MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret

Mito Gegič, slikar

… ki se skozi svojo »lovsko« govorico loteva družbenih problemov

Lovske opazovalnice. Lovca s puškama na preži. Odiranje srn. Nočni lov. Tuljenje volkov. Oče in sin na lovu na zajce. Mati s hčerkama pred ustreljeno srno. Takšne motive v zadnjih petih letih išče na spletu in jih nato obdela po postopku, ki je njegov »izum« in v zadnjih letih tudi prepoznavni znak njegove umetnosti.

Najprej celotno slikarsko platno oblepi s samolepilnim trakom, nato pa nanj z akrilnimi barvami čim bolj realistično preslika motiv lova, ki ga je našel na spletu. Potem posamezne trakove odlepi s platna in jih nalepi na novo platno. V tem postopku začne sestavljati in lomiti osnovno podobo, rezultat pa je slika s podobo, ki je presekana z belimi navpičnimi črtami, vendar je motiv na njej še prepoznaven.

S tako zasnovanimi slikami lova, ki le na prvi pogled delujejo domačijsko, avtor sebi in gledalcu zastavlja ontološka vprašanja o statusu slike, o moči likovne govorice, pa tudi obča vprašanja o smrti in življenju, o tradiciji, o ekologiji. Hkrati pa je to tudi svojstven »obračun« z njegovimi spomini iz otroštva. Na družinskih srečanjih je pogosto prisostvoval odiranju srne ali divjega prašiča. Božič ali novo leto pa so praznovali v lovski sobi z nagačenim kočevskim medvedom. A vendar je lovstvo zanj samo odskočna deska, da lahko pove širšo zgodbo. »Najbolj me zanimata položaj človeka v družbi in njegov pogled na svet okrog sebe. In ta pogled skušam prefiltrirati, destilirati in ponazoriti,« pravi.

Rodil se je v Ljubljani, kjer je preživel prva štiri leta, nato pa se je družina preselila v Kidričevo pri Ptuju. Mama je vzgojiteljica, oče pa trgovec. Že v šestem razredu osnovne šole je spoznal, da ga vleče v slikanje, njegov talent pa je prepoznala tudi učiteljica likovnega pouka. Po gimnaziji se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Sprva je bil njegov učitelj slikar Emerik Bernard, v zadnjih letih študija pa sta bila njegova mentorja Herman Gvardjančič in Zmago Lenárdič. In takrat je začel delati snovne slike. Vse manj je uporabljal barve, več pa vosek, pepel in samolepilni trak. Ob slikarskem usposabljanju se je poglabljal tudi v sodobno teorijo umetnosti, kar ga je peljalo do spoznanj o soodvisnosti umetnosti in družbenega dogajanja. »Tudi če je umetnost zelo intimna, se vanjo vedno vrivata družba in zunanja stvarnost,« je prepričan.

Po študiju je nekaj časa iskal svoj likovni izraz, potem pa se je vrnil k eksperimentu s samolepilnim trakom iz časa študija in slikanje povezal z lovskimi motivi. Ti so namreč zelo ustrezali temu, kar je hotel narediti s podobo. Torej jo secirati in na novo sestavljati, čemur sam pravi »plenjenje podobe«. Intrigiral ga je postopek preobrazbe podobe z interneta, ki je le seštevek ničel in enic, v materialno podobo. In to, kaj se zgodi s podobo, ko ji odvzameš polovico telesa, in kako daleč lahko greš, da je še (raz)berljiva.

Takrat je začel v svojo likovno govorico vpletati tudi razmišljanja o umetnosti in družbi. To je danes sicer težje, saj ni več tako avtonomne likovne govorice, kot denimo v času modernizma. »Danes je vse zamazano in zapacano. Tudi naše realno življenje je prepleteno z virtualnostjo in socialnimi omrežji. Zato je dojemanje stvarnosti že na pol zabrisano. In zato je idealistično govoriti o tem, da je slika čisto nevtralno polje, v katero se pne moja duševna opna, kajti zamazana je z vsem drugim,« ugotavlja.

Pa kljub temu vztraja in v svojih delih reflektira tudi aktualne družbene tematike. Zgovorni so že zgolj naslovi njegovih slik. V času protestov je delal recimo motive lovskih prež, ki jih je naslovil Demagog in Populist. »Z naslovi vedno opredelim način branja svojih del. Ne zdravim pa s tem svojih frustracij, ker me je dedek silil čistiti lovsko puško. Ne gre torej za samoterapijo, čeprav je mogoče v vsem skupaj res tudi kanček tega,« pravi.

Z ženo Tino Dobrajc, prav tako slikarko, že nekaj leti živita v Škofji Loki. »Včasih poskušam Tino prepričati, da se kakšne teme loti bolj radikalno, ona pa mene prizemljuje. Včasih je tudi obratno,« ocenjuje njun medsebojni odnos. Sicer pa s Tino razmišljata o skupnih projektih, v katerih bi se skozi slikarsko-kiparske instalacije lotila vprašanj ubijanja živali, ekologije in vegetarijanstva. Vleče ga tudi v druge umetniške zvrsti, saj ugotavlja, da vsaka ideja potrebuje »svoj medij, da se najbolje izrazi«.

A četudi bi ostal zgolj v slikarstvu, mu idej zlepa ne bi zmanjkalo. V zadnjih nekaj letih je imel več kot deset samostojnih razstav. Januarja je razstavljal tudi v Istanbulu. Pred nekaj dnevi je zaprla vrata njegova razstava v New Delhiju. Najvidnejši dosežek na tujem pa si je doslej izboril v Benetkah, kjer je pred tremi leti dobil prestižno nagrado Arte Laguna, za katero se je potegovalo štiri tisoč umetnikov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.