Kam gredo milijarde plastičnih vrečk? Na morje.

Plastične vrečke so postale samoumevne. Tako samoumevne, da jih porabljamo brez vsakršnega premisleka. Uporabljamo jih lahko za vse potrebe: od prenašanja živil do pobiranja pasjih iztrebkov. Najbolj problematične so tiste namenjene enkratni uporabi. Zatakne se, ko svoje odslužijo. Bolje rečeno, zatakne se pri tem, kje pristanejo, ko jih več ne potrebujemo. Po podatkih evropskega parlamenta jih samo v Evropski uniji, kjer živi približno 508 milijonov ljudi, porabimo kar 100 milijard letno. Ironično prav okoljevarstveniki, ki so sprva pozdravljali prihod plastičnih nosilcev bremen zaradi prijaznosti do dreves, vse bolj opozarjajo na problem negativnega vpliva na okolje in živali.

»Vrečko naredijo v petih sekundah, uporabljamo jo 5 minut, 500 let pa traja, da se v celoti razgradi«, pomenljivo izpostavljajo v videu na spletni strani evropskega parlamenta. Vrečke, zatem ko so ostale brez lastnikov, nato brezidejno tavajo po mestih in ulicah, dokler ne dosežejo obrežij vodotokov, morske obale ali se v njih zapletejo živali. Živali, predvsem ptice in ribe, tavajočo plastiko pogosto zamenjajo za hrano. Koščki, ki nastajajo ob delnem razgrajevanju, so škodljivi za številne ekosisteme, svojo pot pa najdejo tudi v prehranjevalno verigo ljudi. Vsakič, ko se usedete za mizo, zato pomislite, da je lahko na vašem krožniku tudi del tega izgubljenega PVC-ja.

Države članice EU bodo morale v skladu z zakonodajo, sprejeto aprila letos, zmanjšati porabo najbolj razširjenih plastičnih vrečk. Govora je o lahkih plastičnih vrečkah za enkratno uporabo, tanjših od 50 mikronov (0,05 mm), ki predstavljajo večinski delež v EU. V Mladini smo že pisali o dveh možnostih, ki sta na voljo državam. Lahko se z ukrepi zavežejo zmanjšanju porabe vrečk za enkratno porabo do leta 2025 za okoli 80 odstotkov ali pa jih začnejo po letu 2018 zračunavati. Po ocenah je leta 2010 vsak državljan v EU porabil okoli 200 vrečk, od tega je bilo 90 odstotkov lahkih vrečk.

Poglejmo še čez lužo, kjer je Kalifornija kot prva zvezna država prepovedala uporabo vrečk, ki niso za večkratno uporabo. Zaradi zdravstvenih razlogov so izvzete vrečke, ki se jih dobi ob nakupu sadja, zelenjave ali mesa. Prepovedi so se z reklamnimi kampanjami uprli proizvajalci in lobisti, ki so združeni v skupini American Progressive Bag Alliance (APBA). Ti menijo, da bi trgovci z živili s povečano prodajo papirnatih vrečk izgube njihovih proizvodenj neupravičeno pretopili v svoj dobiček. S svojimi prizadevanji so že dosegli, da bodo naslednje leto o tem na referendumu odločali volivci.

Mark Daniels, predsednik zavezništva APBA in podpredsednik Novolexa, enega največjih proizvajalcev plastičnih vrečk na svetu, pravi, da so okoljevarstveniki izrabili problematiko kot orodje za zbiranje finančnih sredstev. Slike želv, ki jejo vrečke, ki jih izpostavljajo, pa je pospremil s komentarjem; »Ali želve resnično umrejo zaradi zaužitja? In koliko mrtvih želv je pravzaprav potrebnih, da kupec nima več pravice do brezplačne vrečke?« Obenem se pohvali z Novolexovo najnovejšo 30-milijonsko naložbo – tovarno v Indiani, namenjeno recikliranju spornih plastičnih vrečk. Ob tem je potrebno izpostaviti, da tudi po njihovih optimističnih ocenah, število dejansko recikliranih vrečk ne presega 15 odstotkov.

Ne gre spregledati argumenta, da odprava plastičnih vrečk mogoče ni najbolj primeren ukrep. Odvetnica in vodilna strokovnjakinja na področju prava o plastičnih vrečkah Jennie Romer zagovarja izbiro. »S prepovedjo poveš ljudem, da nečesa ne morejo več imeti, z uveljavitvijo plačila pa jim daš izbiro.« Njeno misel podpira 94-odstotni upad uporabe plastičnih vrečk na Irskem, zatem ko je vlada leta 2002 uvedla pravilo plačila 15 centov.

Za najmočnejši argument je poskrbela kar narava sama. Leta 1997 je pomorščak Charles Moore odkril veliki pacifiški otok smeti. Koščki plastičnih odpadkov se vrtinčijo pod površjem vode in se razgrajujejo s pomočjo ultravijoličnih žarkov, kar pomeni, da se sredi Tihega oceana kuha plastična juha. Za povrh vsega je takšnih otokov več, glede njihovih velikosti pa ni natančnih ocen, saj se ta neprestano spreminja zaradi vetrov in morskih tokov.