Kdo je tu nelegitimen?

Marko Apih je sicer, domnevam, pravni laik, vendar pa je nedvomno dovolj inteligenten, da bi lahko tudi brez pravne izobrazbe brez težav razumel, kako hude napake so redna sodišča zagrešila v zadevi Patria - samo če bi to hotel in bi se potrudil pazljivo prebrati odločbo Ustavnega sodišča o tem. Ali pa moje poljudno napisane komentarje o njej - toda kaj, ko mu gredo ti še bolj na živce kot sama odločba.

Najprej načelno: da, sodniki (v vsaki demokratični in pravni državi, ne le pri nas) se res „ne smejo vtikati v to, kar jim tožilci položijo na krožnik“ - česa je kdo obtožen, mora (v imenu države) povedati in nato dokazovati tožilec. Če ta svojega posla ne obvlada in se zato obtoženci, za katere je javnost prepričana, da so krivi, izmuznejo „roki pravice“, je treba kritizirati in zamenjati takega nesposobnega tožilca. Če bi bilo sodiščem dovoljeno, da takim nesposobnim tožilcem kar sama „malo pomagajo“ in namesto njih opravijo tožilsko delo, bi bilo seveda konec z vlogo sodišča kot nepristranskega razsodnika v sporu med dvema enakopravnima strankama. Je to temeljno izhodišče o vlogi sodišča v pravni državi res tako težko razumeti?

Konkretno v zadevi Patria pa si je Marko Apih dovolil še nekaj precej hujšega kot je zgolj nerazumevanje vloge sodišča (ki so jo v zadevi Patria v vlogo „tožilskega pomočnika“ žal neodgovorno popačila tudi naša redna sodišča) - dovolil si je tole ironično, a hudo podtikanje: „Če tožilec naročila Patrii za izplačilo predujma ni kvalificiral kot pristajanje na podkupnino (‘trditveno breme’), tega pač ‘ni bilo’.“ Problem namreč ni bil v tem, da bi bil tožilec imel in predložil dokaze (lahko tudi zgolj posredne), da je Janša Zagožnu res dal to „naročilo Patrii za izplačilo predujma“, in da bi bila njegova napaka samo v tem, da bi bil pozabil to naročilo „kvalificirati kot pristajanje na podkupnino“. Če bi bilo v zadevi Patria res tako, potem bi bila Apihova ironija in kritika upravičeni. A ni bilo - in Apih si je tu privoščil (vede ali nevede?) hudo podtikanje. Žal ne edini - skoraj enako se je celo v strokovni reviji Pravna praksa svoji odgovornosti skušal izmakniti tožilec Ferlinc. In bom kar citiral, kako sem mu tam odgovoril (v številki z dne 9. julija):

„Nič ‘če’ in ‘na primer’, kolega Ferlinc – raje najprej sami sebi (in potem še javno) pošteno priznajte, da tega, da bi bil Janša Zagožna to spraševal (ali da bi mu bil naročil zahtevati predčasno izplačilo predujma), niste ugotovili, za to niste našli dokazov (ne neposrednih ne posrednih) in zato tega v obtožbi tudi niste zapisali. To je tista ‘konkretizacija’, ki tam manjka, in ker (posledično) potem manjka tudi v sodbi, je bila sodba nujno razveljavljena. In pri tem tudi ne gre za to, da bi bil tožilec to morda samo pozabil zapisati v obtožni akt, dokaze za to pa bi imel. To bi bila potem res tragična napaka, zaradi katere bi nekdo, zoper katerega so bili celo zbrani dokazi, ‘odnesel celo kožo’, namesto da bi bil obsojen. A bilo je drugače: tožilec tega ni pozabil zapisati – zapisal ni zato, ker dokazov za navedeno (ponavljam: ne neposrednih ne posrednih!) preprosto ni imel.“

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.