Marcel Štefančič jr.  |  foto: Uroš Abram

 |  Družba  |  Intervju

Komunistična država ni mogla dobiti oskarja. Če vzameš vojne filme, poleg recimo Navaronskih topov, so vsi zelo dobri filmi, ne pa tako dobri in pošteni kot Neretva.

Ljubiša Samardžić (1936 - 2017) 

Igralec in režiser

Z Ljubišo Samardžićem, trademarkom Jugoslavije, sva se pogovarjala pred živo publiko in na odprti sceni, na Škrabčevi domačiji, kamor se je zgrnila truma njegovih fenov vseh starosti, ki so dobesedno viseli z lustrov, kar pa mu dajanja avtogramov ni otežilo

Kako je bilo na meji? So vas policisti prosili za avtogram?

Ne, mislili so, da imam slovenski postni list.

Lahko bi ga tudi zares imeli, navsezadnje vam je gledališko kariero lansiral Bojan Stupica, ki je bil Slovenec, v kopici slovenskih filmov ste igrali Slovence, soprogo ste spoznali v Sloveniji.

Res je. Takole bom rekel, Slovenija je ena izmed izjemno pomembnih postaj v mojem življenju. Najprej zato, ker sem tu spoznal svojo Miro, drugo, za kar mislim, da je zelo zanimivo, pa je, da sem doživljal nenavadna, res nenavadna srečanja z režiserji, ki so bili fascinantni. Spomnim se, kakšen je bil Hladnik. Zagotovo je bil ena najzanimivejših osebnosti, ki so se pojavile v slovenskem filmu. Spomnim se ga, spomnim se najinega prvega srečanja – tudi on je bil popolnoma očaran. Pred tem sem že igral v zelo priljubljeni Kozari. Spomni se, kot bi bilo danes: ko sva se srečala, je začel jecljati, govoril je Ljubiša, Ljubiša, Ljubiša, rekel sem, ja, kaj, povej. On pa je rekel, komaj čakam in verjemi mi, veselim se, ker boš igral v mojem filmu Peščeni grad. Bil je velik poštenjak, bil je res dober, imel je izjemno domišljijo, saj je pred tem posnel film Ples v dežju, resnično sijajen film, pravi kulturni zaklad.

Slovencem sprva ni bil všeč, zdaj jim je – Hladniku pa kasneje ni bil več tako všeč.

Ni mu bil všeč, a je izdelek, vreden spoštovanja.

Vanj so metali steklenice.

Tudi to vem. Še ena zgodba je, ki je zelo zanimiva, v resnici za Slovence in Bosance. Pozneje sem delal z Jožetom Babičem, če se spomniš, v filmu Po isti poti se ne vračaj sem igral Abdula, muslimana.

Druge muslimane so igrali Slovenci – Miha Baloh, Jože Zupan ...

Da, tako je. Tudi to je res. Resnično pogumen film, narejen leta 1965, ko je ogromno Bosancev prihajalo v Ljubljano in na obrobje. Dobili so tiste velike barake. Počasi se je rojeval odpor meščanske Slovenije in dobro se spomnim, ko smo končali film, me je Jože Babič poklical in mi rekel: »Prosim te, pridi v Ljubljano na premiero.« Seveda sem obljubil, da pridem. Vprašal pa sem ga, ali ima kake težave, in rekel je, da ima hude težave, da Slovenci filmu nasprotujejo. Ne vem, ali se spomniš.

To vem iz pripovedovanja.

Takrat si bil še mulec.

Bilo je, kot da ta film ne obstaja. Ne vem, ali je v Ljubljani sploh igral.

Igral, premiero smo imeli.

Morda, toda samo premiero. Hitro so ga umaknili. Ni se ravno naigral.

Kak komite se je verjetno malce poigral. Toda na premieri smo doživeli fantastičen aplavz. Najpomembneje je, da je film bil, da je kljub temu zaživel, da Slovenija ni pokazala zob oziroma da ji jih ni uspelo pokazati.

Kasneje ste igrali tudi v Hladnikovih Belih travah, toda Maškarado ste zgrešili. Kako to?

Tako je. Maškarada, to je bil film. Zakaj nisem igral v Maškaradi? Kako teče življenje, to je vedno zelo zanimivo. Na primer, ko smo doživljali razpad Jugoslavije, je imela naša družina hude težave, sin je bil bolan. Ni ga bilo več mogoče zdraviti. Nekaj časa se je zdravil v Beogradu, na vse kriplje smo se trudili, da bi napravili vse, da bi mu pomagali. Spomnim se, kako sem takrat prišel v Ljubljano in srečal Radka Poliča in njegovega brata Vasilija, Vaska, ki je bil predsednik vrhovnega sodišča. Rekel mi je: »Ljubiša, prispeval si k uspešnosti slovenske kulture in krasno bi bilo, če bi ti dali slovenski potni list, tako da bi lahko mirno prišel v Slovenijo in rešil, kar bi se dalo.« A takrat sem rekel ne. Zelo zanimivo, da sem ponudbo takrat zavrnil. Ne vem, zakaj in čemu. Rekel sem si, naj me usoda spremlja do konca življenja na pravi način. Svojo domovino Jugoslavijo sem brezmejno ljubil, imel sem velik privilegij, predvidevam, da veš, da sem lahko potrkal na vrata predsednika Tita, povabil me je k sebi in skupaj sva prebila vso noč. To je bil privilegij.

V Sutjeski ste tudi poljubili igralca, ki je igral Tita.

Da. Tako je.

Richard Burton ni niti Elizabeth Taylor dovolil, da bi ga poljubila. Vam pa je. Kako se je bilo poljubljati z njim?

Prijeten občutek. A ta izkušnja je za mano.

V Peščenem gradu je bila vaša partnerka Milena Dravić, s katero ste igrali v kakih 40 filmih.

Res je, Milena je ena od najbolj nadarjenih igralskih osebnosti.

Toda v 40 filmih?

Da, v 40. Nisem sam odločal, ali bo moja partnerica ali ne. Režiser je odločal, koga bo vzel, pa je vzel najbolj priljubljen par na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Vsak je imel kak cilj – denar, keš! Jugoslavija je imela 22 milijonov prebivalcev in v njej je bil film pravi čudež. Drugega ni bilo.

Ni bilo interneta.

Ničesar ni bilo, bil pa je film in film je cvetel in mi smo pravzaprav tako rasli in ta par je živel, kot bi bil eno.

Ko so imeli ljudje še čas, so hodili v kino, kakor bi rekel Orson Welles.

Zelo zanimivo, kakšen odnos so do naših filmov imeli v velikih, najbogatejših državah. Spomnim se, da je bil Tito približno 20-krat nominiran za Nobelovo nagrado, toda odbor mu je nikoli ni hotel podeliti, to pa samo zato, ker se je boril v vojni. To je bil edini razlog. Ko smo posneli Bitko na Neretvi in ko se je že uvrstila med kandidate za oskarja, je nastala prava gonja, ali bo oskarja dobila ali ne. Ta film je bil, verjemi, veliko boljši od vseh filmov, ki so jih začeli predvajati tistega leta.

V Ameriki so pred podelitvijo oskarjev predvajali precej skrajšano, »ameriško« verzijo.

A to ni bil razlog, da film ni dobil oskarja, edini razlog je bil, da je prihajal iz komunistične države. Komunistična država ni mogla dobiti oskarja. Če vzameš vojne filme, poleg recimo Navaronskih topov, so vsi zelo dobri filmi, ne pa tako dobri in pošteni kot Neretva. Posvečena je bila resni temi.

Koliko ljudi je umrlo na snemanju Bitke na Neretvi?

Ne vem. Ha ha.

Pa saj ste bili tam. Menda jih je umrlo več kot v pravi bitki na Neretvi.

Pa še kaj.

Menda jih je umrlo več kot 20, celo 22.

To pa ne bo držalo. Ne bi rad, da se širijo take trditve.

 

Lahko se – davno je že tega.

Če gre za davno preteklost, res lahko govoriš o nekaterih dejanskih podrobnostih. Resnično se je nekaj ljudi poškodovalo, vendar jih ni bilo toliko. Precej manj. Ne pozabi, to je bil velik, mamutski film, ki smo ga delali dve leti, pri njem je sodelovala vsa Jugoslavija, vsaka od republik, vanj je veliko vložila tudi vojska in Tito sam je želel, da naredimo film, ki bo imel trajno vrednost. To je bil velik umetniški antifašistični film. Ko človek danes gleda ta film, ne more verjeti, da ni nihče umrl.

Igrali ste v vseh jugoslovanskih epopejah – Kozari, Neretvi, Sutjeski.

Res je.

Le v eni vas ni bilo – v Užiški republiki. Kako to?

Tako si je zamislil Žika Mitrović. Sploh pa nisem niti pričakoval, da bom igral.

Žika Mitrović je bil človek, ki si je z Ešalonom doktorja M. in Kapetanom Lešijem izmislil partizanski vestern.

Žika je pozneje, leta 1982, napravil tudi majhen, čudovit film Savamala. Razkošen, briljanten film, katerega dogajanje je postavljeno v Beograd pred drugo svetovno vojno in ki je v Pulju razvnel areno.

Če vprašate mene, je to vaša nemara največja igralska stvaritev.

Tudi sam mislim, da je. Prav tako pa mislim, da je Predstava Hamleta v Spodnjem Grabonošu vendarle moj najlepši film. To je umetnina. Užival sem. Igral sem Mačka.

V Užiško republiko vas Žika Mitrović ni dal, toda dal vas je v vse filme, ki jih je posnel po Užiški republiki.

Najbrž je ugotovil, da sem nadarjen.

Po Užiški republiki kakih šest, sedem let sploh ni snemal, tako da je za comeback verjetno potreboval močnega zvezdnika, to pa ste vi tedaj bili. Vam je dobro plačal?

Denar zame ni bil odločilen, seveda pa nisem bil revež.

Spomnim se, da je bilo nekaj igralcev, ki so snemali predvsem vojne filme in so imeli radi Tita ... ko so prišli drugi časi, pa so s sten snemali njegove slike.

Sprašujem vas, ker ste igrali v ogromno filmih, tako da si ne znam predstavljati, kdaj ste sploh imeli čas zapraviti ves ta denar.

Tudi to drži. Vendarle pa sem imel velik privilegij in sem si pridobival izkušnje. Leta 1976 sem dobil zlatega leva za najboljšega igralca na festivalu v Benetkah za vlogo v filmu Jutro Puriše Đorđevića. Soproga Mira je bila na festivalu ves čas z mano. Sin je bil takrat star šest mesecev. Veselila sva se velikega uspeha tega filma. Nisem pričakoval, da se bom znašel z ramo ob rami z Luisom Buñuelom. To je bila velika druščina in velik pogon. Slavni italijanski pisec Alberto Moravia je bil predsednik žirije. Takoj po tem so me povabili, naj pridem v London k bratoma Hakim, slavnima producentoma, in podpišem svetovno pogodbo za pet let.

Pa?

Nisem znal angleško. Moral bi se učiti. V Jugoslaviji mi je, kar zadeva kariero, dobro kazalo, imel sem veliko prijateljev in kolegov, ljudje so me že poznali. Kaj naj bi? Toda rekel sem, šel bom tja in si ogledal, kako je vse skupaj videti. Tistega dne sem res odpotoval z beograjsko karavelo in pristal v Londonu. Gledam London – čudovito mesto. Nastanili so me v hotelu sredi fantastičnega Soha. Užival sem kot največja zvezda na svetu in ves dan sem prebil tavajoč po mestu. Videl sem jazzovsko skupino, ki je igrala tam, in rekel sem si, da je to nekaj zame. Sedel sem na tla in užival trenutek življenja. Ko so čez pol ure ali uro nehali, sem jim dal deset funtov, on pa so glasno zaploskali. Telefoniral sem Miri. Vprašala je, kako se imam, in odvrnil sem: »Jutri me čaka usodni dan.« V producentski hiši bratov Hakim mi je menedžerka potisnila v roke pogodbo, v kateri je pisalo, da bi moral pol leta sam, brez žene in otroka, živeti tam in se učiti angleško, po šestih mesecih pa naj bi obvezno prišla gospa, jaz pa naj bi, potem ko bi se naučil angleško, dobil prvo veliko vlogo, ki naj bi mi prinesla dva milijona funtov. Kaj naj bi bil naredil? Soproga in prijatelji so mi rekli, naj se odločim, kakor hočem. Zato sem sklenil temu narediti konec. Naslednjega dne sem se zahvalil, vrnil sem se v domovino, vrnil sem se h karieri, ki mi je zagotavljala trdna tla pod nogami, in dobil vlogo v Neretvi ter ostal privržen domovini, soprogi, sinu in prijateljem. Zunaj nisem bil tako priznan.

Vprašanje, kako bi jo odnesli na mednarodni sceni: filmarji so se vedno izogibali visokim igralcem. Zaradi proporcev. Vi pa ste zelo visoki.

Da, 196 cm.

Tega v filmih ni. Wilhelm Dieterle je bil visok 196 cm: začel je kot igralec, a ugotovil, da je za igralca previsok, in se je prelevil v režiserja. Odličnega, moram reči.

Gary Cooper je bil višji od mene.

Ne, bil je 5 cm nižji. Vsi so bili majhni. Tudi Humphrey Bogart – le 173 cm. Toda kamera je poskrbela, da je bil videti višji, večji.

Največji. Humphrey Bogart je igralec, ki ga imam brezmejno rad. Prav tako Gérarda Philipa.

Philipe je bil nekje vmes – med vami in Bogartom.

Recimo ko sem igral Mačka v Predstavi Hamleta v Spodnjem Grabonošu, se dobro spominjam dogodka s Šerbedžijo, ki je nižji od mene, a sijajen igralec. Rekel sem mu: »Ne jezi se, privoščil si bom kak štos, upam, da se ne boš jezil.« Tako sva v nekem trenutku skupaj stopila v kader, stal je desno od mene, pustil sem ga, da je šel naprej, nenadoma pa sem ga dohitel, se izprsil, tako da je videl samo še moja ušesa, in ga prehitel – on pa je rekel: »Mah, pojdi nekam, Ljubiša.« To igračkanje je bilo tako duhovito, da si ga je zapomnil. Ko smo bili na premieri v Pulju in smo doživeli velike ovacije, sem sedel zraven njega. Ko so se začele ovacije, je vstal, vstal sem tudi jaz in rekel je: »Mah, pojdi nekam, Ljubiša.«

Vidite, z višino so vendarle težave. Z višino so težave tudi v ljubezenskih prizorih. Milena Dravić je bila precej nižja od vas – kako ste naredili, da je bilo oba videti v kadru?

Ha ha, snemali so me zgoraj, njo pa spodaj. Ha ha.

Je stala na podstavku? Kot Bogart v Casablanci.

Veš, kaj, igralci so veliki otroci. Igrajo se z značaji, s kolegi, a to je zgolj igračkanje, ki pa je bilo vendarle prijetno v tistem velikem obdobju, ko je bila Jugoslavija velika država. Hodili smo od Bleda prek Krka ... da ne naštevam, kje vse smo snemali. To je bila država in pol, bila je EU v malem, žal mi je, da se je zgodilo, kar se je. Žal mi je za vse ljudi, ki so umrli. Mirina in moja življenjska filozofija je bila, da je treba spoštovati vse prijatelje z ozemlja, kjer smo živeli. Ostali smo prijatelji. Še danes, recimo, greva zelo pogosto v Sarajevo, Zagreb, Ljubljano, Dubrovnik. Z umetnostjo se ima smisel ukvarjati samo pod pogojem, da ne gojiš negativnih čustev. Spomnim se, da je bilo nekaj igralcev, ki so snemali predvsem vojne filme in so imeli radi Tita ... ko so prišli drugi časi, pa so s sten snemali njegove slike. Prosim te, mar naj bi zdaj snel Titovo sliko, da bi se prikupil okolju, mali skupnosti, v kateri živim. Ne, prosim te, kaj takega se v naši družini, družini Samardžić, ne more zgoditi.

Ko je začelo pokati, ste namesto politika postali režiser.

Šlo je za splet okoliščin. Leta 1999 je prišla vojaška policija, da bi odpeljala mojega sina na fronto na Kosovo. Načelniku vojaškega odseka, staremu prijatelju, sem rekel: »Prosim te, zbriši ga s seznama, kakor veš in znaš. Ne dam ti sina.« Tako sem obvaroval njega, pa tudi svoje dostojanstvo. Takrat sva ustanovila producentsko hišo, da bi se ukvarjala z umetnostjo, ne s človeško zlobo, ker je to največja sramota za vsakega človeka.

Toda lahko bi odšli v politiko – v politiki zdaj iščejo predvsem dobre igralce.

Kolegi, ki so šli v politiko ... naj delajo, kar hočejo, toda sam raje izkoristim ugled, ki ga imam na Madžarskem, Hrvaškem, v Sloveniji in Bolgariji. To so države, ki so mi maksimalno pomagale, da sem delal filme. Film Naklepni umor sem napravil v teh državah, film Nebeška vaba sem delal v zagrebškem Jadran filmu. To je bil zelo dramatičen čas. A v življenju si ne smeš omadeževati časti. Če ti to uspe, lahko mirne duše zapustiš ta svet.

Z Bato Živojinovićem sta bila tandem v številnih filmih, v katerih sta pobila več nacistov, kot jih je sploh bilo.

Ha ha, tudi to je res.

Ste kdaj prešteli, kateri jih je pobil več?

Ne vem.

Gotovo sta malce tekmovala.

Ne, ne. Bila sva borca, vsak je imel svoj življenjepis, vsak si je izoblikoval značaj in vsak je po svojem občutku delal stvari, ki so se mu zdele prave. Strašno rad sem bil iskren v vsej tej igrariji. Vojni film je bil izjemno pomemben za našo biografijo in uveljavitev naše države.

Menite, da je bil prav film ta, ki je Jugoslavijo držal skupaj, v enem kosu, in da bi, če ne bi bilo filma, propadla že po treh letih?

Ha ha. To je duhovito, vendar ni res.

Ko je bilo konec epopej in partizanskih vesternov, je začela Jugoslavija razpadati.

Veš, kaj se je zgodilo. Razvila se je televizija. Takrat, leta 1971, sem v Zagrebu posnel TV-nadaljevanko Kam gredo divje svinje, v kateri sem igral tihotapca. Tedaj se je v Zagrebu dogajal maspok. Prišel sem z velikim spoštovanjem do režiserja Ivana Hetricha, ki sem ga imel izjemno rad in ki sem ga lahko le jaz tikal. Delala sva kot en mož. To je bil smel, pogumen izdelek. V nekem trenutku eno od najresnejših del na tedanji televiziji. Ankete so pokazale, da je bila ta serija prvorazredna, najboljša serija. Veš, katera je bila druga najboljša? Vroči veter – Šurdilović. Vsekakor smo serije delali zelo resno, zelo drugače od TV-serij, ki se snemajo zdaj.

Vsi smo se smejali, toda smejali smo se tudi komedijama Kdo neki tam poje in Maratonci tečejo častni krog, a v njiju vas ni bilo. Kaj se je zgodilo?

Igral sem že Šurdo, ki je bil zelo priljubljen.

Toda bili ste v igri za oba Šijanova filma.

Bil. Slobodan Šijan je za vsako ceno hotel, da igram v prvem in drugem filmu, toda takrat sem snemal dva filma vzporedno. Rekel sem mu: »Lahko narediva takole – dopoldne snemam en film, zvečer snemam pri tebi, naslednji dan pa pri nekom drugem.« Nazadnje vloge nisem sprejel, pa tudi on tega predloga ni sprejel. Žal mi je za ta dva filma. Ko pa smo ravno pri serijah, moram povedati, da sem napravil TV-serijo Vonj po dežju na Balkanu, ki so jo predvajali na Hrvaškem in v Sloveniji, na Madžarskem, v Bolgariji, Romuniji in na Češkem in je plod Mirinega in mojega odnosa do ljudskosti. Ugotovila sva, da je to eden najboljših romanov o multikulturnosti, in se dogovorila, da naredimo TV-serijo, ki bo pravzaprav afirmacija ljubezni, ne glede na to, ali gre za Juda ali Judinjo, ki se recimo zaljubi v drugoverca, katolika, pravoslavca. Vsekakor sem na to serijo ponosen. Uvrstila se je med deset najboljših TV-serij, ki so se potegovale za nagrado emmy, najpomembnejšo nagrado na svetu. Uvrstila se je med najboljših deset, bila je med izbranci. Nismo pričakovali, da bo zmagala, toda uvrstila se je v isto skupino kot serija Downton Abbey in druge velike TV-serije. Snemali smo v Sarajevu in veš, sprejeli so nas izjemno gostoljubno. V Dubrovniku nam je župan Vlahušić omogočil, da smo snemali brez večjih težav. Hvaležen sem vsem, ki so nam pomagali, da smo uresničili svoje sanje.

Toda televiziji ste se v karieri bolj ali manj izogibali.

Res je, bal sem se, da bi s tem ogrozil filmsko kariero. A to je bilo prej.

Takrat je veljalo: ko propadeš, se preseliš na TV.

Tako je. Vedno sem vedel, kam sodim.

Zdaj se je vse obrnilo: TV-serije so velika stvar. Številne so videti bolje od filmov. Biti v TV-seriji, to je zdaj prava stvar!

Zelo pogosto, ko pijeva jutranjo kavico, razmišljam, da se nobena TV na ozemlju nekdanje Jugoslavije ne ukvarja z družino. Družina je ogrožena, neoliberalni kapitalizem je prodrl v vse pore, verjetno uničil številne domove, pripeljal ljudi v resnični pekel, ker ni nihče vajen tega vidika izkoriščanja, zato se mi zdi, da se ljudje, ker so prestrašeni, nimajo časa ukvarjati z otroki. Žal mi je, da tu do zdaj nismo napravili niti ene TV-serije, ki bi prikazovala družino kot tisto bistveno. Številne družine bodo verjetno propadle, ljudje se ločujejo, nimajo časa drug za drugega. Napravil sem takšno serijo, Policist s Petelinjega hriba. Mogoče je lahkotna, zabavna, toda na Kitajskem so jo pred desetimi, 12 leti razglasili za najboljšo serijo. Jasno mi je bilo, zakaj jo gledajo. Policist, ki ima pet otrok, je ostal sam, štiri žene so ga zapustile. Je oče in mama hkrati.

Kakšna afirmacija družine pa naj bi bila to? To je bolj reklama za ločitve.

Ha ha. Toda bil sem oče in mama svojim otrokom.

Ko ste dobili scenarij, ali ste najprej pogledali, ali v seriji nemara umrete in kdaj?

Ne, nisem.

Je lahko umreti v filmu?

Odvisno, kakšen odnos imaš do smrti. Nanjo se vsi privajamo. In zelo hitro bo prišla.

Je film dober način za privajanje na ta dogodek?

Mislim, da je občutek prijeten.

Kolikokrat ste ponavljali prizore umiranja?

Samo enkrat.

Uspelo vam je v prvo?

Brez ponavljanja. To pomeni, da sem bil strašansko prepričljiv. Kadarkoli sem umiral jaz, drugi niso.

Začela sva z gledališkim in po malem tudi filmskim režiserjem Bojanom Stupico, pa še končajva z njim. Ni lansiral le vas, ampak generacije in generacije jugoslovanskih igralcev.

Stupica je bil pravi steber, dejansko kar institucija. Bil je osebnost, iz katere je samo po sebi zraslo veliko režisersko ime na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Delal je povsod: v Zagrebu, Ljubljani, Dubrovniku in seveda je ustanovil Atelje 212. Spominjam se, da sem, ko sem postal igralec, v resnici že prvo leto dobil njegovo štipendijo. Študiral sem pravo, mama je rekla, da je najbolje, da postanem pravnik, advokat, ker advokati ne plačujejo prav veliko, gotovo pa bi kaj zaslužil in jih vzdrževal. Zelo mlad sem ostal brez očeta. Mislila je, da je pravna fakulteta velika priložnost zame. Star sem bil 11 let in pol, ko mi je umrl oče. Bil sem obupan. Ko sem končal gimnazijo, je bila moja prva misel, da bi se vpisal na medicino. Zakaj? To bi storil v spomin na očeta, na njegov boj. Bil je rudar, v rudniku je obtičal, pri 40 letih je dobil strahotno bolezen, zato sem mislil, da bi se vpisal na medicino. Toda vrag mi ni dal miru. V Beogradu sem iz radovednosti odšel v gledališče. Ogledal sem si božansko predstavo, v kateri je igral Slobodan Cica Perović, eden od najrazkošnejših igralcev. Tistega večera sem bil popolnoma prevzet. Po beograjskih ulicah sem blodil in blodil do zore. Razmišljal sem, da je igralstvo neka nenavadna dejavnost, s katero bi se človek lahko ukvarjal. Manj kot leto pozneje je v Beogradu gostoval Old Vic, največje gledališče na svetu – igrali so Hamleta in Tita Andronika. Dva večera sem s sendvičem v rokah – v njem je bil ajvar – s tretje galerije buljil v to gledališko predstavo in postalo mi je jasno, da sem se okužil. Bil sem čisto preč. Odločil sem se, da se po dveh letih na pravu vpišem na akademijo. Stopil sem pred ogromen avditorij, tam je bil tudi Bojan Stupica. Vprašali so me, od kod sem, in odgovoril sem iz Nišku Banju namesto iz Niške Banje. Vsi so se smejali. Nato so me vprašali, kaj sem pripravil. Takole, sem rekel, pripravil sem pesem Santa Maria della Salute ... ima 16 kitic, a naučil sem se samo tri! Spet so se vsi smejali: pa saj ta je prismuknjen. In kateri monolog si pripravil, so me vprašali. Odvrnil sem: Jaga iz Otela. Ooo! No, kar izvoli, so rekli. Začel sem, kot mi je svetoval neki igralec iz Niša, ki se je odlikoval v vlogi Jaga: »Ljubiša, prosim te, ko boš začel govoriti, počakaj na tišino v dvorani. Sam si na prizorišču – počakaj na tišino. Stopi proti mizi, skleni roke in začni govoriti.« Čakal sem to tišino s primerno zbranostjo, in ko ni bilo slišati niti muhe več, sem začel monolog ... pa so me takoj ustavili. Prestrašil sem se, da je kaj narobe. No, naj slišimo še tiste tvoje tri kitice, so rekli. Začel sem recitirati tri kitice. Prva je bila za mano, druga deloma tudi. In takrat so mi rekli hvala. Mislil sem, da je vsega konec. Propad. Toda tistega večera sem se vrnil na akademijo, kje smo vsi stali na kupu in brali imena tistih, ki so bili sprejeti. Ker sem visok, sem gledal zgornja imena, a mojega ni bilo med njimi. Nazadnje sem zagledal svoje ime – bilo je napisano povsem na dnu, zadnje. Bil sem sprejet. Mama je rekla, srečno. In tistega dne sem postal vaš.

Toda zapustili ste gledališče, vstopili v legendo, v gledališče pa se niste več vrnili.

Prav lepa hvala. Sliši se patetično, ko rečeš legenda. Sem človek iz mesa in krvi. Z napakami in vrlinami.

Kakor za koga.

Ha ha. Najlepša hvala, a najpomembnejše od vsega je, da imam prijatelje – tudi med vami tule. Res lepa hvala in vse dobro.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.