob tem dejal, da je po pogovoru s predsednikom upravnega odbora Gazproma Aleksejem Milerom poudaril, da »si takšnega licemerja od funkcionarjev v Bruslju ni mogel niti zamisliti,« saj so bili evropski funkcionarji istočasno tisti, ki so storili prav vse, da bi projekt Južnega toka (v katerega bi morala biti vključena tudi Slovenija), menda prav zaradi »spoštovanja pravil tretjega energetskega paketa« - propadel.

»Ko bi ruski plin moral priti v Srbijo, je to torej v splošnem politični problem, ko pa plin gre v zahodno in severno Evropo, je to potem gospodarska zadeva, ki nima zveze s politiko. Če je to, kar sem danes slišal res, potem to zahteva zelo resne pogovore z Evropsko komisijo, o njihovem odnosu do Srbije, do interesov Srbije in njenih državljanov,« je vidno razburjen dejal srbski zunanji minister. Srbija namreč danes plačuje eno od najvišjih cen za ruski plin v Evropi in je zainteresirana za nove plinovode, ki bi ji omogočili bolj poceni pa tudi bolj stabilno oskrbovanje s plinom. Dačić je zato predsedniku upravnega odbora Gazproma dejal, da je bila Srbija zelo razočarana nad propadom projekta Južni tok, »ki je bil za našo državo življenjskega pomena« ter da je Srbija še naprej zainteresirana za sodelovanje tudi pri projektu »Turškega toka«. Plinovod naj bi v Črno morje v smeri Turčije pričeli polagati v začetku julija, pred nekaj dnevi pa je poseben memorandum o sodelovanju v tem projektu v Moskvi podpisal tudi grški predsednik vlade Aleksis Cipras. Plinovod bi se nato lahko nadaljeval proti severu skozi Srbijo do Madžarske in Avstrije. V Grčiji ga bodo začeli graditi leta 2016, končan pa bo leta 2019.

Da ima EU politiko »dvojnih standardov«, pa kažejo tudi nove pogodbe med ruskim gigantom Gazprom ter multinacionakami E.On, Shell in OMV. Gazprom je namreč te dni s temi velikimi podjetji podpisal sporazum o izgradnji dveh novih plinovodov od Rusije do Nemčije preko Baltskega morja. Kapaciteta plinovodov bo 55 milijard kubičnih metrov plina. Rusija bi torej samo s temi kapacitetami lahko zlahka pokrila izgubo, ki bo nastala leta 2019, ko bo prenehala pošiljati plin preko Ukrajine,skupaj s Turškim tokom (s končno kapaciteto 65 milijard kubičnih metrov plina, kar je enako kapaciteti propadlega Južnega toka) pa bo izvoz na evropske trge lahko še povečala. Poleg Gazproma si je velike posle s skupino Alltech zagotovil tudi ruski Rosneft.

Kot vse kaže, bodo največji osmoljenci propadlega toka na koncu tiste države, ki pridno sledijo vsem zahtevam Evropske komisije in v imenu »višjih ciljev« zaradi potrebe po »sankcioniranju Rusije« pristajajo na logiko »samožrtvovanja« v obliki propadlih energetskih projektov, v konkretnem primeru Bolgarija, Hrvaška (ki jo je zaobšel že Južni tok), Slovenija (ki več ni v ruskih načrtih) in morda celo preko hrvaškega Krka plinsko oskrbljena Srbija – medtem ko velike nemške in ameriške multinacionalke še naprej na veliko in brez zadržkov in kakršnihkoli težav poslujejo z ruskimi energetskimi podjetji.

Ne samo to, kot je v sporočilu za javnost pojasnilo nemško podjetje Wintershall, ki prav tako sodeluje v projektu Severnega toka (skupaj s francoskim podjetjem ENGIE, nemškim E.On-om in nizozemskim Gasunie), si po podatkih inštituta Forza, ki ga vodi direktor Manfred Güllner, »večina Nemcev želi obojestransko koristnega sodelovanja z Moskvo ter ukinitev sankcij, za katere ocenjujejo, da ne bodo uspele prekiniti politične krize«. Kljub sankcijam zoper Rusijo namreč 56 odstotkov Nemcev še zmeraj smatra, da je Rusija »zanesljiv ponudnik energije.«

Turški tok bi seveda lahko zavil tudi do Slovenije, toda vse to Slovenije očitno sploh ne zanima. Le zakaj bi imeli umazan ruski plin, ko pa imamo pogled na veličastne italijanske terminale v Tržaškem zalivu, ki nam bodo zastonj prinesli hiter pogin nadležne flore in favne ter za nameček še prijetno hladno vodo, ki bo globalnem segrevanju še zelo strateško pomembna dobrina.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.