Dogovor z Grčijo »oblika postmoderne okupacije«

Buldožer evroobmočja, ki ga upravlja Nemčija s svojimi pribočniki, je uspešno poteptal demokracijo in temeljne evropske vrednote znotraj EU, te sodobne ječe narodov. Grška vlada je bila prisiljena, da požre svoje obljube, se odreče suverenosti države ter samo teden dni po prepričljivi zavrnitvi »varčevalnih ukrepov« na grškem referendumu obljubi sprejem še veliko hujših ukrepov, ki bodo privedli do nove recesije, ki so popolnoma nori in neizvedljivi, ki mejijo na terorizem in bodo okrepili desnico.

Nemčija je prvič po drugi svetovni vojni pokazala izjemno krutost ter ob popolni ignoranci lastne polpretekle zgodovine ter na podlagi svojih zgrešenih stereotipov želela »naučiti lekcijo« Grčijo, pa tudi druge države, na primer Francijo. Dosegla je, da je Siriza izdala lastne obljube in kapitulirala, toda za veliko ceno izničenja idealov solidarnosti, svobode, enakosti in spoštovanja človekovih pravic v Evropi, saj je EU namesto območja blagostanja postala območje trpljenja, kjer lahko Nemčija in druge severne države Evrope, ki jim je uvedba evra najbolj koristila, dobesedno uničijo finančni sistem vseh manjših držav, ki se upirajo njihovim zahtevam. »Grexit«, izstop Grčije iz območja evra, ki so se ga nemški in francoski bankirji še leta 2011 zelo bali, je leta 2015 postalo »izbrano orožje« za pritisk na grško vlado. Nemčija je napad izvedla s pomočjo bank in ne s pomočjo tankov, z njimi okupirala Grčijo, s tem pa je zadala največji udarec samemu evropskemu projektu. Francija in druge države, ki so se zavzemale, da Grčija ostane znotraj evroobmočja, so dosegle le to, da Grčija »nominalno« ostane v območju evra, hkrati pa niso preprečile nobenega od drastičnih, dobesedno »norih« (Paul Krugman) in škodljivih varčevalnih ukrepov zoper Grčijo. Evropska centralna banka (ECB) je nastopila kot politično orožje skupine severnih držav evroobmočja (vključno z vazalno in Nemčiji vdano vlado Slovenije), vse skupaj pa bo vplivalo na okrepitev zahtev po izstopu iz takšne nedemokratične tvorbe znotraj EU. Rezultat bodo nova depresija v Grčiji, razpad leve vlade, zmaga kapitala s pomočjo delov Sirize in »sredinskih«, kompromitiranih strank Grčije, okrepitev skrajne desnice ter kompromitacija projekta EU na svetovni ravni. Sporazum je zaradi svoje prisilne narave tudi jasna in očitna kršitev mednarodnega prava.

Tako nekako je mogoče povzeti bistvo komentarjev, ki so jih takoj po zadnjem »prelomnem« in zgodovinskem dogovoru zapisali komentatorji Guardiana, Financial Timesa, Bloomberga, nekdanji grški minister za finance Janis Varufakis, nobelovca Paul Krugman in Joseph Stiglitz ter mnogi drugi. In glede na vse te, tudi zelo cinične in zagrenjene komentarje, ki zelo dobro opisujejo evropsko tragedijo Grčije, je zelo očitno, da zadnji dogovor evroskupine z Grčijo ni nikakršna zmaga za nikogar, pač pa predvsem zelo hud poraz za Grčijo in njeno levo vlado ter Evropsko unijo v celoti.

To najbolje kažejo besede Janisa Varufakisa, nekdanjega finančnega ministra Grčije, ki je ukrepe, na katere je samo teden dni po njihovi zavrnitvi na referendumu pristala vlada, opisal kot »novo obliko postmoderne okupacije« in kot »Versailles našega časa«. Varufakis, ki je dejal, da bi si prej odsekal roko, kot pa podpisal sporazum, ki ne bi vseboval odpisa dela dolga Grčiji, je odstopil kljub temu, da je »ne« varčevalnim ukrepom na referendumu dobil podporo. V pogovoru za ABC je zadnji »sporazum« opisal kot »politiko poniževanja«, zelo jasno pa je napovedal tudi, da bodo ukrepi »trojke« koristili samo skrajni desnici ter da bo baklo boja proti varčevalnim ukrepom sedaj, kar je tragično – sprejela neonacistična Zlata Zora. »Če naša stranka Siriza, ki je vzbudila toliko upanja v Grčiji – do tega, da smo dosegli 61,5 odstotka na zadnjem referendumu – izda to upanje in če sklonimo glavo pred to novo obliko postmoderne okupacije, potem ne morem videti nobenega drugega rezultata kot krepitve Zlate zore,« je bil jasen Varufakis. Priznal je tudi, da je iz vlade odšel bolj po lastni volji in manj zaradi pritiskov, saj je videl, da predsednik vlade Aleksis Cipras v emocionalnem smislu v sebi ni imel tega, kar je bilo v tem položaju potrebno, »da bi to zmago na referendumu prinesel v Evropo in jo uporabil kot orožje«.

In zato se je Janis Varufakis, eden od najsvetlejših likov te sodobne grške in evropske drame umaknil s položaja, da bi naredil prostor novemu grškemu ministru Evklidu Cakolotosu, ki je bil pripravljen podpisati ukrepe, ki jih uporniški Varufakis nikakor ni želel sprejeti. Območje evra deluje kot »dobro uigran orkester«, Nemčija pa je v njem »dirigent«. Varufakis je tudi priznal, da je Sirizo glasen »ne« varčevalnim ukrepom na referendumu – presenetil. »Pričakoval sem, in mislim da tudi predsednik vlade, da bosta naša podpora in podpora glasovanju proti ukrepom upadali, toda Grki so premagali strah, dali so na stran osebne interese, ignorirali so dejstvo, da ne bodo mogli več dostopati do svojih hranilnih vlog in so dali glasen, veličasten 'ne' tistemu, kar je bil končen ultimat s strani naših evropskih partnerjev,« je dejal Varufakis. In samo teden dni zatem je Siriza – čeprav gre res za večjo vsoto denarja in za še nekatere druge razlike - sprejela iste in še hujše ukrepe ter se obvezala, da jih bo v samo nekaj dnevih sprejela v grškem parlamentu. To ni zmaga, pač pa poraz, vendar ne samo za Grčijo, pač pa predvsem za Nemčijo celotno EU.

O tem, da je Varufakis prepričan, da bodo novi varčevalni ukrepi v Grčiji okrepili Zlato zoro, je v spletni Mladini pisala tudi Darja Kocbek>>