Evropski napad na Grčijo in demokracijo

»Angela Merkel ima reputacijo kraljice Evrope. Vendar se ni naučila, kako uporabljati svojo moč in je tako dovolila, da je slaba situacija prišla do svojega vrelišča. Njena nepripravljenost, da sprejme nepopularne poteze je zelo poslabšala grško krizo…Grška kriza je zahtevala vodstvo in načrt, toda Merklova ni bila pripravljena ponuditi ne enega in ne drugega. Čeprav ima rada moč v kritičnih situacijah ni vedela, kaj naj dela z njo. In sedaj je soočena z ruševinami svoje evropske politike. Le kako so stvari lahko prišle tako daleč?« To so besede, s katerimi nemški Spiegel opisuje nemško kanclerko, zagotovo najodgovornejšo za to, da se grška kriza razpleta v grško in evropsko tragedijo.

Veliko je tudi ekonomistov, ki opozarjajo na podobne katastrofalne poteze voditeljev evroskupine, katerih sestankov se udeležuje tudi slovenski minister Dušan Mramor, ki je, več kot očitno, popoln in popolnoma nekritičen zagovornik te iste, katastrofalne politike. To pa medtem ni več samo gospodarska, pač pa je postala temeljna politična zadeva. »Bistveno vprašanje ni več, ali bodo evropski voditelji uspeli doseči dogovor sredi finančne krize, pač pa je še bolj pomemben: ali še obstaja prostor za demokracijo v Evropi?« se sprašuje Huffington Post.

»Če bodo snovalci ekonomske politike trojke uspeli pri rušenju grške vlade, bo to poslalo jasno sporočilo ostalim članica Evropske Unije: imate pravico, da izvajate volitve, toda vlada, ki jo izberete, bo delala samo to, kar bomo ukazali mi.« To je postalo še posebej očitno po izjavah predsednika Evropskega parlamenta Martina Shultza, da bi morala grška vlada odstopiti v primeru, če bi Grki na nedeljskem referendumu glasovali za predloge trojke. Nekateri evropski politiki so medtem tudi predsednika grške vlade Aleksisa Ciprasa pričeli označevati kot »komunista« ter trditi, da potrebujejo bolj »odgovornega« politika na njegovem mestu.

Še bolj zlovešče so na videz »bančne«, v resnici pa globoko politične, poteze Evropske centralne banke. Evropska centralna banka je v ključnem trenutku prekinila s pomočjo, ki jo je bila dolžna izvajati do Grčije in tako povzročila, da bodo pred usodnim referendumom grške banke zaprte. V kampanjo se je vključil tudi vrh grške pravoslavne cerkve, katere visoki dostojanstveniki so javno povedali, da bodo glasovali za »Evropo.« Aleksis Cipras, ateist, prvi predsednik vlade, ki ni prisegel na Svetem pismu in je predlagal, da se dovolijo istospolne poroke jim že od prihoda na oblast ni bil všeč.

Shultz, Juncker, Merklova in ostali politiki evropskih institucij ali severnih držav Evrope trdijo, da so do svojih sklepov o nezmožnosti dogovora z Grčijo prišlo zaradi obnašanja grške vlade. »Toda veliko analitikov opozarja, na osnovi dejstev, ki podpirajo takšne poglede, da so te zadnje izjave samo jasna potrditev strategije posojilodajalcev, ki je v tem, da demokratično izbrano grško vlado prisilijo v sprejem njihovih pogojev ali pa da najdejo drugo vlado, ki bo storila isto. To so želeli doseči z neprestanim ekonomskim in političnim pritiskom na grško vlado med pogajanji,«opozarja Huffington Post.

Grožnje z »Grexitom«, odhodom Grčije iz območja evra so ob tem popolnoma prazne, saj Grčije nihče ne more prisiliti, da zapusti območje evra. Pri tem je Evropska centralna banka na Grčijo »pritisnila« tudi tako, da je po svoje uporabila pravila glede zagotavljanja krizne likvidnosti bank (ELA), ki sploh niso natančno določena in so opisana tako, da se dajo uporabiti različno od primera do primera. Odločitev ECB da preneha sprejemati grške obveznice takoj po izvolitvi nove vlade v Grčiji jasno kaže, da je to bilo narejeno s političnimi, ne z gospodarskimi razlogi. Enako velja za ustavitev ELA transferjev, kar je omejilo dvige v bankah. Daniela Gabor, mednarodni finančni ekspert na Univerzi West of England opozarja, da je politično ravnanje ECB postalo še bolj očitno prejšnji teden, ko je ECB z omejitvijo likvidnostnih sredstev prisilila Grčijo, da uvede omejitev dviga denarja in »nadzor nad kapitalom.« Prepričana je, da je bilo to storjeno namenoma, da bi pretrašeni Grki glasovali »za« in ne »proti«. »To je strategija prisiljevanja vlade, da izvede referendum v času omejevanja dviga denarja. To je jasna komponenta te strategije, ki se želi na vsak način vmešati v politični proces in povzročiti čim več panike in strahu med grškim prebivalstvom, da bi glasovali 'za',« opozarja Daniele Gabor. S tem pa so vodilni evropski politiki – in to velja tudi za slovensko vlado, ki tiho in ponižno sodeluje v tem napadu - javno storili nekaj, kar so doslej počeli bolj ali manj prikrito – napadli so same temelje evropske demokracije, tiste, na podlagi vrednot katere so se celo sami povzpeli na oblast.